Jedro

Tožnik (namestnik vodje skladišča) si je prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 19. 12. 2011 izdala tožniku nezakonita in brez pravnega učinka; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 12. 2011 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2011 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki izplačati vse plače, kot bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje, od navedenih posameznih zneskov plač odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in mu vpisati v delovno dobo zavarovanje od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče v 5. in 6. točki obrazložitve navedlo, da je bil postopek izredne odpovedi voden v skladu z določili 110. člena ZDR ter kot nesporno štelo, da je tožnik dne 19. 11. 2011 v prostorih tožene stranke naložil 19 novih še zapakiranih jaken. V točki 7. pa sodišče ugotavlja, da so bile navedene jakne last tožene stranke, ker so bile sprejete na carinsko skladiščenje dne 11. 8. 2011. Ves čas postopka je tožnik trdil, da te jakne niso bile v skladiščenju pri toženi stranki, vendar je sodišče štelo, da je dejstvo, da je bil dne 22. 11. 2011 napravljen inventurni zapisnik in vhodni MRN obrazec in je to dokaz, da so bile predmetne jakne skladiščene pri toženi stranki. Pritožba temu nasprotuje, saj MRN obrazec, ki je v spisu, ni podpisan od osebe, ki bi bila zaposlena pri toženi stranki oziroma nobenega izmed skladiščnikov tožene stranke. Prav tako tudi žig na obrazcu nima številke, medtem ko so vsi žigi v ljubljanskem skladišču imeli številko. Blago naj bi prejel A.A., ki tudi ni zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje bi moralo kritično presojati inventurni zapisnik, ki je bil opravljen po dogodku dne 19. 11. 2011 in sicer dne 22. 11. 2011, saj ni nujno verodostojen, ampak je pripravljen za potrebe postopka izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do trditev tožnika, temveč je štelo za dokazano, da je tožena stranka v avgustu 2011 prejela v skladiščenje 16 kartonov usnjenih jaken podjetja A. d.o.o., čeprav tožena stranka sodišču ni predložila skladiščnih kontrolnih listov, o katerih govori tožnik že v tožbi. Gre za listino, ki dokazuje, da je bilo blago sprejeto v skladišče ter pripombe v zvezi s sprejemom. Listine, na katere se sklicuje sodišče, pa ne dokazujejo tega dejstva, ampak druge okoliščine glede carinjenja. Glede navedb v 8. točki obrazložitve pritožba navaja, da je tožnik navedene jakne kupil prav zato, ker so bile nerazumno poceni. Trditev, da je nizka cena nerazumna cena in da bi moral biti tožnik na to pozoren, je mnenje sodišča, ne pa splošno znano stališče. Tudi ni nenavadno, da bi se voznik tovornega vozila zglasil v predmetnem skladišču, pomembno dejstvo je, kdo je lastnik jaken.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbi in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in odloči, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ne sodišče v izpodbijani sodbi, niti tožena stranka niso nikoli trdili, da naj bi bile predmetne jakne last tožene stranke temveč zgolj in izključno ter nedvoumno, da je imela tožena stranka kot skladiščnik nad predmetnimi jaknami zakonito posest in da tožnik nikoli ni bil lastnik predmetnih jaken, temveč je bil njihov lastnik deponent A. d.o.o.. Tožnik ni prav z ničemer uspel dokazati lastninske pravice na predmetnih jaknah, hkrati pa je tožena stranka izkazala, da so bile predmetne jakne uskladiščene v njeno carinsko skladišče in da na dan izredne inventure iz tega skladišča niso bile izskladiščene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. ZDR posamezne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje v 1. odstavku 111. člena ZDR. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v tem individualnem delovnem sporu je to tožena stranka (2. odstavek 82. člena ZDR). Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi poda najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pred podajo izredne odpovedi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 83. člena ZDR). V pisnem vabilu na zagovor mora delodajalec navesti obrazložen razlog, zaradi katerega namerava podati odpoved, vabilo pa mora vročiti delavcu po 87. členu ZDR.

Tožena stranka je tožniku dne 24. 11. 2011 podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (A1), ki je bil razpisan za dne 6. 12. 2011. Tožnik se je zagovora udeležil in tožena stranka mu je dne 19. 12. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A2). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v roku 30 dni od takrat, ko se je tožena stranka celovito seznanila z zadevo (23. 11. 2011). Glede na to, je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2011 podala pravočasno. Pritožba pa tudi sicer teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je kot namestnik vodje skladišča huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), s tem, ko je dne 19. 11. 2011 okoli 11.00 ure dopoldne iz delodajalčevega skladišča (pri požarnih vratih) skupaj z B.B. (zaposlenim pri podjetju ... – zastopanje in posredovanje B. s.p.), prelagal blago iz svojega osebnega avtomobila v osebni avtomobil last B.B.. To blago je B.B. naknadno zaradi izrecne zahteve policije pripeljal na policijsko postajo, kjer je bilo ugotovljeno, da je šlo za 19 usnjenih jaken znamke ..., za blago, ki ga je imel delodajalec uskladiščenega v carinskem delu skladišča na podlagi naročila svojega poslovnega partnerja – podjetja A. d.o.o., ki je bil tudi lastnik predmetnih jaken.

Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka in predloženih dokaznih listin (B9) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka usnjene jakne prejela v skladiščenje in jih do inventure še ni izskladiščila, kar pomeni, da bi se morale jakne nahajati v skladišču. Ob inventuri je bilo ugotovljeno, da jaken v skladišču ni. Tožnik je v zagovoru zatrjeval, da je jakne kupil od neznanega voznika tovornega vozila iz Bosne v začetku septembra 2011 in je za 9 kartonov jaken (oziroma okoli 90 usnjenih jaken) plačal 350,00 EUR. Nato je 6 kartonov zložil na paleto in jih uskladiščil v skladišču tožene stranke, 3 kartone pa odpeljal domov. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku takšni izpovedbi tožnika ni sledilo, ker svojih navedb v dokaznem postopku ni izkazal ne z listinami, ne s pričami. Zaključilo je, da „nakup“ 90 usnjenih jaken po 4,00 EUR na kos predstavlja nerazumno ceno, še posebej, ker je od neznanega voznika tovornega vozila „kupil“ identične jaken, kot jih je tožena stranka skladiščila in jih je prejela le slab mesec dni pred „nakupom“ tožnika. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je v skladiščenje v avgustu 2011 po naročilu podjetja A d.o.o. prejela 16 kartonov usnjenih jaken znamke ..., ki jih ni izkladiščila. Ker pa gre za carinsko blago, ki mora do opravljenih carinskih formalnosti biti pod strogim carinskim režimom oziroma v carinskem skladišču, tožena stranka pa je strokovnjak na področju skladiščenja, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo listinam v zvezi z obveščanjem Carinske uprave RS o nahajanju carinskega blaga ter skladiščnim listinam tožene stranke verjelo. Tožena stranka je namreč kot nosilec carinskega skladišča odgovorna za carinsko blago, ki se nahaja v njenem skladišču in skladiščnik ne sme sprostiti blaga v državo dokler carinske obveznosti niso poravnane, v primeru tranzita – izdaje blaga iz skladišča zaradi izvoza v tretjo državno, ki ni članica Evropske unije, pa je skladiščnik dolžan blago ustrezno zapečatiti in o tem obvestiti carinski organ, ki nato na mejnem prehodu opravi kontrolo.

Pritožbeno sodišče se s temi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 4 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), nasprotne pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

O dejanju tožnika je bila obveščena tudi policija, ki je po izvedenem predhodnem kazenskem postopku zoper tožnika podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe, ker naj bi si od 11. 8. 2011 do 19. 11. 2011 do 11.00 ure iz carinskega skladišča tožene stranke protipravno prilastil 112 usnjenih jaken znamke ... in s tem pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 4.600,00 EUR. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zaradi obstoja utemeljenega suma zoper tožnika v septembru 2012 podalo obtožni predlog (C1 in C4).

Tožnik je pri toženi stranki opravljal dela in naloge namestnika glavnega skladiščnika in pri toženi stranki užival veliko zaupanje, saj je poleg zakonitega zastopnika le še tožnik imel ključe požarnih vrat, pred katerimi se je zgodil sporni dogodek nakladanja jaken v vozilo B.B.. Tožnik je bil kot oseba odgovoren za skladiščno poslovanje, odgovoren tudi za izvajanje koordiniranja in nadzora nad delom skladiščnikov, saj se je v skladišču nahajalo 4.500,00 skladiščnih mest, posledično pa tudi veliko uskladiščenih predmetov. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da si je tožnik prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno ravnanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Podan pa je tudi razlog iz 2. odstavka 110. člena ZDR, torej da obstajajo tudi okoliščine in interesi strank, na podlagi katerih delovnega razmerja ni možno nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot namestnik vodje skladišča pri toženi stranki užival veliko zaupanje, saj je poleg zakonitega zastopnika le on imel ključe vrat skladišča, prav tako pa so mu bile poznane kode za deaktivacijo alarmnega sistema, poznal je tudi njegovo delovanje, zato ob tako visokem zaupanju tožene stranke v tožnika ter dejanju, ki ga je tožnik storil, je očitno, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika tako, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevanih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije stroške pritožbenega postopka.