Jedro

ZDR-1 v 177. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali s hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Dokazno breme, da je delavec povzročil škodo delodajalcu bodisi namenoma ali s hude malomarnosti je na delodajalcu, pri čemer mora delodajalec dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti in sicer škodo, da jo je povzročil delavec namenoma ali s hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno ter da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.511,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 10.668,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 238,58 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka na prvi strani pritožbe zmotno navedla stranke in navedla, da se pritožuje tožeča stranka, čeprav se dejansko pritožuje tožena stranka (delavec). V nadaljevanju tožena stranka navaja, da se pritožuje zoper I. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki se je zgodila dne 5. 6. 2017, ko naj bi zaradi škodnega dogodka prišlo zaradi hude malomarnosti tožene stranke. Sodišče se sklicuje na 4. in 5. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da mora tožena stranka svoje delo opravljati vestno in skrbno ter odgovorno, hkrati pa mora delodajalca (tožečo stranko) nemudoma obvestiti o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti in o okoliščinah, ki vplivajo ali ogrožajo oziroma bi lahko vplivale ali ogrožale življenje in zdravje zaposlenih, njihovo delo in dejavnost delodajalca. Tožena stranka je prišla iz Bosne šele ob 23.30 uri, nato pa je že naslednji dan ob 5.00 uri imela razkladanje. Tožeča stranka je tista, ki je bila dolžna upoštevati to dejstvo z delovnimi razporedi. Dnevni odmor tožene stranke je 48-urni. Tožena stranka osporava tudi samo višino dosojene škode. To je sodišče dosodilo na osnovi ponudbe, ki jo je pridobila in predložila tožena stranka k odgovoru na tožbo. Sodišče je brez izvedenca upoštevalo to višino škode iz orientacijske ocene, ki jo je v spis predložila tožena stranka, kar pa ni pravilno. Tožeča stranka ni dokazala višine škode, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti oziroma postaviti izvedenca.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Tožena stranka navaja nova dejstva in novote, da ni imela pravice do 48-urnega odmora. Poleg tega je imela tožena stranka od 2. 6. 2017 (petek), ko je prenehala z delom počitek v soboto in nedeljo do ponedeljka ob 6.00 uri. Škoda do višine 1.286,84 EUR med strankama ni bila sporna, sporen je bil le presežek nad to višino. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka, zaslišalo je prokurista tožeče stranke A.A., toženo stranko in pričo B.B., opravilo je poizvedbe pri zavarovalnici C. d. d. in zavarovalnici D. d. d. Ostale dokaze je kot nepotrebne zavrnilo. Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, saj med strankama zahtevek do višine 1.511,84 EUR ni bil sporen, sporen je bil le tožbeni zahtevek v presežku do višine 4.781,64 EUR.

7. Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko najprej pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 9. 1. 2017 do 9. 1. 2018 za delovno mesto voznik. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je večkrat iz hude malomarnosti povzročila škodo na kamionu dne 22. 2. 2017, 5. 6. 2017 in 9. 8. 2017. Zakon o delovnih razmerjih v 177. členu (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali s hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Dokazno breme, da je delavec povzročil škodo delodajalcu bodisi namenoma ali s hude malomarnosti je na delodajalcu, pri čemer mora delodajalec dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti in sicer škodo, da jo je povzročil delavec namenoma ali s hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno ter da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožena stranka šele z dnem 10. 4. 2017 pripravljena na samostojno opravljanje dela in je od tožeče stranke prevzela kamion, pred tem pa je vozila s sodelavcem, tudi voznikom tožeče stranke B.B..

8. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo v višini 1.511,84 EUR, in sicer iz razloga, ker je dne 5. 6. 2017 prišlo do škodnega dogodka zaradi hude malomarnosti tožene stranke, ki je poškodovala kamion reg. št. ... na levi strani in sicer gumo, blatnik in luč, kar je tožena stranka dejansko priznala s podpisom pod fotografijo poškodovanega vozila. Do nezgode je prišlo okoli 8.00 ure v E., pri čemer tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je prišlo do škodnega dogodka iz razloga, ker ni bila spočita, ter da bi tožeča stranka bila dolžna preveriti, ali je tožena stranka sposobna za vožnjo, kar pa ne drži. Tožena stranka je bila predhodno med vikendom doma v Bosni in ne na službeni poti, pri čemer se je vrnila po lastnih navedbah okrog 23.00 ure, v ponedeljek pa je morala zgodaj ob 5.00 uri na iztovarjanje. Tožena stranka bi morala sama poskrbeti, da bi pravočasno prišla v Slovenijo in bila v ponedeljek sposobna vožnje, česar pa ni storila, prav tako pa tudi delodajalca ni obvestila o tem, da ni sposobna za varno delo, torej je nedvomno ravnala s hudo malomarnostjo in je odgovorna za nastalo škodo.

9. Tožeča stranka je uveljavljala v tem delu škodo v višini 4.781,64 EUR po ponudbi iz F. d. o. o. oziroma med drugim tudi navajala, da dostikrat kupi rezervne dele v Nemčiji. Tožena stranka pa je predložila ponudbo G. št. ... z dne 27. 2. 2018, kar je sodišče tudi upoštevalo kot relevantno in odločilo, da tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek 1.286,84 EUR in 225,00 EUR iz naslova cene ure avtomehanika (45,00 EUR x 5 ur). Tožena stranka sicer navaja, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi edini lahko podal višino škode, pri tem pa je tožena stranka sama predložila ponudbo G. d. o. o., tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v dosojeno višino. Tožena stranka niti ni navedla, da je ponudba G. d. o. o. previsoka in tako neupoštevna. Nenazadnje pa, kot že navedeno, je bila sporna le višina škode nad 1.511,84 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 238,58 EUR glede na uspeh v pravdi.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.