Jedro

Bistveni pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je neplačevitost dolžnika. Dokazno breme tega je na upniku, izpolni pa ga največkrat z dokazovanjem njenih vidnih znakov. V prvi vrsti bo to neuspešna izvršba na dolžnikovo premoženje. Dejstvo, da je dolžnica prejemnica socialne pomoči, na katerega se sklicuje in zanaša tožnik, pa za sklep o njeni neplačevitosti samo po sebi ni dovolj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev učinkov proti tožniku prodajne pogodbe z dne 19. 10. 2004, s katero je R.J. prodala solastniški delež ½ parc. št. .. vpisano v vl. št. ... k. o. x., tožencu, in sicer do višine terjatve tožnika proti prodajalki v znesku 6.325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje do plačila, in za razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila (tč. I). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 6.325,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2005 dalje do plačila (tč. II.) Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za dopustitev za izterjavo terjatve do R.J. predlagati izvršbo na ½ parc. št. ... vpisano v vl. št. ... k. o. x. (tč. III.) Tožnika je zavezalo k povračilu stroškov toženca v višini 3.941,12 EUR v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude plačila (tč. IV.).

2. Proti sodbi se iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni v smeri ugoditve njegovim zahtevkom oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni dokazal neplačevitosti dolžnika kot napačno, neživljenjski in nelogični. Tako dolžnica kot njen mož sta nezaposlena in prejemata socialno pomoč, to pa je socialni korektiv, s katerim država upravičencem zagotavlja zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, zato je jasno, da dolžnica ni sposobna plačati tožnikove terjatve 6.325,00 EUR. Tožnik je izkazal, da je do prenosa lastništva prišlo ravno v trenutku, ko bi z izvršbo lahko posegel na to nepremičnino. Sam je povedal, da imata zakonca J. še druge neporavnane obveznosti in da je bil rubež pri njima vedno neuspešen. V ta namen pritožbi prilaga poročilo izvršitelja v zadevi Z 2004/01918. Ker je to vse dokazal, ob tem pa še, da je dolžnica brez drugega nepremičnega premoženja ter brez premičnega premoženja večje vrednosti, je z zadostno gotovostjo dokazal njeno neplačevitost, na tožencu pa je bilo, da dokaže nasprotno. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Toženec bi lahko predlagal zaslišanje zakoncev J. in bi lahko sama povedala o svojem premoženju. Izpovedba toženca glede premoženja zakoncev J. ni verodostojna, pa tudi če bi držalo, da imata v stanovanju televizor, računalnik, gospodinjske aparate in slike, to ne zadošča za poplačilo njegove terjatve. Če pa je sodišče menilo, da ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, bi ga moralo pozvati, da dopolni navedbe in dokaze v tej smeri oziroma bi moralo opraviti ustrezne poizvedbe v uradnih evidencah.

3. Toženec na tožnikovo pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

6. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (1. odst. 255. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odst. 255. čl. OZ). Bistveni pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je torej neplačevitost dolžnika. Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani.(1)

7. Dokazno breme tega je na upniku, izpolni pa ga največkrat z dokazovanjem njenih vidnih znakov. V prvi vrsti bo to neuspešna izvršba na dolžnikovo premoženje. Prvostopenjsko sodišče je temu pravilno dodalo, da ni nujno, da bi neuspešno izvršbo vodil tožnik, vendar bi neplačevitost moral in mogel dokazati bolj zanesljivo. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s tem, da je bilo tožnikova izpovedba (ki sama po sebi niti ne more nadomestiti trditve, lahko jo kvečjemu dokazuje), da so bili pri njegovi dolžnici rubežniki večkrat neuspešni, pavšalna in nekonkretizirana. Dejstvo, da je dolžnica prejemnica socialne pomoči, na katerega se sklicuje in zanaša) tožnik, pa za sklep o njeni neplačevitosti samo po sebi ni dovolj, kot je to sodišče že večkrat pojasnilo. Gotovo je to indic slabega finančnega stanja, a ob ugovoru in dokazih toženca ter ob drugih indicih, o katerih je govoril celo tožnik, pa kažejo drugače, to ni dovolj. Tožnik bi se, če ni razpolagal z dokazi o neuspešnih izvršilnih postopkih zoper dolžnico oziroma z drugimi zanesljivimi dokazi za njeno neplačevitost, pač moral najprej poskusiti poplačati v izvršbi proti njej sami. Pokaže se, da zaključek o nedokazanosti neplačevitosti tožnikove dolžnice ni ne nepravilen ne neživljenjski ne nelogičen.

8. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. čl. ZPP). Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da ga sodišče prve stopnje ni pozvalo, da dopolni svoje trditve in dokaze glede neplačevitosti dolžnice. Res je dolžnost sodnika, da postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. čl. ZPP). Vendar to načelo, načelo odprtega sojenja, ni brezmejno. Tožnika je namreč na njegove pomanjkljive trditve in dokaze v zvezi s tem opozoril že toženec s svojim ugovorom, na nezadostne razloge v zvezi s tem pa je opozorilo še pritožbeno sodišče že v svojem sklepu 8. decembra 2010, pa kljub temu tožnik ni dopolnil niti trditev niti dokazov. Šele sedaj v pritožbi prilaga poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih nekega izvršilnega postopka proti dolžnici in njenemu možu z dne 13. 9. 2005 (Z 2004/01918), kar pa je prepozno in pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati 1. odst. 337. čl. ZPP). Ni videti razloga, razen malomarnosti, kar pa ni opravičljivo, da tega dokaza tožnik ni mogel predlagati že prej. Pritožnik neutemeljeno tudi meni, da bi bila dolžnost sodišča opraviti poizvedbe o premoženjskem stanju zakoncev J., saj so stranke tiste, ki nosijo breme dokazovanja lastnih trditev. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da bi tožnik lahko sam pridobil ustrezne podatke, njegov predlog, podan na zadnjem naroku, naj to stori sodišče, pa je v vsakem primeru tudi prepozen (1. odst. 286. čl. ZPP). Pritožnik niti ne navaja, zakaj tega ni storil ali predlagal že prej.

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga str. 253 – 255.