Jedro

Čustvena prizadetost mladoletnega otroka in njegova življenjska obremenitev zaradi izgube roditelja ne utemeljuje razlike v odmeri denarne odškodnine za njegove duševne bolečine in materine - ob upoštevanju okoliščin, ki so bile ugotovljene v obravnavani zadevi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke glede mladoletnega tožnika spremeni, tako da mora tožena stranka plačati mld. tožniku 1,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1998 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 39.330,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 22.7.1992 v Ž., v kateri je umrl zunajzakonski partner tožnice oziroma oče mladoletnega tožnika, je sodišče prve stopnje februarja 1998 razsodilo, da mora tožena stranka kot zavarovalnica povzročitelja nesreče plačati tožnici za duševne bolečine ob izgubi partnerja 1,400.000,00 SIT od zahtevanih 3,000.000,00 SIT in povrniti gmotno škodo, ter mladoletnemu tožniku za duševne bolečine 2,100.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je ponesrečenec prispeval k nezgodi 30% in za toliko je znižalo vsoto, ki bi sicer šla tožnici v višini 2,000.000,00 SIT in mladoletnemu tožniku v višini zahtevanih 3,000.000,00 SIT.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za mladoletnega tožnika na 700.000,00 SIT (1,000.000,00 SIT minus 30%). Pri tem je upoštevalo sodno prakso in dejstvo, da se tožnik očetove smrti oziroma roditelja sploh ni zavedal, kasnejše njegovo trpljenje pa ne more biti primerljivo s tožničinim.

Proti slednji odločitvi instančne odločbe je mladoletni tožnik vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 9. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal vrhovnemu sodišču, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da se bo mladoletni tožnik, ki je bil ob očetovi smrti star sedem mesecev, bolj in bolj zavedal očetove izgube. Vedno znova se mu poraja vprašanje, zakaj nima očeta.

Prikrajšan je za čas, ki bi ga preživel z očetom. Življenje s samo enim roditeljem pusti posledice na otroku. Njegove duševne bolečine so večje, kot če bi izgubil očeta v kasnejši starosti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Očitana procesna kršitev ni podana (bržkone niti revident ne misli resno, da gre za takšno kršitev, ker bi sicer terjal razveljavitev drugostopne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, predlagal pa je potrditev sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje namreč ni spremenilo oziroma ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kakor ga je sodišče prve stopnje. Ko je zapisalo, da tožnikovo kasnejše trpljenje ni moglo biti primerljivo s tožničinim, ni poseglo v dejansko stanje ugotovljeno v prvostopni sodbi, marveč je le sklepalo o tem, kako se običajno pojavlja takšna nepremoženjska škoda, kar je znano iz izkušenj in znanstvenih ugotovitev. Ko je torej pritožbeno sodišče utemeljilo svojo odločitev o znižanju odškodnine, prisojene mladoletnemu tožniku, s tem da je opravilo primerjavo z bolečinami tožnice, ni storilo kršitve iz 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo uveljavlja revizija. Skratka, opisana okoliščina ni terjala, da bi moralo pritožbeno sodišče spričo odločitve, kot jo je sprejelo, opraviti obravnavo.

Pač pa pritožbeno sodišče ni v vsem pravilno uporabilo materialnega prava. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa v prvem odstavku 201. člena, da, če kdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim družinskim članom (zakonec, otroci in starši) pravično denarno odškodnino. Zakon sam torej ne dela razlik ne glede starosti otrok, ne glede razmerja družinskih članov do umrlega. Seveda pa pri odmeri odškodnine terja, da se upoštevajo okoliščine, ki jih našteva 200. člen ZOR. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov za to, da bi bila v obravnavanem primeru odškodnina za duševne bolečine pokojnikove partnerice in sina različna oziroma za sina manjša. Sklicevanje pritožbenega sodišča na sodno prakso je zgrešeno, saj pravdne zadeve, preizkušene v revizijskih postopkih, ne izkazujejo tolikšnega razlikovanja, kadar je šlo za mladoletne tožnike - otroke in preživelega zakonca. V večini primerov pa je bila odškodnina priznana v enakih zneskih za mladoletne otroke in za zakonca. Res sicer otrok zaradi svoje nedoraslosti še ne more doživljati travme ob izgubi roditelja. To izgubo spoznava zlagoma in mu je tako s prvim šokom prizanešeno. Res je tudi, kot v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik sicer ob očetovi smrti star sedem mesecev, da očeta čustveno še ni doživljal, ga ni poznal. Toda poznejše otrokovo zavedanje, da očeta sploh ni spoznal, da je bil prikrajšan za življenje z njim, zlasti ob svojem odraščanju, za njegovo pozornost, pomoč in napotke za življenje, nežnost in prijateljstvo - je boleče. To praznino in prikajšanost občuti tudi, ko se primerja z vrstniki, ki so deležni sreče, ki jo lahko nudi popolna družina. Čustvena prizadetost mladoletnega otroka in njegova življenjska obremenitev zaradi izgube roditelja torej ne utemeljuje razlike v odmeri denarne odškodnine za njegove duševne bolečine in materine - ob upoštevanju okoliščin, ki so bile ugotovljene v obravnavani zadevi.

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega reviziji delno ugodilo in prisojeno odškodnino na način, kot je razviden iz izreka sodbe, po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP/77 izenačilo z odškodnino, ki je pravnomočno prisojena tožnici. Odmerilo jo je v višini 2,000.000,00 SIT in zmanjšalo za pokojnikov 30-odstotni prispevek k škodi. Reviziji pa ni moglo ugoditi v celoti (za zahtevanih 3,000.000,00 SIT) iz prej omenjenih razlogov pa tudi zato, da se višina odškodnine ne bi odmaknila, sicer upoštevaje njeno individualizacijo, od prisojanih odškodnin v podobnih primerih.

Sprememba višine prisojenega zneska ni narekovala tudi spremembe stroškovnega izreka v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče je breme povrnitve stroškov porazdelilo le na podlagi uspeha tožeče stranke, kar zadeva temelj odgovornosti (70-odstotni uspeh), glede tega pa do spremembe ni prišlo.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 166. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP/77. Tožeča stranka je uspela z zneskom 700.000,00 SIT in od te vsote je odmerjena nagrada za revidentovo pooblaščenko - za sestavo revizije. Ni pa priznalo postavk za posvet s stranko, saj je to opravilo že zajeto v postavki za sestavo revizije (tar. št. 16/2 in 33 odvetniške tarife); za kratke dopise, ki jih pooblaščenka ni izkazala; za materialne stroške, ker jih odvetniška tarifa ne predvideva; za takso, ker je bila tožeča stranka oproščena njenega plačila.