U-I-215/02

16. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Žikice Popoviča iz Ljubljane, ki ga zastopa Branko Erčulj, odvetnik v Ljubljani, pobude Marte Frei z Vrhnike, ki jo zastopa Tomaž Hribar, odvetnik v Ljubljani, ter pobude družbe Biro 10, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa direktorica Hilda Rošulov, na seji dne 16. septembra 2004

sklenilo:

1.Pobuda družbe Biro 10 za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 12/03 - ur.p.b.) se zavrne.

2.Pobudi Žikice Popoviča in Marte Frei za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 498. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku se zavržeta.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica družba Biro 10 navaja, da je tožbo vložila še v času veljavnosti starega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v teku pravde pa se je Zakon spremenil in njena zadeva se je zato spremenila v spor majhne vrednosti. Ta postopek je, kot navaja, še v teku. Pobudnica meni, da napadena določba drugega odstavka 498. člena ZPP povzroča, da se zakon uporablja za nazaj, kar naj ne bi bilo dopustno.

Meni, da je izgubila pravico do polne pritožbe, saj v sporih majhne vrednosti sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi nepravilne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odvzeta naj bi ji bila tudi možnost dostopa do Vrhovnega sodišča z revizijo. Meni, da bi zakon smel učinkovati za nazaj le, če bi to bilo v skladu z javno koristjo, o čemer pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Z izpodbijano določbo naj bi ZPP posegel v pridobljene pravice.

2.Pobudnik Žikica Popovič navaja, da je sodišče prve stopnje njegovo revizijo v delovnem sporu zavrglo zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta. V pobudi navaja, da bi sodišče dopustnost revizije moralo presojati po pravilih, ki so veljala v času vložitve tožbe. Meni, da ureditev prehodnih določb ZPP nedopustno učinkuje retroaktivno in strankam odvzema pravico do revizije, ki so jo pridobile v času vložitve tožbe. Zato daje pobudo, naj Ustavno sodišče oceni, da je ta določba v nasprotju z Ustavo, in mu s tem omogoči, da bo lahko vložil revizijo.

3.Pobudnica Marta Frei navaja, da je sodišče prve stopnje njeno revizijo v pravdnem postopku zavrglo zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta. Pritožbo zoper sklep o zavrženju revizije je Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V pobudi navaja, da bi sodišče dopustnost revizije moralo presojati po pravilih, ki so veljala v času vložitve tožbe. Meni, da ureditev prehodnih določb ZPP nedopustno učinkuje retroaktivno in strankam odvzema pravico do revizije, ki so jo pridobile v času vložitve tožbe.

B.

4.Ustavno sodišče je pobudi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.

5.Pobuda družbe Biro 10 za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 498. člena ZPP je očitno neutemeljena. Ustavno sodišče je že zavrnilo očitke, da je v neskladju z Ustavo to, da je novi ZPP postrožil pogoje glede višine vrednosti spornega predmeta in da se novi zakon po prehodni določbi prvega odstavka 498. člena ZPP glede tega vprašanja uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo (sklep Ustavnega sodišča št. U-I- 21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166), če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki o neskladnosti drugega odstavka 498. člena ZPP z Ustavo. Po tej določbi se novi zakon uporablja tudi v primeru, če je po uveljavitvi tega zakona prišlo do razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje in do vrnitve zadeve temu sodišču v novo sojenje. Položaj je enak, saj gre tudi v tem primeru za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki teče po uveljavitvi novega zakona.

6.Ugotovitev, da ni nedopustno, če se novi procesni zakon uporablja takoj, tudi za že tekoče sodne postopke, velja tako glede opredelitve mejne vrednosti spornega predmeta za dopustnost revizije kot tudi glede določitve mejne vrednosti spornega predmeta za ločitev med rednim postopkom in postopkom v sporu majhne vrednosti. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče o neutemeljenosti očitkov o neskladnosti z Ustavo glede tega, da se zaradi spremembe določb ZPP, kiopredeljujejo, kdaj gre za spor majhne vrednosti, postopek, ki se je začel kot redni postopek, nadaljuje po pravilih o postopku v sporu majhne vrednosti (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-147/97 z dne 3. 6. 1999, OdlUS VIII, 138 ter sklep Ustavnega sodišča št. Up-357/02 z dne 3. 6. 2004, s katerim je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi sedanje pobudnice). Sprememba rednega postopka v spor majhne vrednosti po vložitvi tožbe torej ni ustavno sporna. Glede nadaljnje pobudničine navedbe, da ji je bil z opredelitvijo spora kot spora majhne vrednosti omejen pristop do Vrhovnega sodišča, pa je pobudnici treba pojasniti, da pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave več kot dvostopenjskega sojenja, torej več kot pritožbe zoper odločbe sodišč prve stopnje, ne zagotavlja, zato je očitek o kršitvi 25. člena Ustave očitno neutemeljen tudi v tem delu. Pobudo je zato Ustavno sodišče zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

7.Pobuda drugih dveh pobudnikov ni dopustna. Po 24. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko da pobudo za začetek postopka za presojo skladnosti zakona z Ustavo vsak, ki izkaže svoj pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis (v obravnavani zadevi ZPP), katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. To v konkretnem primeru pomeni, da bi pobudnika morala izkazati, da bi se njun pravni položaj izboljšal, če bi Ustavno sodišče njunima pobudama ugodilo. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Pobudnik sicer navaja, da je bil stranka v sodnem postopku, v katerem je sodišče zavrglo revizijo, in to prav s sklicevanjem na ureditev prehodne določbe prvega odstavka 498. člena ZPP.

Vendar tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče njegovi pobudi ugodilo in morebiti razveljavilo omenjeno določbo, to na njegov pravni položaj ne bi vplivalo. Takšna odločitev Ustavnega sodišča namreč ne bi učinkovala za razmerja, o katerih je bilo pred dnem razveljavitve zakona že pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS), razen če bi pobudnik z vložitvijo pobude hkrati v skladu s 50. do 60. členom ZUstS vložil tudi ustavno pritožbo zoper sodno odločbo, ki temelji na domnevno ustavno neskladnem zakonu. Tega pa pobudnik v obravnavani zadevi ni storil. Enako velja tudi za pobudnico. Ta je sicer vložila ustavno pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže.

Vendar ta ustavna pritožba ni bila dopustna in jo je Ustavno sodišče zavrglo (sklep št. Up-364/02 z dne 29. 6. 2004). Zato tudi morebitna razveljavitev omenjenih določb ZPP v pobudničini zadevi v nobenem primeru ne bi več mogla učinkovati. Pravni interes za vložitev pobude zato ni podan.

Ker pobudi nista dovoljeni, ju je Ustavno sodišče zavrglo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Prvo točko izreka je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić