Jedro

Res se dediščina in dolžnikove obveznosti do matere niso mogli pobotati v smislu 311. člena OZ, pa ne le zato, ker vračilo posojenega zneska še ni zapadlo v plačilo. Dediščina (ki se sestoji med drugim tudi iz nepremičnin in avtomobila) namreč ne predstavlja denarnega zneska (razen sredstev na računu pri ZPIZ v višini 32,31 EUR), ki bi se sploh lahko pobotal z nasprotno denarno terjatvijo. Da se je to pobotalo, je tako treba razumeti izven pravnega pojma pobota (predvsem terjatev oziroma drugih nadomestnih in istovrstnih stvari). Gre namreč za nadomestno izpolnitev, s katero sta se strinjala oba, pa čeprav so bile dolžnikove obveznosti do matere tako le delno poravnane, taka izpolnitev pa vsekakor ne predstavlja neodplačnosti. Tudi če se odpoved dediščini (praviloma) šteje za neodplačno razpolaganje, pa v obravnavanem primeru ni bilo tako, temveč je šlo za odplačno dejanje.

Obstoj skupnega premoženja tako ali tako ne more predstavljati izpodbojnega pravnega dejanja. Dejstvo, da dolžnikova žena sploh ima avtomobil in da je z darilno pogodbo pridobila določene deleže treh nepremičnin, ne more predstavljati takega ravnanja dolžnika, ki bi lahko predstavljalo zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Pri tem niti ne obstaja dolžnost zakonskega partnerja, ki ima dolgove do upnikov, da poskrbi za delitev skupnega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo dolžnikov predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da ni šlo za neodplačno odpoved dediščini, saj je imel velike dolgove do matere, drugi dediči mu niti niso dopustili, da se ne bi odpovedal dediščini zaradi denarja, ki ga je prejel od matere. Želel je le povrniti materi vsaj del terjatve. Pri tem pa ni ravnal nepošteno. Ni pa pomembno, da mati ni prijavila nobene terjatve. Z ženo pa skupnega premoženja nimata. Kršena mu je bila tudi pravica do izjave – glede navajanja trditev in predlaganja dokazov.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upravitelj je v ugovoru, kot je povzelo že sodišče prve stopnje, uveljavljal obstoj ovir za odpust obveznosti po zakonskih domnevah iz četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, in sicer iz 3. točke (neodplačno razpolaganje) in 4. točke (izpodbojna pravna dejanja), dodatno pa še iz tretjega in prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP) ter če je izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu tega zakona značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom tega zakona uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja (4. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

7. Neodplačno razpolaganje po zaključku sodišča prve stopnje predstavlja odpoved dediščini po pokojnem očetu stečajnega dolžnika v korist dolžnikove matere, saj do nje ni imel zapadlih obveznosti, torej je šlo za darilo. Poleg tega je izpolnjen tudi zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ker je nevestno in nepošteno, da se je odpovedal dediščini, ko so že obstajali drugi dolgovi, ki bi bili s prodajo njegovega deleža dediščine vsaj delno poplačani.

8. Dolžnik kategorično zanika, da bi šlo za neodplačno odpoved dediščini, s čimer se višje sodišče strinja. V spis je bila predložena izjava oziroma potrdilo o prejemu posojila z dne 21. 5. 2010, ki sta ga podpisala tako stečajni dolžnik kot njegova mati A. A. Res je v tem potrdilu navedeno, da je rok vračila posojila 8 let, vendar pa tudi če ta dolg še ni zapadel v plačilo, to še ne pomeni, da ni obstajal v času odpovedi dediščini (sklep o dedovanju je bil izdan 2. 4. 2015). Glede računov za kurilno olje sicer ni sporno, da je bilo porabljeno za ogrevanje tako dolžnika kot njegove matere, vendar pa to še ne pomeni, da dolžnik ne bi bil dolžan k nakupu kurilnega olja prispevati tudi sam. Vsaj del od plačanega zneska 4.500,00 EUR je bil tako dolžan povrniti materi, ki ga je v celoti sama plačala. To pa hkrati pomeni, da je v času odpovedi dediščini obstajala dolžnikova obveznost do matere vsaj v višini posojenega zneska, tudi če ta dolg še ni zapadel v plačilo, pa tudi del zneska za plačano (in porabljeno) kurilno olje.

9. Res se dediščina in dolžnikove obveznosti do matere niso mogli pobotati v smislu 311. člena Obligacijskega zakonika – OZ, pa ne le zato, ker vračilo posojenega zneska še ni zapadlo v plačilo. Dediščina (ki se sestoji med drugim tudi iz nepremičnin in avtomobila) namreč ne predstavlja denarnega zneska (razen sredstev na računu pri ZPIZ v višini 32,31 EUR), ki bi se sploh lahko pobotal z nasprotno denarno terjatvijo. Da se je to pobotalo, je tako treba razumeti izven pravnega pojma pobota (predvsem terjatev oziroma drugih nadomestnih in istovrstnih stvari). Gre namreč za nadomestno izpolnitev, s katero sta se strinjala oba, pa čeprav so bile dolžnikove obveznosti do matere tako le delno poravnane, taka izpolnitev pa vsekakor ne predstavlja neodplačnosti. Tudi če se odpoved dediščini (praviloma) šteje za neodplačno razpolaganje, pa v obravnavanem primeru ni bilo tako, temveč je šlo za odplačno dejanje. Na to ne vpliva dejstvo, da dolžnikova mati v postopku osebnega stečaja ni priglasila nobene terjatve, čeprav njene terjatve s prevzemom dediščine v čisti vrednosti 7.508,08 EUR niso bile v celoti poravnane

10. Glede na navedeno v obravnavanem primeru tako odpoved dediščini ni predstavljala neodplačnega razpolaganja.

11. Po oceni višjega sodišča pa ta odpoved dediščini tudi ni predstavljala zlorabe pravice do odpusta obveznosti v smislu tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnikov dolg do matere je obstajal, svojo obveznost je s tem delno poravnal. Odpovedi dediščini tako tudi ni mogoče upoštevati kot zvijačne in nepoštene ter ni mogoče upoštevati, da bi do tega prišlo zato, da bi se s tem izognil pridobitvi premoženja za poplačilo upnikov.

12. Ker je višje sodišče zaključilo, da v tem delu ugovor proti odpustu obveznosti ni utemeljen, je presojalo še ostale okoliščine, ki jih je uveljavljal upravitelj v ugovoru.

13. Glede neobstoja domneve iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ta domneva ne obstaja, saj v zvezi z zatrjevanimi izpodbojnimi dejanji ni bila vložena tožba za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, torej zahtevek ni bil uveljavljen. Upravitelj je bil sicer pripravljen vložiti takšno tožbo, za kar pa ni imel na voljo denarnih sredstev, zato je upnike že v izrednem poročilu z dne 15. 12. 2020 (PD 47), ki je bilo objavljeno 16. 12. 2020, pozval, da se opredelijo do nadaljnjih aktivnosti in podajo soglasje k založitvi stroškov takega postopka, opozoril pa jih je tudi, da lahko tako tožbo vložijo tudi sami. Vendar pa upniki v zvezi s tem niso storili ničesar. Zato ta domneva ne more biti izpolnjena.

14. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstaja ugovorni razlog glede odpovedi dediščini, se ni ukvarjalo z ugovornimi razlogi glede obstoja skupnega premoženja. Zaradi stališča višjega sodišča glede odpovedi dediščini se je potrebno v nadaljevanju ukvarjati tudi s tem.

15. Višje sodišče ugotavlja, da je bil tudi ta ugovorni razlog obravnavan na naroku z dne 31. 3. 2022. Ob tem še ugotavlja, da pritožbene navedbe, da naj dolžniku ne bi bilo omogočeno, da poda trditve in dokaze v zvezi z ugovornimi razlogi, s čimer zatrjuje kršitev pravice do izjave, niso utemeljene. Dolžniku je bil namreč že pred narokom poslan ugovor proti odpustu obveznosti s pozivom, da se o njem izreče, kar lahko stori pisno v 15 dneh ali pa ustno na naroku (PD 51). Pisne izjave dolžnik ni podal, čeprav je to možnost imel, na naroku pa je najprej izjavil, da ne ve, kaj naj pove. Zato so mu bila postavljena vprašanja, s katerimi mu je sodnik pomagal, da se o ugovoru izjavi, ne izhaja pa, da bi želel vložiti kakšna dokazila, pa mu to ne bi bilo dopuščeno. To pa pomeni, da ni izkazano, da bi v postopku prišlo do kršitve dolžnikove pravice do izjave in je pritožba v tem delu neutemeljena.

16. Tudi glede zatrjevanj o obstoju skupnega premoženja je upravitelj uveljavljal iste ugovorne razloge, ki so navedeni že na začetku te obrazložitve. Navedel je, da je ugotovil, da je dolžnikova žena lastnica deležev v višini 7/18 na dveh nepremičninah in na eni 2/6, prav tako pa tudi osebnega avtomobila BMW X3, letnik 2015, za kar predvideva, da lahko predstavlja skupno premoženje, ker je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Tako dolžnik kot njegova žena sta mu pojasnila, da nepremično premoženje ni bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, temveč jih je žena dobila z darilno pogodbo, medtem ko je avtomobil kupila žena, ki ga tudi odplačuje, pri tem mu je žena še pojasnila, da je ves čas tudi zaslužila bistveno več kot dolžnik. Upravitelj je še navedel, da mu dokazil o vsem navedenem kljub zavezi ni predložila. Iz nadaljnjih ugovornih navedb pa še izhaja, da bi po upraviteljevem mnenju odpust obveznosti glede na potencialno skupno premoženje pomenil zlorabo do odpusta obveznosti po 3. in 4. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP in da je zanimivo dejstvo, da vse ugotovljeno premoženje predstavlja posebno premoženje dolžnikove žene. Na naroku je upravitelj še navedel, da je dolžnikova žena nepremičnine prejela z darilno pogodbo z dne 19. 1. 2018, te nepremičnine so bile tudi predmet dedovanja po dolžnikovem pokojnem očetu.

17. O navedbah v zvezi s skupnim premoženjem se je na naroku izjavil tudi dolžnik.

18. Navedene upraviteljeve trditve ne morejo predstavljati neodplačnega razpolaganja, ki ga je kot ugovorni razlog upravitelj podal tudi na naroku. Že iz zgoraj navedenih razlogov tudi ne morejo predstavljati domneve iz 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, pri čemer obstoj skupnega premoženja tako ali tako ne more predstavljati izpodbojnega pravnega dejanja. Dejstvo, da dolžnikova žena sploh ima avtomobil in da je z darilno pogodbo pridobila določene deleže treh nepremičnin, ne more predstavljati takega ravnanja dolžnika, ki bi lahko predstavljalo zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Pri tem niti ne obstaja dolžnost zakonskega partnerja, ki ima dolgove do upnikov, da poskrbi za delitev skupnega premoženja. Dolžniku tako tudi v primeru, da bi dejansko nepremičnine in avto predstavljali skupno premoženje, ni mogoče očitati zlorabe pravice do odpusta obveznosti in upravitelj niti ni navedel ničesar, kar bi na to kazalo.

19. Čim pa je tako, in je to bilo tudi obravnavano na naroku, ko je vlagatelj ugovora imel možnost še dodatno pojasniti karkoli drugega, tudi sodišče prve stopnje ne bi imelo podlage, da bi glede tega ugotovilo kaj drugega. Zato tudi višje sodišče ni imelo razloga, da bi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bi se to v novem postopku izreklo še glede tega, ali morebiten obstoj skupnega premoženja lahko predstavlja oviro za odpust obveznosti, kar je kot ugovorni razlog (sklicujoč se na 1. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP) navedel upravitelj, temveč je lahko o zadevi samo odločilo. Dejstvo, da je bil avtomobil kupljen v času trajanja zakonske zveze in da je dolžnikova žena nepremičnine pridobila z darilno pogodbo, namreč niti ni bilo sporno, obstoj skupnega premoženja brez zatrjevanja kakršnega koli nedopustnega ravnanja stečajnega dolžnika pa tako ali tako ne more predstavljati zlorabe pravice do odpusta obveznosti.

20. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor proti odpustu obveznosti zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.