Jedro

Dejstvo, da je delavec v času poskusnega dela v bolniškem staležu, ne more utemeljiti negativne ocene poskusnega dela, na podlagi katere bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka v delu glede plačila nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.200,00 EUR, s pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestil plač od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožena stranka dne 8. 9. 2010 podala tožniku, nezakonita in jo razveljavilo (1. točka izreka). Štelo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2010 trajalo do 31. 12. 2010 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 9. 9. 2010 do 31. 12. 2010 prijaviti v socialna zavarovanja in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „programer“ z dne 8. 3. 2010, zlasti plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku ... EUR, s pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestila plač od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je tožnikova poskusna doba trajala do 8. 9. 2010, v nadaljevanju pa je v nasprotju s tem navedlo, da se je poskusna doba iztekla 2. 9. 2010 in zaključilo, da je tožena stranka prekoračila rok 6 mesecev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Razlogi izpodbijane sodbe si v tem delu nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kot to določa Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v prvem odstavku 110. člena. S tem v zvezi je namreč nepravilno ocenilo izjave zaslišanih prič A.A., A.B.in B.B.. Njegovo stališče, da bi tožena stranka morala podaljšati poskusno dobo, je materialnopravno zmotno, saj ZDR tega ne določa. V tem delu izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov. Tožena stranka je dokazala, kakšen nivo znanja in dela je pokazal tožnik in, zakaj le-ta ocene svojega dela tudi kasneje ne bi mogel izboljšati. Njegovo delo so ocenjevali strokovnjaki. Sodišče prve stopnje z ustreznim strokovnim znanjem ne razpolaga, prav tako pa ne pojasni, zakaj ocene zaslišanih prič ne sprejme kot realne in objektivne. Delo, ki ga je pokazal tožnik, za toženo stranko ni bilo sprejemljivo. V pogodbi o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da bo poskusna doba trajala največ 6 mesecev. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za svoj zaključek, da ocena poskusnega dela ni bila realna in objektivna. Tožniku je bilo jasno, da je bil njegov nadrejeni B.B.. Razlogi izpodbijane sodbe si nasprotujejo. Sodišče prve stopnje najprej navede, da je priča B.B. delovala prepričljivo, kasneje pa, da navedbe tožene stranke ne držijo. Sodišče prve stopnje prav tako ni ugotavljalo, koliko časa je navedena priča porabila za odkrivanje napake. Glede reparacijskega dela zahtevka izpodbijana sodba ne navede razlogov o odločilnih dejstvih. Izrek sodbe je glede povračila nadomestila nejasen in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe ZPP, ker ni upoštevalo predloga tožene stranke o pridobitvi podatkov o zaposlitvi oziroma prejemkih tožnika na Zavodu za zaposlovanje. Po stališču pritožbenega sodišča je delavec za obdobje, ko je bil v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in je prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo, upravičen le do nadomestila plače v višini presežka nad prejetim nadomestilom (sodba, opr. št. Pdp 595/2011 z dne 1. 9. 2011). Glede na navedeno tožnik ni upravičen do nadomestila plače v višini ... EUR bruto, saj je tudi sam izpovedal, da je od zavoda prejemal nadomestilo.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (razen v delu, ki se nanaša plačilo mesečnega nadomestila plače, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožniku) in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij in je ustrezno obrazložena. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela (6. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala po izteku 6 mesečnega roka za poskusno delo in da ni dokazala, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogla nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Navedlo je, da ocena tožnikovega dela ni objektivna, saj je bil tožnik dejansko na delu zgolj 11 delovnih dni, vse ostale dni v 6 mesečnem poskusnem obdobju pa je bil v bolniškem staležu. Ugotovilo je tudi, da tožnik ni vedel, da je bil A.C. v tem obdobju direktor tožene stranke in kot tak v vlogi osebe, ki je v času poskusne dobe spremljala njegovo delo. Ocenilo je, da tudi vsebinsko gledano sporna ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu tožnika ter posledično podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, nista utemeljeni, ker ugotovitve tožene stranke, da je B.B. porabil veliko časa za preverjanje in popravljanje tožnikovega dela, ne držijo in da tožena stranka v podani odpovedi tudi sicer zgolj pavšalno navaja o površno izvedenih nalogah, ki jih je opravil tožnik. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni, ali mu delo ustreza. Negativni odgovor ima za posledico možnost odpovedi pogodbe s strani delavca (tretji odstavek 125. člena ZDR) ali izredno odpoved delodajalca (četrta, sedaj šesta alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo delo ocenjevala zelo kratko obdobje (11 delovnih dni), ker je bil tožnik od 22. 3. 2010 do 8. 9. 2010 v bolniškem staležu, kar med pravdnima strankama tudi ni sporno. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za tako kratko obdobje res težko realno ocenila tožnikovo delo (glej odločbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1751/2002 z dne 17. 6. 2004). Ta v pritožbi izpostavlja okoliščino, da je bila v pogodbi o zaposlitvi poskusna doba določena v trajanju največ 6 mesecev in da je bila tožena stranka mnenja, da bi bilo tožnikovo delo mogoče oceniti tudi v krajšem času, kar pa v tem sporu, ob upoštevanju okoliščine, da je tožnikova poskusna doba trajala 6 mesecev, ni relevantno. Ne glede na navedeno pa je za odločitev o tožbenem zahtevku bistven zaključek sodišča prve stopnje, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, da tožena stranka tudi za to obdobje vsebinsko ni utemeljila negativne ocene poskusnega dela tožnika.

V sklepu o neuspešno opravljenem poskusnem delu z dne 8. 9. 2010 (priloga A2) in posledično v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2010 (priloga A3) je tožena stranka kot razlog za negativno oceno tožnikovega poskusnega dela navajala dva razloga.

Kot prvi razlog je navedla naslednje okoliščine: da je tožnik naloge dokončal le deloma, da so bile te naloge (npr. nalogo modula za iskanje strank in editiranje customer podatkov; dela na modulu administracije za ... CRM za dokončanje vlog in funkcij uporabnikov) po večini izvedene površno, ker so bili potrebni večkratni popravki s strani nadrejenih. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so te njene navedbe pavšalne in nekonkretizirane. Tožena stranka je nadalje navedla tudi, da je nadrejeni B.B. porabil veliko časa, da je preveril, če programska koda dela in tudi sam je moral popraviti napake v izvedeni programski kodi, da ta ni bila ustrezno komentirana, zaradi česar je bilo dodatno oteženo iskanje napak in popravljanje kode s strani drugih sodelavcev. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje, zlasti na podlagi izpovedbe priče B.B., pravilno ugotovilo, da dokazni postopek teh njenih navedb ni potrdil. Navedeni je namreč na zaslišanju izpovedal, da se je odločil, da bo kodo naredil na novo, za kar je porabil pol dneva in pojasnil, da se mu je zdelo enostavnejše, da na novo napiše programsko kodo, kot da popravlja tisto, kar je napisal tožnik. Drugih sodelavcev, na katere se je tožena stranka sklicevala, da so morali popravljati delo za tožnikom, tožena stranka ni navedla, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb strokovnjakov in da samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da bi lahko presojalo utemeljenost očitkov zoper tožnikovo delo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost razlogov za negativno oceno poskusnega dela, kot jih je navedla tožena stranka v sklepu in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2010 in pri tem pravilno ugotovilo, da so ti očitki delno nekonkretizirani in delno tudi nedokazani. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da si glede na izpovedbo priče B.B. razlogi v izpodbijani sodbi nasprotujejo.

Kot drugi razlog za negativno oceno poskusnega dela pa je tožena stranka neutemeljeno navedla dejstvo, da tožnik od 1. 4. 2010 dalje do izteka poskusne dobe zaradi zdravstvenih razlogov ni prihajal na delo. Bolniški stalež zaradi zdravstvenih težav namreč ne more predstavljati utemeljenega razloga za negativno oceno tožnikovega poskusnega dela.

Z ozirom na navedeno ni bila utemeljena negativna ocena poskusnega dela, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Iz dejanskih ugotovitev tako izhaja, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da zaključek o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga za presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zadostuje za ugotovitev njene nezakonitosti, so vse nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje odveč, zato pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, s katerimi je tožena stranka te ugotovitve izpodbijala. Prav tako pa so iz tega razloga postali brezpredmetni tudi (v tej smeri podani) pritožbeni očitki kršitve pravdnega postopka.

Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2010 (1. točka izreka) in njegova odločitev, da se šteje, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2010 trajalo do 31. 12. 2010 (2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 9. 9. 2010 do 31. 12. 2010 prijaviti v socialna zavarovanja in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „programer“ z dne 8. 3. 2010 (del 3. točke izreka) pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

V preostalem (glede plačila nadomestila plače v mesečnem bruto znesku ... EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje v spis predložila listino iz katere izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 9. 10. 2010 dalje. Tudi tožnik je v svoji izpovedbi potrdil, da je bil prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti.

Pritožbeno sodišče je v sodbi, opr. št. Pdp 595/2011 z dne 1. 9. 2011 že zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku za obdobje, ko je bil v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in je prejemal denarno nadomestilo med brezposelnostjo, dolžna plačati nadomestila plače le v višini presežka nad prejetim nadomestilom, na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka v pritožbi.

Zaradi očitno zmotnega materialnopravnega stališča, da te okoliščine niso pomembne, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v kakšni višini in katero obdobje je bil tožnik prejemnik nadomestila za brezposelnost, zaradi česar je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v 3. točki izreka, glede plačila nadomestila plače v mesečnem bruto znesku ... EUR, s pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestil plač od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališče pritožbenega sodišča, da tožniku pripadajo nadomestila pri toženi stranki, zmanjšana za prejete zneske iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo, v ta namen ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine (v kakšni višini in za katero obdobje je bil tožnik upravičen do denarnega nadomestila) in po potrebi v ta namen dopolniti dokazni postopek ter nato o tožnikovem tožbenem zahtevku (v razveljavljenem obsegu) ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih stranki v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.