Jedro

Za izdajo mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, poleg tega se z njim še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožnika. Mnenje ni bilo izdano v upravnopravnem razmerju, kar pomeni, da iz tega naslova mnenja ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (komisija) je 4. 12. 2008 izdala izpodbijano mnenje, in sicer da za A.A., ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A.A.A. d.o.o., ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št.109/06 – UPB4) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Uradni list RS, št. 16/07 – UPB2).

Tožeča stranka zoper navedeno mnenje vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da je odločitev komisije nezakonita. Komisija je v izpodbijanem mnenju navedla za svojo odločitev le en razlog in sicer, da glede na dejavnost, ki jo delodajalec opravlja, ne more ugotoviti podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Njeno mnenje je nesklepčno, ker ni podana zakonska podlaga. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje svoje stališče, da je komisija napačno uporabila določbe ZPIZ-1, ZZRZI in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02 s sprem. in dop.). Tožeča stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delavko A.A. podala v skladu z obema zakonoma, zato ni podlage za odločitev, kot jo je sprejela komisija v izpodbijanem mnenju. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, mnenje komisije odpravi in vrne zadevo navedeni komisiji v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodišče ugotovi, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi delavki A.A. po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in 40. členu ZZRZI.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Sodišče ugotavlja, da za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, poleg tega se z njim še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožnika. Mnenje tudi ni izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato je logičen zaključek, da mnenje ni moglo biti izdano v upravnopravnem razmerju, kar pomeni, da iz tega naslova mnenja ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa z mnenjem še ni odločeno o kakšni pravici ali svoboščini, ga ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo mogoče na tej podlagi izpodbijati v upravnem sporu.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče še navaja, da je mnenje komisije kombinacija ugotovljenega dejanska stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico, zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Posledica tega mnenja nastopi kasneje, ko delodajalec postopa in če s svojo odločitvijo poseže v pravico invalida. V tem postopku obstaja učinkovito in uveljavljeno sodno varstvo in se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako sodno varstvo ureja ZDR in je dovolj učinkovito, zato bi vsaka drugačna rešitev oziroma predhoden postopek ugotavljanja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko pomenila oviro pri učinkovitem varstvu pravic, saj bi lahko prihajalo do podvajanja postopkov, v katerih bi se ugotavljal obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega niti v zakonu niti v Pravilniku o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Uradni list RS, št. 117/05) ni predvideno nikakršno posebno varstvo glede mnenja o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1, da je odločitev (ne odločba) komisije dokončna. Sodišče poudarja, da je takšno stališče zavzelo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007. Glede na to, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je bilo treba tožbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.