Jedro

Tožena stranka (Republiški urbanistični inšpektorat) je utemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo urbanističnega inšpektorja o odstranitvi steklene stene in vhodnih vrat na skupnem hodniku po 3. odstavku 74. člena ZUN, ker tožeča stranka v predpisanem enomesečnem roku po prejemu ustavitvene odločbe ni zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Ni mogoče upoštevati tožbenega ugovora, da tožeča stranka kot kupec tudi navedene stene in vrat ni bil nikoli investitor, saj je bil kot kupec stanovanja s to steno in vrati tudi zavezanec za pridobitev lokacijskega dovoljenja, če so bila dela (v zvezi s to steno in vrati) izvedena brez lokacijskega dovoljenja ali priglasitve del, tožeča stranka pa med ustavitvenim in konkretnim (odstranitvenim) inšpekcijskim ukrepom ni izkazala, da sta prodajalca stanovanja za sporna dela imela dovoljenje, čeprav ji je bila v upravnem inšpekcijskem postopku možnost, da to dokaže, dana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi urbanističnega inšpektorja urbanistične inšpekcije mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 10.2.1993, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku kot investitorju odredil, da mora v roku 5 dni po prejemu te odločbe odstraniti stekleno steno, ki jo je postavil na skupnem hodniku, velikosti 1,20 x 3,60 m, ter vhodna vrata velikosti 0,80 x 1,90 m v II. nadstropju stolpiča ... v Ljubljani na zemljišču s parc.št. 1721; ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka); pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90). Iz spisnih podatkov prvostopnega organa izhaja, da tožnik, kljub odločbi o ustavitvi del ter obvezni zaprositvi za lokacijsko dovoljenje z dne 24.4.1992, v predpisanem enomesečnem roku ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja pri za urejanje prostora pristojnem upravnem organu občine. S tem je bil po mnenju tožene stranke izpolnjen eden izmed pogojev za izrek odstranitvenega ukrepa po navedeni zakonski določbi. Zato je prvostopni organ pravilno in zakonito izdal prvostopno odločbo. Tožnik v pritožbi zoper prvostopno odločbo izpodbija investitorstvo predmetnih del. Enake pritožbene navedbe je tožnik podal že v pritožbi zoper ustavitveno odločbo. Takrat mu je pojasnila, da je kot kupec predmetnih del tudi zavezanec za pridobitev lokacijskega dovoljenja, saj le-to za predmetna dela ni bilo nikoli izdano.

Tožnik v tožbi navaja, da ni bil nikoli investitor del, ki motijo njegovo sosedo oziroma urbanistično inšpekcijo. Stanovanje je pred 9 leti kupil od takratnih lastnikov S. in V.M. V ceni stanovanja so bila upoštevana tudi dela, ki sta jih izvedla takratna lastnika - zasteklitev balkona in drugo. Vsa ta dela pa niso zahtevala pridobitve lokacijskega dovoljenja, ampak je zadoščala priglasitev del. Ali sta prejšnja lastnika imela potrebno potrdilo o priglasitvi del ali pa ne, mu ni znano. Takšno stanje obstaja že dolgo časa. Vse do leta 1992 to stanje ni motilo ne sosedo in ne urbanistično inšpekcijo, ki očitno ne pozna, kakšno je dejansko stanje. Odločba urbanistične inšpekcije je dejansko izdana na pamet, iz pisarne, ne da bi se urbanistična inšpekcija prepričala na kraju samem o dejanskem stanju. Če bi urbanistična inšpekcija poznala dejansko stanje, potem bi po uradni dolžnosti morala ukrepati zoper vse, ki so naredili enaka dela in izboljšave v svojih stanovanjih, kot jih je naredil on. Ker pa tega ni storila, ima upravičene pomisleke, da je odločba urbanistične inšpekcije posledica nestrpnosti in določene politike, ki nima nič skupnega z zdravim razumom in dejanskim stanjem. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena citiranega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi pravilno ugotovila, da v predpisanem enomesečnem roku tožnik ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za navedena dela, kot mu je to naložil inšpekcijski organ v predhodni ustavitveni odločbi z dne 24.4.1992, ki je bila tožniku vročena dne 22.5.1992. Da tožnikova vloga dejansko ni bila vložena, izhaja iz podatkov v upravnih spisih, pa tudi tožnik tega ne izpodbija. Zato je prvostopni organ pravilno izdal prvostopno odločbo in je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi, saj sta za to imela podlago v navedeni določbi citiranega zakona, ki sta jo pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni upošteval prvega inšpekcijskega ukrepa in ni v enem mesecu zaprosil za lokacijsko dovoljenje za navedena dela.

Ni mogoče upoštevati tožnikove tožbene navedbe, da ni bil nikoli investitor, saj je bil kot kupec stanovanja z izvedeno stekleno steno z vhodnimi vrati tudi zavezanec za pridobitev lokacijskega dovoljenja, če so bila dela izvedena brez lokacijskega dovoljenja ali priglasitve del. Iz upravnih spisov namreč ni razvidno, da bi tožnik v upravnem postopku v zvezi z ustavitvenim inšpekcijskim ukrepom in v konkretnem postopku izkazal, da sta pravna prednika (prodajalca) za sporna dela imela dovoljenje, čeprav mu je bila možnost, da to dokaže, dana.

V zvezi s tožbeno navedbo, da bi morala urbanistična inšpekcija po uradni dolžnosti ukrepati zoper vse, ki so enaka dela in izboljšave naredili v svojih stanovanjih, pa sodišče pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora le presoja pravilnosti in zakonitosti inšpekcijskega ukrepa, ki je bil, kot je že navedeno, zakonito izdan tožniku, ker ni v predpisanem enomesečnem roku po prejemu ustavitvene odločbe zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za navedena dela. Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.