24. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E., odvetniki v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 216/2004 z dne 1. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora pritožnik po nasprotni tožbi plačati nasprotno tožeči stranki 7.029.516 SIT, ker je kršil 12. člen pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Pogodba). Ugotovilo je, da je pritožnik kot bivši direktor osebno vplival na poslovne partnerje, da so prekinili sodelovanje z nasprotno tožečo stranko. S tem ji je povzročil škodo in je zato odškodninsko odgovoren. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča pritožnik vlaga ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23. in iz 25. člena Ustave. Navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je vprašanje obstoja vzročne zveze dejansko (in ne pravno) vprašanje, očitno napačno oziroma arbitrarno ter neobrazloženo. Poleg tega naj bi takšno stališče odstopalo od uveljavljenih prevladujočih (praktičnih in teoretičnih) stališč, pri čemer naj Vrhovno sodišče razlogov za odstop ne bi navedlo. Očitno napačna naj bi bila tudi razlaga 12. člena Pogodbe, da za odškodninsko odgovornost pritožnika zadošča že ugotovitev njegovega osebnega vpliva oziroma zveze s poslovnim partnerjem nasprotno tožeče stranke. Zaradi tega stališča naj Vrhovno sodišče ne bi konkretno in določno ugotovilo protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti pritožnika, kar naj bi ob neobrazloženem stališču, da je pravno relevantna vzročna zveza dejansko vprašanje, pritožniku onemogočalo poln dialog s sodiščem. Zato naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da naj bi s tem, ko naj bi razlagalo 12. člen Pogodbe, ugotavljalo voljo strank in s tem brez obrazložitve posegalo v že ugotovljeno dejansko stanje. Očitno napačno in arbitrarno naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da naj bi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) obstajala le, kadar bi bilo podano nasprotje med razlogi o vsebini listin in med samimi temi listinami, in bi se to nasprotje nanašalo na odločilna dejstva. Pritožnik navaja, da te kršitve sploh ni uveljavljal, saj je zatrjeval, da v sodbah nižjih sodišč niso navedeni (vsi) razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti razlogi o neobstoju protipravnega ravnanja pritožnika in razlogi o neobstoju vzročne zveze. Ker naj Vrhovno in Višje sodišče teh navedb ne bi vsebinsko obravnavali, naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Pravica iz 25. člena Ustave naj bi mu bila kršena tudi zato, ker naj bi Vrhovno sodišče z arbitrarno uporabo procesnih pravil o dopustnosti oziroma nedopustnosti revizijskih razlogov oziroma z njihovo arbitrarno presojo pritožniku kršilo pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva.

B.

3.Pritožnik navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je vprašanje obstoja vzročne zveze dejansko (in ne pravno) vprašanje, očitno napačno oziroma arbitrarno in neobrazloženo. Zaradi takšnega stališča naj se Vrhovno sodišč ne bi ukvarjalo z vprašanjem obstoja vzročne zveze, ker naj bi menilo, da gre za dejansko vprašanje. S temi navedbami pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanemu stališču v obravnavnem primeru ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč obrazložilo, da je za ugotovitev vzročne zveze bistvena dejanska ugotovitev nižjih sodišč, da je pritožnik osebno vplival na prekinitev poslovnega sodelovanja z grupacijo F. in G. G. G. in sam prevzel njuno zastopanje v družbi H. Po presoji Vrhovnega sodišča pomeni takšno ravnanje pritožnika ravnanje iz drugega odstavka 12. člena Pogodbe, ki je po svoji naravi in pomenu naperjeno v prekinitev poslovnega razmerja med nasprotno tožečo stranko in imenovanimi dosedanjimi komitenti (stran 5 obrazložitve). S temi navedbami je Vrhovno sodišče posredno pritrdilo stališču nižjih sodišč, da obstaja vzročna zveza med ugotovljenim ravnanjem pritožnika in nastalo škodo. Nadaljnja obrazložitev Vrhovnega sodišča, po kateri spadata dokazna ocena in vzročna zveza v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, se tako nanaša le na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, ki naj bi sestavljala pravno relevantno vzročno zvezo (ugotavljanje konkretnih pritožnikovih ravnanj in njihovih možnih posledic). Glede na navedeno izpodbijanemu stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati arbitrarnosti, saj temelji na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm možni. Iz istih razlogov je neutemeljen tudi očitek pritožnika, da Vrhovno sodišče tega stališča ni obrazložilo, in očitek, da Vrhovno sodišče pritožniku ni odgovorilo na njegove revizijske navedbe glede neobstoja vzročne zveze. V zvezi z izpodbijanim stališčem pritožnik zatrjuje še, da brez obrazložitve odstopa od uveljavljene sodne prakse, pri čemer se sklicuje na prevladujoča teoretična in praktična stališča. Ta očitek je pavšalen, saj pritožnik ni navedel konkretnih odločitev sodišč, iz katerih bi izhajalo, da je Vrhovno sodišče v enakih ali v bistveno podobnih primerih odločilo drugače.

4.Očitek pritožnika, da naj bi Vrhovno sodišče 12. člen Pogodbe razlagalo očitno napačno, zaradi česar naj ne bi določno ugotovilo, katero konkretno pritožnikovo dejanje naj bi bilo protipravno, po vsebini pomeni zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe z navedenim očitkom ni mogoče utemeljiti.

5.Pritožnikov očitek, da naj bi Vrhovno sodišče s tem, ko naj bi razlagalo 12. člen Pogodbe, ugotavljalo voljo strank, in s tem brez obrazložitve posegalo v že ugotovljeno dejansko stanje, bi bil lahko ustavnopravno pomemben z vidika pravice iz 22. člena Ustave. Vendar so te navedbe očitno neutemeljene. Vrhovno sodišče je 12. člen Pogodbe razlagalo v zvezi z revizijsko navedbo, da sta nižji sodišči napačno razlagali namen tega pogodbenega določila. S tem ni poseglo v že ugotovljeno dejansko stanje oziroma ga ni spreminjalo, temveč je le presojalo uporabo materialnega pogodbenega prava.

6.Pritožniku tudi ni mogla biti kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Gre namreč za ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavanem primeru prišlo.

7.Očitek o arbitrarnosti stališča Vrhovnega sodišča, da naj bi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP obstajala le, kadar bi bilo podano nasprotje med razlogi o vsebini listin in med samimi temi listinami, in bi se to nasprotje nanašalo na odločilna dejstva, bi bil lahko ustavnopravno relevanten le v primeru, če bi bilo to stališče bistveno za samo odločitev. V obravnavanem primeru je pritožnik v zvezi z morebitno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v reviziji uveljavljal, da v sodbah nižjih sodišč nisi navedeni (vsi) razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je na ta pritožnikov očitek odgovorilo z navedbami, da očitana kršitev ni podana, ker izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za presojo zadeve odločilna (stran 3 obrazložitve). Nadaljnja obrazložitev, da bi uveljavljena kršitev obstajala le, kadar bi se nasprotje med razlogi o vsebini listin in med samimi temi listinami nanašalo na odločilna dejstva, za odločitev ni bistvena. Zato očitek o njeni arbitrarnosti ustavnopravno ni pomemben.

8.Pritožnik zatrjuje tudi, da Višje in Vrhovno sodišče nista obravnavali njegovih navedb o neobstoju protipravnega ravnanja in o neobstoju vzročne zveze, zaradi česar naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Ta očitek ni utemeljen. Ni ustavna zahteva, da bi Višje in Vrhovno sodišče, ko se strinjata z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je glede tega že prvostopenjska sodba v svoji obrazložitvi dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi in reviziji ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev.

9.Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, da mu je Vrhovno sodišče z arbitrarno uporabo procesnih pravil o dopustnosti oziroma nedopustnosti revizijskih razlogov oziroma z njihovo arbitrarno presojo kršilo pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena namreč več od dvostopenjskega sojenja (tj. več od pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. V obravnavanem primeru je bila pritožniku pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan