Jedro

Ker tožena stranka ni izkazala obstoja očitnega nesorazmerja vzajemnih obveznosti med dajatvami strank, ki je objektivni pogoj za oderuštvo, se sodišču tudi z ugotavljanjem subjektivnega pogoja ni bilo treba ukvarjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 196.127,52 EUR s pp. (točka I. izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 3.644,92 EUR v 15. dneh (točka II. izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo “iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni presojalo vseh dokazov in prav tako ni presojalo vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, dalje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava” ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podrejeno, da odločitev sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in dopolnjen dokazni postopek.

Tožeča stranka je v odgovoru prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala terjatev v znesku 196.127,52 EUR s pripadki iz naslova neplačanega drugega obroka komunalnega prispevka, ki je zapadel v plačilo 20. 12. 2008, na podlagi med pravdnima strankama sklenjene Urbanistične pogodbe za priključitev na kanalizacijsko omrežje in komunalno čistilno napravo Š., z dne 13. 12. 2006 (v nadaljevanju pogodba).

Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. Zatrjevala je, da je njena obveznost plačila drugega obroka iz sklenjene pogodbe prenehala zaradi zmanjšanja obremenjevanja tehnoloških odpadnih voda in se pri tem sklicevala na 3. člen pogodbe ter uporabo načela a contrario. Zatrjevala je, da je zaradi zamujanja tožeče stranke z izgradnjo čistilne naprave morala investirati v izgradnjo lastne čistilne naprave s predčiščenjem odpadnih voda ter vsled tega uveljavljala v 8. členu pogodbe dogovorjeno klavzulo. Nadalje, po prvem naroku za glavno obravnavo, pa je tožena stranka navajala še, da je bila k podpisu pogodbe prisiljena, če je hotela še naprej obratovati in da ima pogodba vse elemente oderuške pogodbe ter da je zato nična.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Zaključilo je, da ugovorne navedbe tožene stranke niso utemeljene in je tožena stranka dolžna izpolniti pogodbeno obveznost tako, kot se je to zavezala s pogodbo.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer ne pojasni, katero kršitev konkretno naj bi storilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka pavšalno zatrjuje, da sodišče ni presojalo vseh dokazov in pri tem ne pojasni katerih dokazov konkretno sodišče naj ne bi presojalo. Pritožbeno sodišče zato pritožbe v tem delu ni moglo preizkusiti. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za odločitev v tem sporu potrebno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na podlagi ugotovljenih dejstev z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločitve sodišča prve stopnje tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, s katerimi zgolj ponavlja že v postopku na prvi stopnji podane trditve, na katere pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ne more izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, kar pritožbeno niti ni izpodbijano: (-) da je bila med pravdnima strankama sklenjena po tožeči stranki zatrjevana pogodba za priključitev na kanalizacijsko omrežje in komunalno čistilno napravo, ki v 3. členu določa, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 196.127,52 EUR do 20. 12. 2006 in 196.127,52 EUR do 20. 12. 2008, (-) da tožena stranka drugega obroka ni plačala, (-) da je vtoževano obveznost nesporno priznala in tožečo stranko prosila za odlog izpolnitve drugega obroka. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da v sklenjeni pogodbi ni bilo dogovora oziroma določila, da se priključnina zniža, če se obremenitev odpadnih voda zmanjša, (-) da je tožena stranka predčiščenje odpadnih voda, kot ga je zatrjevala in kot to izhaja iz zapisnika z dne 5. 9. 2005, planirala že pred podpisom pogodbe in pred začetkom gradnje čistilne naprave tožeče stranke in da je zaradi pritiskov ministrstva za okolje in prostor morala urediti čiščenje odpadnih voda in sprejeti sanacijski program, (-) da je tožena stranka sama posredovala tožeči stranki podatek kolikšna obremenitev voda naj se upošteva v pogodbi in na podlagi le-tega je tožeča stranka tudi načrtovala širjenje kanalizacijskega omrežja in izgradnjo čistilne naprave, (-) da stranki v pogodbi nista dogovorili roka, v katerem bi morala tožeča stranka zgraditi čistilno napravo, (-) tožena stranka je imela za ureditev odpadnih voda več variant, vendar pa se ni odločila za nobeno drugo varianto in ni zaprosila za izgradnjo lastne čistilne naprave oziroma ni naredila nič konkretnega v tej smeri. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka do neplačila pogodbenih obveznosti ne more biti upravičena iz zatrjevanih razlogov in da njena obveznost po sklenjeni pogodbi še vedno obstoji ter jo je dolžna izpolniti v vsem tako kot glasi (člen 239/I OZ).

Po določbi 112. člena OZ lahko pogodbena stranka zahteva razvezo pogodbe, če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki ji otežujejo izpolnitev obveznosti ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, vendar v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Pri tem velja, da razveze pogodbe ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila (drugi odstavek istega člena).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka z ugovorom spremenjenih okoliščin že iz razloga, ker zahtevka na razveljavitev pogodbe ni uveljavljala, ne more uspeti. Poleg tega je tožena stranka spremenjene okoliščine, katere naj bi predstavljalo zmanjšanje obremenitev tehnoloških odpadnih voda na 1.150 populacijskih enot (iz pogodbeno dogovorjenih 2000 populacijskih enot) utemeljevala na določilu 3. člena pogodbe. V zvezi s tem pa ji je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da jasnega določila 3. člena pogodbe, ki določa le zvišanje priključnine, ni mogoče tolmačiti z razlogovanjem po nasprotnem. Pravilno je zaključilo, da sta pogodbeni stranki višino priključnine dogovorili za sporazumno ocenjeno obremenitev odpadnih voda na podlagi s strani tožene stranke posredovanih podatkov in tako zaključilo, da tožena stranka nima pravne podlage uveljavljati znižanja s pogodbo dogovorjene višine priključnine.

Iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da zmanjšanje obremenitev odpadnih voda in s tem zmanjšanje populacijskih enot po sklenitvi pogodbe ni bilo nepričakovano, saj se je število populacijskih enot vseskozi zmanjševalo, kot je to razbrati iz zapisnika z dne 5. 9. 2005, iz katerega pa je razvidno tudi, da je bila izgradnja oziroma rekonstrukcija predčiščenja odpadnih voda klavnice predpostavka za s strani tožene stranke posredovani podatek populacijskih enot, ki sta ga pravdni stranki vključili v pogodbo in na podlagi katerega je, tožeča stranka tudi načrtovala širitev kanalizacijskega omrežja in ki sta ga pravdni stranki upoštevali pri določitvi višine pogodbeno dogovorjene priključnine.

Tako je nedvomno zaključiti, da bi tožena stranka takšno zmanjšanje števila populacijskih enot lahko predvidela in upoštevala že ob sklenitvi pogodbe in da sploh ne gre za takšen obseg zmanjšanja zaradi katerega bi bila upravičena zahtevati razveljavitev pogodbe.

Prav tako ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to prezrlo, da je bila tožena stranka prisiljena skleniti urbanistično pogodbo ali prenehati opravljati dejavnost klanja. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke glede prisile in v zvezi s tem trditve o oderuški pogodbi in ničnosti le-te dokazno presojalo in zaključilo, da niso utemeljene, kar je pojasnilo v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Po določbi prvega odstavka 119. člena OZ velja, da gre za oderuško pogodbo, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa tožena stranka ni izkazala obstoja očitnega nesorazmerja vzajemnih obveznosti med dajatvami strank, ki je objektivni pogoj za oderuštvo, po citiranem zakonskem določilu, zato se sodišču tudi z ugotavljanjem subjektivnega pogoja ni bilo treba ukvarjati.

Ob že zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno tudi niso izpodbijane, ob nadaljnji prav tako pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (že pred sklenitvijo pogodbe) zaradi zahteve Ministrstva za okolje in prostor, morala sprejeti sanacijski program in urediti čiščenje odpadnih voda in da je zato imela na voljo več možnosti, med ostalim tudi izgradnjo lastne čistilne naprave, a se zanje ni odločila, temveč se je odločila za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje in na čistilno napravo, tožeče stranke po pogodbi sklenjeni s tožečo stranko, pri čemer je sama tožeči stranki posredovala podatek, v kakšni višini populacijskih enot naj se v pogodbi in pri načrtovanju izgradnje čistilne naprave upošteva obremenitev voda, res ni mogoče slediti toženi stranki, da je bila sklenjena oderuška pogodba in da je bila tožena stranka v sklenitev te pogodbe prisiljena s strani tožeče stranke, ter da si je tožeča stranka izgovorila korist, ki je v očitnem nesorazmerju z njeno obveznostjo, kar naj bi potrditvah tožene stranke dokazovala izjava tožeče stranke oziroma njeno soglasje za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje in komunalno čistino napravo z dne 20. 12. 2006. S citiranim dopisom oziroma soglasjem je tožeča stranka le izpolnila s pogodbo sporazumno sprejeto zavezo v 6. členu pogodbe, da bo J. k. p. d.o.o. izvedlo priključitev interne kanalizacije klavnice na javno komunalno omrežje po plačilu prvega obroka pogodbeno dogovorjene priključnine. Kakšna prisila tožeče stranke na toženo stranko iz vsebine te dokazne listine tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja. Je pa sprejemljivo in življenjsko logično, da je bilo vsaj delno plačilo pogodbeno dogovorjene priključnine pogoj za priključitev, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da tožena stranka niti prvega obroka ne bi (prostovoljno) poravnala, tako kot tega ni storila za drugi obrok.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da bi odpadne vode lahko uredila s priklopom na kanalizacijsko omrežje bistveno ceneje, če bi ji tožeča stranka to dopustila, ker je bila od kanalizacijskega omrežja oddaljena le 50 metrov, po pogodbi kakršno sta sklenili pravdni stranki in s katero je bil omogočen priklop na javno kanalizacijsko omrežje in kasneje na centralno čistilno napravo, ki jo je v svojem lokacijskem načrtu predvidela tožeča stranka, odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti.

Kolikor tožena stranka v pritožbi navaja, da je z urejenim predčiščenjem odpadnih voda zadostila inšpekcijskim kontrolam in da čistilne naprave ni potrebovala več, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne vzdrži. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka ureditev predčiščenja odpadnih voda planirala že pred podpisom pogodbe in pred začetkom gradnje centralne čistilne naprave s strani tožeče stranke. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče in kot to izhaja iz 3. člena pogodbe sklenjene med pravdnima strankama, ter zapisnika z dne 5. 9. 2005, pa je bilo predčiščenje odpadnih voda temeljna predpostavka za izračun priključnine, saj je v pogodbi dogovorjeno število populacijskih enot ugotovljeno ob predpostavki rekonstrukcije oziroma izgradnje predčiščenja odpadnih voda tožene stranke.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da tožena stranka tudi sicer z zahtevkom po zmanjšanju obveznosti na pravičen znesek iz naslova oderuške pogodbe (v kolikor bi tega sploh uveljavljala) ne bi mogla uspeti, saj tak zahtevek oškodovani lahko vloži le v petih letih od sklenitve pogodbe. Tožena stranka pa je navedbe v zvezi z oderuško pogodbo podala prvič šele z vlogo 10. 4. 2012, medtem ko je bila pogodba sklenjena 13. 12. 2006. Pritožbene navedbe se tako v celoti pokažejo za neutemeljene. Pritožbo je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeča stranka pa zaradi tega, ker ti stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi o pritožbi.