Jedro

Metodološki pristop, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugotavljalo tudi t.i. kolektivne stroške, ki odpadejo na posamezno hčerko, je povsem pravilen. Upoštevaje dejstvo, da sta hčerki zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici, ni nobenega razloga, da se tovrstni stroški ne bi ugotavljali.

Otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Upoštevati ga je mogoče le v izjemnih primerih, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo (nezaposlenost). Le v takih primerih lahko otroški dodatek predstavlja korektiv slabšega premoženjskega stanja in ga je zato dopustno upoštevati pri odmeri preživnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27. 9. 1997 na Otočcu. Odobrilo je sodno poravnavo med pravdnima strankama v zvezi z vzgojo, varstvom in oskrbo mladoletnih hčera pravdnih strank ter glede stikov med tožencem in mladoletnima hčerkama. Tožencu je naložilo, da za preživljanje mladoletnih hčerk od 12. 1. 2012 dalje za vsako plačuje mesečno preživnino v višini 175,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2.Zoper odločitev o višini preživnine in stroških postopka se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da preživnini določi za čas od dneva izdaje sodbe dalje v višini 66,00 EUR mesečno za starejšo hčerko K. in 56,00 EUR za mlajšo M., v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne ter tožnici naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške v zvezi s preživninskima zahtevkoma. Toženec v pritožbi poudarja, da hčerki preživita enako časa pri njem kot pri materi, zato ni mogoče upoštevati siceršnje sodne prakse o primerni denarni preživnini za osnovnošolca s povprečnimi potrebami. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo obseg in višino potreb hčera pravdnih strank. Pri vsakem od staršev preživita približno enako časa, zato imata potrebe po prehrani, režijskih stroških, osebni higieni, kozmetiki in čistilih že v celoti pokrite. Od izdatkov za vsako od hčera, ki jih v izpodbijani sodbi taksativno našteva sodišče, se v osnovo za izračun denarne preživnine lahko vštejejo le stroški za naročnino v zvezi z GSM (10,00 EUR), za malico v šoli (17,00 EUR), za oblačila in obutev (50,00 EUR), za frizerja (5,00 EUR), za šolske knjige in potrebščine ter druge izdatke v zvezi s šolo (20,00 EUR), za občasne stroške v zvezi s šolo (10,00 EUR), za razvedrilo – starejša hčerka (50,00 EUR), mlajša hčerka (25,00 EUR), za stroške dopusta (25,00 EUR) in za prevozne stroške (35,00 EUR). Tako ima starejša K. po pritožnikovi oceni mesečno 222,00 EUR izdatkov, mlajša M. pa 197,00 EUR. Od zgoraj navedenih izdatkov je 52,00 EUR pokritih z otroškim dodatkom. Stroška za nakup računalnika po mnenju toženca ne gre šteti v osnovo za izračun preživnine. Prvostopenjsko sodišče tudi ne bi smelo upoštevati stroška kredita, ki ga ima kateri od staršev. Plača tožnice znaša preko 1.200,00 EUR neto, plača toženca pa od 1. 9. 2012 le 760,00 EUR neto, pred tem pa je znašala 850,00 EUR. Upoštevaje razmerje plač, bi morala tožnica nositi 61 % denarnega preživljanja hčera. Pritožnik opozarja, da pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze nista nikoli za hčerki potrošili kar po 400,00 EUR za vsako. Pritožnik izraža skrb za lastno preživljanje, če bo moral plačevati mesečno preživnino v skupnem znesku 350,00 EUR. Meni, da mu je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo preživnino za čas od vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe. Hčerki sta bili v času poletnih počitnic približno enako časa pri njem kot pri tožnici. Ves čas od vložitve tožbe dalje je izpolnjeval svojo zakonito dolžnost preživljanja, ne pa kako svojo moralno dolžnost. Kril je njune režijske stroške, kozmetiko, izdatke za osebno higieno, kompletno prehrano, pa tudi ostale izdatke, ki jih je v predloženem zapisu specificiral in jih tudi izkazal z računi. Računov za večji del izdatkov v zvezi s potrebami hčerk pa ni shranil. 3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru poudarja, da denarni prispevek toženca ne more biti enak denarnemu prispevku drugega roditelja, kateremu sta mladoletna otroka zaupana v varstvo in vzgojo. Precejšnji del obveznosti toženca do mladoletnih otrok se konča s plačilom preživnine, medtem ko na tožnico odpade druga oblika preživljanja – delo in trud, ki ju vlaga v vzgojo otrok ter neposredna skrb za vse njune življenjske potrebe. Opozarja, da otroškega dodatka ni mogoče upoštevati kot vir dohodka enega od staršev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb otrok. Poleg tega je otroški dodatek vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje prejemal toženec. Izpostavlja, da so izdatki mladoletnih otrok s sodbo ocenjeni skromno. Meni, da je nepravilno tolmačenje toženca, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pobotati strošek prehrane doma, režijskih stroškov in drugo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožencu naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

6.Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri preživnine uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče in preživnino odmerilo glede na potrebe mladoletnih hčerk ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da je breme kompletne oskrbe hčera med pravdnimi strankami skoraj enako razporejeno, vendar se pri tem ne sme zanemariti dejstva, da sta hčerki zaupani v varstvo in vzgojo materi in da v obravnavani zadevi ne gre za skupno skrbništvo. Še vedno je tožnica tista, ki nosi večje breme preživljanja hčera. Hčerki sta pri njej tekom delovnega tedna, ko sta obremenjeni s šolskimi in drugimi obveznostmi, kar se nedvomno odraža v večji aktivnosti tožnice pri skrbi in vzgoji.

7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju obsega in višine potreb mladoletnih hčera ne bi smelo upoštevati stroškov v zvezi s prehrano, režijskih stroškov, stroškov v zvezi z osebno higieno, kozmetiko in čistili. Metodološki pristop, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, ko je ugotavljalo tudi t.i. kolektivne stroške, ki odpadejo na posamezno hčerko, je povsem pravilen. Upoštevaje dejstvo, da sta hčerki zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici, ni nobenega razloga, da se tovrstni stroški ne bi ugotavljali. Čeprav je utemeljena pritožbena navedba glede šolske malice, ki po zatrjevanih in predloženih dokazih toženca znaša 17,00 EUR, je treba k znesku v višini 222,00 EUR, ki ga kot ustreznega (za starejšo hčerko) v pritožbi navaja toženec, prišteti še kolektivne stroške v višini 60,00 EUR, prehrano v višini 50,00 EUR, izdatke v zvezi z osebno higieno in zdravili v višini 20,00 EUR, pa tudi stroške nakupa računalnika v višini 3,50 EUR, Nobenega razloga ni, da se strošek za nakup računalnika ne bi upošteval, saj je tožnica prepričljivo izkazala, da je ta strošek nastal. Glede prevoznih stroškov je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati le 35,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo prevoze na znesek v višini 50,00 EUR, saj so v njem poleg prevozov v šolo in na stike upoštevani tudi prevozi na razne izvenšolske dejavnosti. Tudi če se upošteva toženčev izračun potreb za mladoletni hčerki (222,00 EUR za starejšo K. in 197,00 EUR za mlajšo M.), pri čemer se prevozni stroški upoštevajo v znesku 50,00 EUR, navedenima zneskoma pa se dodajo še t.i. kolektivni stroški, izdatki v zvezi s prehrano, osebno higieno in zdravili ter stroški nakupa računalnika, znašajo okvirni mesečni stroški za preživljanje starejše hčerke K. 375,00 EUR, za mlajšo pa nekaj manj kot 350,00 EUR. Vendar pa se ugotovljenih potreb mladoletnih hčera ne sme zmanjšati za znesek otroškega dodatka, kot je to nepravilno storilo prvostopenjsko sodišče in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Otroški dodatek namreč ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Upoštevati ga je mogoče le v izjemnih primerih, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo (nezaposlenost). Le v takih primerih lahko otroški dodatek predstavlja korektiv slabšega premoženjskega stanja in ga je zato dopustno upoštevati pri odmeri preživnine. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, zato je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovljene potrebe mladoletnih hčera znižalo za znesek otroškega dodatka. V skladu z določbo 350. člena ZPP pa mora pritožbeno sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti.

8.Pritožnik zatrjuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati razmerje plač med pravdnima strankama. Meni, da bi morala tožnica zaradi višjega dohodka nositi 61 % denarnega preživljanja hčera, 39 % pa bi odpadlo nanj. Takšnim pritožbenim izvajanjem ni moč slediti, saj je prvostopenjsko sodišče na podlagi predloženih dokazil ugotovilo dohodke obeh pravdnih strank (tožnica cca 1.200,00 EUR, toženec cca 800,00 EUR). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da pravdni stranki razpolagata s približno enakimi denarnimi sredstvi, kar je argumentiralo s tem, da ima tožnica plačo obremenjeno s kreditom, namenjenim reševanju stanovanjske problematike. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da se kreditne obveznosti ne upoštevajo. Vendar pa to ne velja za kreditne obveznosti, ki so prevzete z namenom reševanja stanovanjske problematike, za kar gre tudi v obravnavani zadevi. Pritožnikovo zatrjevanje, da bo tožnica povračilo tega kredita zahtevala od toženčevega očeta, pa ni z ničemer izkazano.

9.Prvostopenjsko sodišče je tožencu pravilno naložilo v plačilo preživnino za čas od vložitve tožbe dalje. Deklici že od razpada življenjske skupnosti živita skupaj z materjo, toženec pa ni dokazal, da je tožnici prispeval za njuno preživljanje. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da je toženec tudi po razpadu življenjske skupnosti in odselitvi hčera še vedno prejemal otroški dodatek za hčerki.

10.V zvezi z njegovo pritožbeno navedbo, da po plačilu preživnine v višini 350,00 EUR sam sebe ne bo mogel preživeti, pa je treba opozoriti na stališče prvostopenjskega sodišča, da je skrb za otroke primarna dolžnost in da je včasih treba poskrbeti tudi za dodatni zaslužek.

11.Ker pritožba toženca glede na zgoraj navedeno ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi stroške pritožbenega postopka. Tudi odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je tožnica dolžna stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom, nositi sama (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami