Jedro

Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe. Da bi se v obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe zoper sklep o pridržanju (ki je bil pritožniku vročen osebno že v petek, 19. 6. 2020, saj v tistem trenutku še ni imel pooblaščenca) računal šele od ponedeljka, 22. 6. 2020, oziroma od torka, 23. 6. 2020 - to je od dneva, ko je za vročitev izpodbijanega sklepa in namero za vložitev tožbe izvedel njegov pooblaščenec (kar je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb) - pa ZUS-1 ne daje podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-876/2020/3 (1312-22) z dne 17. 6. 2020, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) na prostore Centra za tujce, Postojna, od 16. 6. 2020 od 14.00 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 16. 9. 2020 do 14.00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.1

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz vročilnice, vložene v upravni spis, ugotovilo, da je bil sklep o pridržanju tožniku osebno vročen 19. 6. 2020. Zato je štelo, da se je tridnevni rok za vložitev tožbe, določen v drugem odstavku 70. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), iztekel v ponedeljek, 22. 6. 2020. Ker je tožnik tožbo po pooblaščencu vložil šele 24. 6. 2020, torej po izteku zakonsko določenega roka, je ugotovilo, da je tožba prepozna.

3. Proti temu sklepu tožnik (v nadaljevanju pritožnik) po pooblaščencu pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da vročilnica, na podlagi katere je prejel izpodbijani sklep, ni v jeziku pritožnika in da mu pri vročitvi ni bil pojasnjen potek postopka. Poleg tega na vročilnici ni navedeno ob kateri uri je v petek, 19. 6. 2020, prejel izpodbijani sklep. Ob petkih v popoldanskem času pritožnik ni imel več na voljo socialne delavke, ki bi mu lahko pomagala. Izraža domnevo, da je imel možnost sodnega varstva šele v ponedeljek, 22. 6. 2020, ko je njegov pooblaščenec ob 13.17 uri dobil pritožnikovo elektronsko sporočilo preko socialne delavke, da želi govoriti z njim, oziroma v torek, 23. 6. 2020, ko je prejel elektronsko sporočilo, da pritožnik že ima sklep o omejitvi gibanja, zoper katerega se želi pritožiti, kar pa je bilo že prepozno. Meni, da zaradi navedenega pritožniku ni mogoče očitati, da, takoj ko je izvedel za vsebino izpodbijanega sklepa, ni odreagiral. Zaradi razjasnitve dejstva, ali je mogoče v centru za tujce tudi v soboto in nedeljo zaprositi za pomoč, predlaga zaslišanje socialne delavke ali pridobitev njenega pisnega stališča. Pritožnikov pooblaščenec navaja, da bo v primeru, če se izkaže, da je imel pritožnik možnost priklicati pooblaščenca tudi v soboto in nedeljo, umaknil pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožnikove ugovore in pojasnjuje, da iz spletne strani centra za tujce izhaja, da so obiski predvideni vsak dan med 14.00 in 18.30 uro. Kot njegov zastopnik bi moral pooblaščenec sam navezati stik z njim in se pozanimati, zakaj potrebuje njegovo zastopanje. V konkretnem primeru je za neodzivnost in pasivno delovanje pooblaščenca nemogoče dolžiti kratek pritožbeni rok ali dan vročitve izpodbijanega sklepa pritožniku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drugi odstavek 70. člena ZMZ-1 določa, da se zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, tožbo lahko vloži v osmih dneh od vročitve, razen sklepa iz 84. člena tega zakona (kakršen je izpodbijani sklep), zoper katerega je treba tožbo vložiti v treh dneh po vročitvi odločbe.

7. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je v obravnavani zadevi tožbo po pooblaščencu vložil po poteku tridnevnega roka od vročitve sklepa o pridržanju. Po navedenem je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno.

8. Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so zato v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe. Da bi se v obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe zoper sklep o pridržanju (ki je bil pritožniku vročen osebno že v petek, 19. 6. 2020, saj v tistem trenutku še ni imel pooblaščenca) računal šele od ponedeljka, 22. 6. 2020, oziroma od torka, 23. 6. 2020 - to je od dneva, ko je za vročitev izpodbijanega sklepa in namero za vložitev tožbe izvedel njegov pooblaščenec (kar je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb) - pa ZUS-1 ne daje podlage.2

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Hkrati s pritožbo je pritožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepoznega s sklepom I U 734/2020-12 z dne 17. 7. 2020. 2 Po določbi 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki.