Jedro

Zadeve se sodnikom dodeljujejo v reševanje skladno z letnim razporedom dela in Sodnim redom. Določbe slednjega zagotavljajo, da si sodniki ne morejo izbirati zadev, pač pa se jim dodeljujejo po vnaprej določenem ključu in brez možnosti njihovega vpliva na dodeljevanje. Zato je neutemeljena pritožnikova bojazen, da v konkretnem primeru ni bilo tako. Zaradi okoliščine, da na civilnem oddelku Višjega sodišča v Kopru sodniško funkcijo opravlja majhno število sodnikov, verjetnost, da je več zadev istega pritožnika dodeljena istemu sodniku poročevalcu, ni tako zelo majhna, kot meni pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Toženec je vložil pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 160/2015 z dne 28. 2. 2020. Na stvarno in krajevno pristojnem Višjem sodišču v Kopru je zadeva vpisana pod opr. št. I Cp 456/2020, skladno z letnim razporedom dela pa naj bi o pritožbi odločal senat višjih sodnic A.A., B.B. in C.C. 2. Toženec je vložil predlog za izločitev vseh treh zgoraj imenovanih višjih sodnic, predsednica Višjega sodišča v Kopru pa je s sklepom Su 68/2021 z dne 9. 2. 2021 njegov predlog zavrnila.

3. Zoper sklep predsednice Višjega sodišča v Kopru je toženec vložil laično pritožbo. Trdi, da ni res, da bi vse tri višje sodnice odločale o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 100/2013 z dne 2. 2. 2016 in mu z odločitvijo povzročile nepopravljivo škodo z arbitrarno uporabo materialnega prava; v resnici so odločale tudi o pritožbi zoper sodbo v zadevi P 140/2013 ter so tudi v tej zadevi odločale pristransko in mu povzročile škodo. Tokrat bi odločale v sporu med istima pravdnima strankama že tretjič. Z uporabo verjetnostnega računa ugotavlja, da je verjetnost, da je tudi ta zadeva dodeljena istim sodnicam, zelo majhna. Obširno povzema obrazložitev sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 143/2017 z dne 15. 6. 2017, v kateri je bil predlog za dopustitev revizije vložen zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 365/2016 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 100/2013 z dne 2. 2. 2016. Res je, da revizija ni bila dopuščena, a so za to obstajali procesni razlogi, ni pa res, da Vrhovno sodišče v zadevi ne bi podalo svojega pravnega stališča, kot se navaja v izpodbijanem sklepu. Ne razume, kako lahko Višje sodišče v Kopru vztraja pri nespremenjenem senatu, čeprav sta ogrožena zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh in tudi zaupanje strank v konkretnem primeru. Poudarja sum, da gre za nepravično sojenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zadeve se sodnikom dodeljujejo v reševanje skladno z letnim razporedom dela in Sodnim redom. Določbe slednjega zagotavljajo, da si sodniki ne morejo izbirati zadev, pač pa se jim dodeljujejo po vnaprej določenem ključu in brez možnosti njihovega vpliva na dodeljevanje. Zato je neutemeljena pritožnikova bojazen, da v konkretnem primeru ni bilo tako. Zaradi okoliščine, da na civilnem oddelku Višjega sodišča v Kopru sodniško funkcijo opravlja majhno število sodnikov, verjetnost, da je več zadev istega pritožnika dodeljena istemu sodniku poročevalcu, ni tako zelo majhna, kot meni pritožnik.

6. Okoliščina, da je isti senat zavrnil dve pritožbi toženca v dveh prejšnjih pravdnih zadevah, še ni pokazatelj pristranskosti sodnic, ki so v njem sodelovale. Toženec takšno (zmotno) prepričanje gradi na razumevanju, da je Vrhovno sodišče pritrdilo njegovim stališčem s sklepom II DoR 143/2017 z dne 15. 6. 2017, kar naj bi kazalo na materialnopravno zmotnost odločitev v dveh predhodnih zadevah. Vendar pa je pritožnikovo razumevanje navedenega sklepa Vrhovnega sodišča napačno. Vrhovno sodišče je njegov predlog za dopustitev revizije zavrnilo. Del obrazložitve, ki jo pritožnik prikazuje kot obrazložitev materialnopravnega stališča Vrhovnega sodišča, pa pomeni le delen skrajšan povzetek in delen prepis njegovega predloga za dopustitev revizije.

7. Toženčeva pritožba je po povedanem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).