Jedro

Za desetletno priposestvovalno dobo je SPZ določil, da mora obstajati dobra vera priposestvovalca v celotnem obdobju, potrebnem za priposestvovanje pravice služnosti. Takšno stališče je zavzela tako pravna teorija kot tudi sodna praksa, ki se v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 428/2007 pri svoji odločitvi v podobnem primeru izrecno sklicuje na Komentar SPZ stran 902.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem, zavrnilnem delu (točka II, III in IV) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. ugotovilo, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi dovozni poti, ki poteka po služeči nepremičnini parcelna številka 196/6 k.o. O. v breme vsakokratnega lastnika in v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe v k.o. O., stavba št. 191 posamezni del stavbe 2, pod II. je tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi dovozni poti, ki poteka preko nepremičnin parcelne številke 194/7 in 194/1, obe k.o. O., zavrnilo. Pod III. in IV. je odločilo o stroških postopka.

2. Takšno sodbo v njenem zavrnilnem delu, to je v točkah II., III. in IV. izpodbija tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede priposestvovanja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po parcelni številki 194/7 in 194/1, oboje k.o. O., zavrnilo iz razloga, ker pravna prednica tožnice ni bila v dobri veri glede izvrševanja služnosti po teh dveh parcelah. Glede parc.št. 196/6 je bila pogodba sklenjena, v tem obsegu je sodba pravnomočna.

6. Tožeča stranka uveljavlja priposestvovanje stvarne služnosti na podlagi določila prvega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost v dobri veri deset let in gre torej za pravo priposestvovanje služnosti. Takšno priposestvovanje je smiselno podobno priposestvovanju lastninske pravice. Pogoji za nastop priposestvovanja so: - dobra vera priposestvovalca, - izvrševanje služnosti in - potek desetletne priposestvovalne dobe.

7. Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice oziroma če misli, da služnost izvršuje, ker jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Tipičen primer je izvrševanje služnosti, ki je nastalo na podlagi pravnega posla in ki je vpisano v zemljiški knjigi, kasneje pa se izkaže, da je bil takšen pravni posel ničen. Pogoj dobre vere ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo (tako tudi Komentar Stvarnopravnega zakonika, Gospodarski vestnik, 2004, stran 902). Za desetletno priposestvovalno dobo je SPZ določil, da mora obstajati dobra vera priposestvovalca v celotnem obdobju, potrebnem za priposestvovanje pravice služnosti. Takšno stališče je zavzela tako pravna teorija kot tudi sodna praksa, ki se v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 428/2007 pri svoji odločitvi v podobnem primeru izrecno sklicuje na Komentar SPZ stran 902. 8. Za priposestvovanje po določilu prvega odstavka 217. člena SPZ mora ob pričetku izvrševanja stvarne služnosti obstajati pravni posel, za katerega se po preteku desetletne priposestvovalne dobe ugotovi, da je bil ničen, saj drugače dobra vera priposestvovalca ni podana. Sklenjen mora biti torej vsaj dogovor o izvrševanju pravice služnosti.

9. Tako se izkaže za neutemeljeno pritožbena graja, da je pravna prednica tožnice A. A. izpovedala, da ni bilo nobenega dvoma, da lahko to pot uporablja vsakodnevno, ob nakupu pa ji je toženec pojasnil, kako naj pride do stanovanja, pri tem pa ji je on povedal za pot, po kateri se je potem vozila, toženec pa ji tega ni nikoli preprečeval. Zgolj dejstvo, da je pravni prednici tožnice pot pokazal lastnik gospodujoče stvari, za dobro vero, potrebno za priposestvovanje služnosti, ne zadostuje, saj tožnica niti ne trdi, da bi bila glede sporne poti sklenjena kakšna pogodba, pri tem pa je bila glede služnosti po parc.št. 196/6 k.o. O. služnost dogovorjena s pogodbo med tožencem in pravno prednico tožnice. Poleg tega pa pritožbena trditev, da je pot pravni prednici tožnice pokazal toženec, pomeni nedopustno pritožbeno novoto v smislu določila prvega odstavka 317. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tega tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni nikoli trdila. Izpovedba priče A. A. trditev tožeče stranke ne more nadomestiti.

10. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati vse dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Po določbi drugega odstavka 7. člena ZPP sme sodišče ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale le, če ugotovi, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. V danem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati, zato izvajanje dokazov v informacijske namene ni dovoljeno.

11. Sodišče prve stopnje je sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 428/2007 uporabilo pravilno, saj se prav ta sklicuje na pravno teorijo, zajeto v Komentarju SPZ glede dobre vere, potrebne za priposestvovanje stvarne služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede neobstoja pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti po drugem odstavku 217. člena SPZ, sicer pa tožeča stranka 20 letne uporabe sporne poti sploh ne zatrjuje. Glede na nesporno dejstvo, da je bil tožnik do leta 2001 lastnik tako služeče kot tudi gospodujoče nepremičnine, 20 letna priposestvovalna doba do vložitve tožbe leta 2017 ni mogla preteči. 13. Izrek o stroških (točka III. in IV. izreka sodbe) izpodbija pritožba le zaradi morebitnega drugačnega uspeha v pravdi, zato se pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo.

14. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tudi ona nosi sama svoje pritožbene stroške (155. člen ZPP).