Jedro

Občasne blokade transakcijskega računa tožeče stranke, na katere se je sklicevala tožeča stranka v dokaz obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, le-tega ne dokazujejo oziroma ne pomenijo nujno, da je družba, ki ima blokirane račune, insolventna.

Obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne dokazuje niti elektronsko sporočilo z dne 29. 2. 2008, iz katerega izhaja, da je tožena stranka nove dobave pogojevala s plačilom starih dobav. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bilo pogojevanje novih dobav s plačilom starih dobav običajna praksa. Zato bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati in dokazovati, da takšen način poslovanja ni bil običajen, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka sama svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1437,12 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se med pravdnima strankama razveljavili učinki plačil z dne 2. 5. 2008 v višini 12.187,46 EUR, z dne 2. 5. 2008 v višini 2.116,36 EUR, z dne 2. 5. 2008 v višini 5.969,18 EUR, z dne 11. 5. 2008 v višini 7.896,99 EUR, z dne 11. 5. 2008 v višini 12.103,01 EUR, z dne 29. 5. 2008 v višini 8.677,79 EUR, z dne 29. 5. 2008 v višini 1.008,39 EUR, z dne 30. 5. 2008 v višini 1.000,00 EUR, z dne 6. 6. 2008 v višini 1.305,02 EUR, v skupnem znesku 51.991,20 EUR, in toženi stranki naložilo, da je dolžna ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vrniti v stečajno maso tožeče stranke (I. in II. točka prvega odstavka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.669,18 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka (drugi odstavek izreka).

2. Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper drugi odstavek sodbe (sklep o stroških). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da toženi stranki prizna tudi preostale stroške postopka (še 2.004,24 EUR).

5. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo tožene stranke.

6. Pritožbi tako tožeče stranke kot tožene stranke nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zatrjevala, da pritožba ne navaja številke sodbe, ki se izpodbija, s čimer naj bi bil kršen 335. člen ZPP. Po vpogledu v pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na prvi strani pritožbe navedla tako opravilno številko kot datum izdaje sodbe, ki jo izpodbija.

9. Pritožnik navaja, da v sodbi ni razlogov o tem, zakaj je sodišče zaključilo, da je tožeča stranka postala insolventna že v zadnjem kvartalu leta 2007. Tožeča stranka je namreč tekom postopka zatrjevala, da je postala insolventna šele v aprilu 2008. 10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče res ni obrazložilo, na podlagi česa je določilo čas nastopa insolventnosti. Ker pa je tožeča stranka trdila, da je s spornimi plačili plačala dobave za nazaj (torej, da ne gre za sočasnost izpolnitve), kar je glede na določbo 2. točke četrtega odstavka 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) prepovedano, četudi je šlo za dobave v času insolventnosti, navedena kršitev na pravilnost odločitve ni vplivala, med drugim tudi iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

11. Pritožbene navedbe o tem, kateri upniki so bili v primerjavi s toženo stranko v skladu s 34. členom ZFPPIPP neenako obravnavani, so pritožbene novote. Tožeča stranka namreč v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano zatrjevala, kateri so tisti upniki, ki naj bi bili neenako obravnavani, v pritožbi pa ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člen ZPP). Vendar pa vprašanje neenakega obravnavanja upnikov za odločitev niti ni bistvenega pomena. Po četrtem odstavku 34. člena ZFPPIPP za dejanja neenakega obravnavanja med drugim veljajo pravna dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku po 271. členu ZFPPIPP izpodbojna. Ker je tožeča stranka sporna pravna dejanja izpodbijala v smislu 271. člena ZFPPIPP, je za odločitev v zadevi bistvenega pomena, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti po določbi 271. člena ZFPPIPP.

12. Glede obstoja objektivnega pogoja je sodišče prve stopnje zaključilo, da le-ta ni podan. Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče pri tem spregledalo, da se je tožeča stranka sklicevala na domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, in sicer v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2010 (list. št. 27). Vendar je tožena stranka zatrjevano domnevo izpodbijala, v vlogi z dne 11.6.2010. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ugotovljena pomanjkljivost na pravilnost končne odločitve ni vplivala.

13. Pritožbeno sodišče v zvezi z obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti ugotavlja, da je tožena stranka sicer priznala, da je vedela, da ima celotna mesnopredelovalna industrija občasno težave, zaradi česar je pri poslovanju s tožečo stranko postopala enako kot do ostalih podobnih podjetij in sicer tako, da se je sproti dogovarjala o plačilih. Dejstvo, da je imela celotna mesno predelovalna industrija občasne težave, pa še samo po sebi ne pomeni, da je tožena stranka vedela za insolventnost tožeče stranke, tako kot jo določa 14. člen ZFPPIPP.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je z vloženo izvršbo blokirala vse transakcijske račune (t. r.) tožeče stranke, pri čemer blokada pomeni, da na transakcijski račun ni bilo dovolj sredstev. Blokada tranakscijskega računa tožeče stranke sicer kaže na to, da v tistem trenutku na transakcijski račun ni bilo zadosti denarnih sredstev, vendar to ne dokazuje, da je tožeča stranka insolventna v skladu s 14. čl. ZFPPIPP. Slednje velja še toliko bolj, ker je bila tožeča stranka svoje obveznosti sposobna poravnavati, kar je storila tudi z zneski, terjanimi v navedeni izvršbi, saj je bila le-ta zaradi poplačila obveznosti s kompenzacijami, in posledično zaradi umika, ustavljena. Že sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da tudi ostale občasne blokade transakcijskega računa tožeče stranke, na katere se je sklicevala tožeča stranka v dokaz obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, le-tega ne dokazujejo oziroma ne pomenijo nujno, da je družba, ki ima blokirane račune, insolventna. Iz bonitetne informacije za podjetja (A6), ki jo je prvostopenjsko sodišče vpogledalo, pa izhaja, da je tožeča stranka imela občasno blokirane račune, a ne v mesecu maju in juniju 2008, ko so bila izvedena izpodbijana pravna dejanja. Zato golo sklicevanje tožeče stranke na blokade transakcijskega računa še ne dokazuje obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

15. Prav tako pritožnik ponavlja, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost, če bi ravnala kot dober gospodarstvenik, saj bi slednje lahko ugotovila na podlagi računovodskih kazalnikov, ki so izhajali iz že objavljenih bilanc. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da je bilo revidirano letno poročilo za leto 2007, objavljeno šele 8. 7. 2008, torej po tem, ko so bila izvedena izpodbijana pravna dejanja. Letno poročilo za leto 2007 pa je tožečo stranko prikazovalo kot uspešno pravno osebo. Tožena stranka je navedla vrsto dejstev in okoliščin, ki naj bi to potrjevale. Tožeča stranka jih ni prerekala. Zato se zahteve tožeče stranke v zvezi s tem, kaj vse bi morala storiti tožena stranka glede ugotavljanja (in)solventnosti tožeče stranke na podlagi računovodskih kazalnikov, ki so izhajali iz že objavljenih bilanc, izkažejo kot neutemeljene.

16. Obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne dokazuje niti elektronsko sporočilo z dne 29. 2. 2008, iz katerega izhaja, da je tožena stranka nove dobave pogojevala s plačilom starih dobav. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bilo pogojevanje novih dobav s plačilom starih dobav običajna praksa. Zato bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati in dokazovati, da takšen način poslovanja ni bil običajen, česar pa ni storila. Poleg tega navedeno elektronsko sporočilo predstavlja korespondenco znotraj tožeče stranke same in ne med tožečo in toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je glede na dano trditveno podlago tožeče stranke v zadostni meri obrazložilo svoje zaključke, da ni podana domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Zato očitki pritožnika v tej smeri niso utemeljeni.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka spričo pritiskov pristala v verižne kompenzacije preko M. (veriga in mesečni limit poravnavanja vnaprej znan), do tedaj pa je sodelovala le v naključno oblikovanih kompenzacijah. Kompenzacija, ne glede na to, ali je naključna ali ne, ne pomeni prepričljivega dokaza o vedenju tožene stranke, da je tožeča stranka insolventna, temveč gre zgolj za način plačevanja obveznosti, ki je v gospodarskem poslovanju popolnoma običajen. Kot tak pa se je izkazal tudi med pravdnima strankama.

18. Ob povedanem se odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, izkaže kot pravilna. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ugotovljene kršitve niso vplivale na pravilnost odločitve, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v višini 1437,12 EUR (odvetniške storitve po tarifni št. 3210 – 1177,6 EUR, po tarifni št. 6001 – 20 EUR + 20 % DDV) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

20. Tožena stranka navaja, da ji sodišče napačno ni priznalo tudi stroškov naroka z dne 1. 7. 2010. Po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) se namreč po mnenju pritožnika priznava nagrada za udeležbo na vsakem naroku, sodišče pa mu jo je priznalo le v enkratnem znesku. Nadalje navaja, da bi mu moralo sodišče priznati tudi stroške v zvezi s preizkusom pravnega sredstva po tarifni št. 2100, in sicer v višini 787,00 EUR.

21. V skladu z novim ZOdvT, po katerem nagrada praviloma zajema celotno storitev odvetnika, od prevzema do dokončanja zadeve (če zakon ne določa drugače) ter v skladu s sodno prakso (npr. sodba Pdp 390/2010), je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek in le ena nagrada za narok, zaradi česar tožena stranka ni upravičena do nagrade za vsak narok, ampak le za en narok, ki zajema vse pred sodiščem prve stopnje opravljene naroke.

22. Glede tarifne št. 2100 pa je v sodni praksi zavzeto stališče, da se nagrada za preizkus možnosti za uspeh pravnega sredstva všteje v nagrado za postopek s pravnim sredstvom. Do nagrade po navedeni tarifni št. bi bil odvetnik upravičen le, če bi uspel že s predpravdnim zahtevkom in ne bi vložil tožbe. Ker temu v obravnavanem primeru ni tako, je nagrada po tarifni št. 2100 že všteta v nagradi za postopek na prvi stopnji (tarifna št. 3100; tako tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 1928/2009).

23. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP).