Jedro

Niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 183.a člena ZPIZ-2, ker ne gre za naknadno (po izdaji odločbe z dne 1. 4. 2019) nastalo novo dejstvo, vendar pa je treba zahtevo tožnika presojati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.

Tožnik kot delavec v delovnem razmerju ni bil sam zavezan obračunati in plačati prispevke, saj je bil izplačevalec prispevkov zanj delodajalec. Čeprav je bil tožnik družbenik in poslovodja družbe, je bil v tej družbi hkrati tudi delavec v delovnem razmerju in je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja užival na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Kot družbenika in poslovodno osebo bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 15. 3. 2024 in z dne 6. 10. 2023 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), in da je za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dolžan povrniti stroške postopka v višini 904,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za odmero višje pokojninske dajatve ob upoštevanju le obračunanih prispevkov v obdobju od 1. 4. 2004 do 15. 2. 2009 in za spremembo pravnomočne odločbe z dne 1. 4. 2019 po določbi 183. člena ZPIZ-2 ni pravne podlage. Za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, med drugim torej za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb, velja, da se obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo upoštevajo pod pogojem plačila prispevkov. ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa (enako je določeno v 191. členu ZPIZ-1 in tretjem odstavku 202. člena ZPIZ-92 ter izhaja iz sodne prakse), da se obdobja zavarovanja na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo upoštevajo le, če so bili plačani prispevki (Psp 347/2011). Za odločitev je bistven odgovor na vprašanje, ali so za sporno obdobje od 1. 4. 2004 do 15. 2. 2009 plačani in ne le obračunani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je bil družbenik in direktor zasebne družbe A. d. o. o., preko katerega je družba delovala in nastopala v pravnem prometu. Kot direktor je bil v razmerju do delavcev predstavnik delodajalca in je bil njegov položaj bistveno drugačen od položaja šibkejših strank, tj. od zaposlenih delavcev. Zato je bil dolžan pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe in zaposlenih. Kot direktor je bil odgovoren za pravilno in zakonito poslovanje družbe ter del in nalog v družbi ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga je kot edini družbenik družbe predstavljal v isti osebi. Čeprav je bil tožnik v spornem obdobju vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot delavec v delovnem razmerju, je ključno, da je bil v spornem obdobju družbenik in direktor, ki je bil odgovoren za pravilno in zakonito obračunavanje plač (tudi lastne plače) ter za pravilno in zakonito obračunavanje in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za sporočanje podatkov tožencu in njihovo trajno hranjenje. Tožnik je bil s strani revizorja pri tožencu leta 2009, torej pred upokojitvijo, opozorjen, da pošlje manjkajočo dokumentacijo. Ugotovljeno je bilo, da tožnik noče sodelovati v postopku pridobitev in pregleda obračunske dokumentacije, kar izhaja iz revizijskega zapisnika pri tožencu z dne 5. 11. 2009. Tožnik je opustil skrbnost, ki se zahteva v pravnem prometu, na način, da bi razpolagal s potrdili o plačilu oziroma z ustreznimi podatki. V skladu s 159. členom ZPIZ-2 je za vodenje evidence o plačilu prispevkov, pobiranje prispevkov in njihovo izterjavo pristojna FURS. Vsa potrdila FURS, ki so bila pridobljena od leta 2009 dalje, potrjujejo, da tožnik v spornem obdobju ni plačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato ugotovitve glede dopolnjene pokojninske dobe v odločbi z dne 1. 4. 2019 ostajajo nespremenjene. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo tožencu, da ugotovi, ali so bili za tožnika od 1. 4. 2004 do 15. 2. 2009 prispevki obračunani, saj ga je s tem na nezakonit način razbremenilo obveznega plačila prispevka. Ker odločitev sodišča ni pravilna, toženec ni dolžan povrniti stroškov postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve pravil postopka na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 15. 3. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 6. 10. 2023, s katero je zavrnjena zahteva tožnika za razveljavitev dokončne odločbe in za ponovno odmero starostne pokojnine v višjem znesku. V predsodnem postopku je toženec na podlagi 183.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ugotovil, da prispevki za tožnika v spornem obdobju niso bili naknadno plačani ter zato niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev dokončne odločbe z dne 1. 4. 2019 in ponovno odmero pokojnine.

7.Tožniku je bila z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 11. 7. 2014 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 4. 2014 dalje v znesku 648,79 EUR na mesec. Na podlagi zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine mu je bila z odločbo z dne 1. 4. 2019 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 727,72 EUR od 1. 12. 2018 dalje. Tožnik znova uveljavlja ponovno odmero starostne pokojnine, in sicer na način, da se mu pri odmeri pokojnine upošteva tudi obdobje od 1. 4. 2004 do 15. 2. 2009, ko je bil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen kot delavec pri družbi A. d. o. o.

8.Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 183.a člena ZPIZ-2, ker ne gre za naknadno (po izdaji odločbe z dne 1. 4. 2019) nastalo novo dejstvo, vendar pa je treba zahtevo tožnika presojati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Na ta način učinkuje tudi odločba, izdana v obnovi postopka.

9.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da se pri tožniku obdobja zavarovanja na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo upošteva le, če so bili za to obdobje plačani prispevki. Tožnik je bil v spornem obdobju od 1. 4. 2004 do 15. 2. 2009 v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen z zavarovalno podlago 001, tj. kot delavec v delovnem razmerju. Po prvem odstavku 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) se v zavarovalno dobo res štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Vendar pa se v pokojninsko dobo po prvem odstavku 192. člena ZPIZ-1 štejejo tudi obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Bistveno za razsojo je torej dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, zato je treba pri odločitvi o njegovih pravicah iz pokojninskega zavarovanja to tudi upoštevati. Da se obdobje zavarovanja upošteva v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov, velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ne pa zavarovance, ki so zavarovani kot delavci v delovnem razmerju in jim je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.

10.Tožnik kot delavec v delovnem razmerju ni bil sam zavezan obračunati in plačati prispevke, saj je bil izplačevalec prispevkov zanj delodajalec (prim. VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014). Čeprav je bil tožnik družbenik in poslovodja družbe, je bil v tej družbi hkrati tudi delavec v delovnem razmerju in je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja užival na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Kot družbenika in poslovodno osebo bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno ni relevantna sodna praksa, na katero se sklicuje toženec, ker se nanaša le na poslovodno osebo.

11.Ali so pogoji za spremembo in razveljavitev pravnomočne odločbe z dne 1. 4. 2019 po 183. členu ZPIZ-2 oziroma za izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine z upoštevanjem spornega obdobja v pokojninsko dobo izpolnjeni, bo moral toženec ugotoviti v ponovljenem upravnem odločanju. Pravnomočna odločba se ob pogojih, določenih v 183. členu ZPIZ-2, razveljavi oziroma spremeni in se od datuma, kot je določen v navedeni določbi prizna pravica, oziroma odmeri dajatev v drugačnem znesku, kot je bil že priznan s pravnomočno odločbo.

12.Ker je bil tožnik zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se bo, če bo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za t. i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, v pokojninsko dobo tožnika štelo tudi obdobje, za katero je delodajalec obračunal prispevke, kljub temu, da teh prispevkov ni vplačal v zavarovanje (prvi odstavek 192. člena ZPIZ‑1). Ob tem bo potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku že ugotovilo, da so bili predloženi individualni obračuni davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za tožnika, in sicer za izplačilo plač za maj 2008 in od oktobra 2008 do februarja 2009.

13.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, ki mu jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni.

-------------------------------

1ZPIZ-1 je veljal od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 183, 183a

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 13, 15, 15/2, 191, 191/1, 192, 192/1