Jedro

Ker je tožnica dogovor o uporabi njene nepremičnine za dostop do toženkine nepremičnine, katerega trajanje ni bilo določeno, preklicala, toženka od takrat dalje protipravno uporablja tožničino nepremičnino. Sodišče prve stopnje je ta dogovor pravilno opredelilo kot prekarij oziroma dovoljeno neodplačno uporabo stvari (nepremičnine) do preklica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini parc. št. 1294/43 k.o. B., še posebej hojo, parkiranje in vožnjo z avtomobili ter drugimi prevoznimi sredstvi. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.041,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da tožnica nima pravnega interesa za predmetno tožbo ter da se pravda le iz principa. Nadalje navaja, da ugotovitev parkiranja toženke na tožničini parceli ne izhaja niti iz trditev, niti iz dokazov. Takšna ugotovitev bi bila lahko podana le, če bi na tej parceli parkirala njena vozila, ne pa tudi, če je njen posamezni delavec, kljub njeni prepovedi, pustil svoje vozilo na sporni parceli. Tožničina priča J. P., katerega izpovedbe sodišče prve stopnje ni ne omenilo, ne ocenilo, ni odkril, da bi toženka na tožničinem parkirišču parkirala svoja vozila. Tožnica torej ni dokazala, da bi jo vznemirjala s parkiranjem, saj je navedeno potrdila le priča K., glede katere pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ji je sledilo. Ponovno navaja, da je pot preko tožničine parcele edini dostop do njene parcele, zato bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled na kraju samem. Sodišče prve stopnje pa neizvedbe tega dokaza, kot tudi predlaganega vpogleda v spis istega sodišča, niti ni obrazložilo. Nadalje sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedb vseh zaslišanih prič. Predvsem pa sodišču prve stopnje očita, da ni dopustilo izvedbe dokaza z vpogledom v dogovor med strankama z dne 28.6.1998. Ta dogovor namreč pomeni ustanovitev stvarne služnosti, pri čemer še dodaja, da je tudi sicer to stvarno služnost že priposestvovala. Nadalje navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj obstoji nasprotje med izjavami prič v postopku ter listinami (pisnim dogovorom). Prav tako pa po njenem mnenju obstoji nasprotje med izjavami prič in zaključkom sodišča o tem, da nima pravne podlage za uporabo poti po tožničini parceli. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker je omenjeni dogovor štelo kot prekaristično razmerje. Meni, da dogovora ni mogoče odpovedati zgolj zato, ker v njem ni določenega roka ali plačila. Na koncu še navaja, da je neverjeten in nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala, če meni, da je sporna pot edina pot do njene parcele, to urediti z ustreznimi postopki (kot nujno pot).

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožbene navedbe niso utemeljene, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženka oziroma da so njeni zaposleni ter stranke za parkiranje svojih avtomobilov uporabljali nepremičnino parc. št. 1294/43 k.o. Be., ki je v lasti tožnice, s čimer so jo kot lastnico protipravno vznemirjali, kar utemeljuje njen tožbeni zahtevek za opustitev posegov v njeno lastninsko pravico (99. člen Stvarnopravnega zakonika - Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). Tožničine trditve o protipravnem parkiranju toženke oziroma njenih zaposlenih namreč potrjujejo izpovedbe zaslišanih prič, predvsem priče K. in priče S. (slednja se je pri toženki ukvarjala s problematiko parkiranja). Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem dejstvu je skrbna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje (8. stran izpodbijane sodbe). Povsem razumljivo je, da toženka kot pravna oseba na sporni parceli ne more parkirati, na kar opozarja pritožba, vendar pa pravna oseba fizični kontakt s stvarmi izvršuje preko oseb, ki so nujne za njen obstoj, in ki delajo za dosego njenih ciljev, torej tudi preko njenih zaposlenih oziroma delavcev, kot je bilo to v obravnavanem primeru. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbo priče P. pa pritožbeno sodišče še dodaja, da slednji v svoji izpovedbi ni zanikal, da bi toženkini zaposleni parkirali avtomobile na tožničini parceli, kot hoče to prikazati pritožba, pač pa je izpovedal, da je bilo na spornem parkirišču parkiranih veliko drugih vozil (ki niso bila od tožnice oziroma njenih zaposlenih), ni pa vedel povedati, čigava so bila.

Sodišče prve stopnje res ni izrecno ocenilo izpovedbe priče P., na kar opozarja pritožba, vendar pa je sodišče dolžno oceniti le izpovedbe tistih prič, ki so odločilne za ugotovitev dejanskega stanja, kar pa izpovedba te priče, glede na prej navedeno, ni bila. Res je tudi, kar navaja pritožba, da ta priča v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno navedena, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpovedba te priče povzeta na 7. strani izpodbijane sodbe, le da je sodišče prve stopnje pri tem storilo očitno pisno pomoto (glej 328. člen ZPP), saj je kot ime in priimek te priče (namesto J. P.) navedlo ime in priimek druge priče (A. D.). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj sodišče prve stopnje ne bi ocenilo izpovedb tudi vseh ostalih prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbe prič, ki so bile odločilnega pomena za presojo dejanskega stanja (priče K., J., S.), ustrezno ocenilo. Pritožbeno sodišče pa ne vidi razloga, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje posebej ocenjevati tudi verodostojnost dopisa tožničine pooblaščenke z dne 20.11.2003 (priloga A/6), s katerim slednja poziva toženko k prenehanju voženj po tožničini parceli, saj toženka verodostojnosti tega dopisa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagan vpogled v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 1393/2003 (pravda zaradi motenja posesti, ki niti ni potekala med obema strankama tega postopka, niti ne glede sporne parcele) in ogled na kraju samem ter to tudi ustrezno obrazložilo (kot nepotrebna dokaza za ugotovitev dejanskega stanja).

Tudi če toženka do svojih nepremičnin res ne more priti drugače kot preko sporne tožničine parcele, pri čemer vztraja v pritožbi in kar naj bi sodišče ugotovilo z ogledom na kraju samem, to na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da toženka oziroma njeni zaposleni s svojimi vožnjami po tožničini parceli tožnico kot lastnico protipravno vznemirjajo (99. člen SPZ), saj nimajo njenega dovoljenja za tovrstne vožnje, tožničina parcela pa tudi ni obremenjena s služnostjo. Toženka je že po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (1. odstavek 286. člena ZPP), sodišču predložila dogovor med pravdnima strankama, ki naj bi dokazoval, da ji tožnica dovoli vožnje po sporni nepremičnini. Zato sodišče prve stopnje tega dokaza pravilno ni upoštevalo, pri tem pa ni storilo nikakršne kršitve določb pravdnega postopka, kar ji očita pritožba, saj bi, glede na dejstvo, da je ta dogovor oziroma listina iz leta 1998 ter da je bil odgovor na tožbo vložen že dne 29.12.2004, ter glede na to, da je bil prvi narok (šele) dne 10.7.2008, toženka iskanje te listine lahko opravila že prej (4. odstavek 286. člena ZPP). Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče toženki v zvezi z nevpogledano listino oziroma dogovorom še pojasnjuje, da ji je sodišče prve stopnje verjelo, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o uporabi sporne parcele za dostop do toženkine nepremičnine, saj je to dejstvo izkazano z izpovedbami vseh prič. Ker pa je tožnica ta dogovor, katerega trajanje ni bilo določeno, preklicala (z dopisom njene pooblaščenke z dne 20.11.2003 - priloga A/6 oziroma najkasneje z vložitvijo tožbe), toženka od preklica dalje protipravno uporablja tožničino nepremičnino. Sodišče prve stopnje je namreč ta dogovor pravilno opredelilo kot prekarij oziroma dovoljeno neodplačno uporabo stvari (nepremičnine) do preklica (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str.168). Pritožbene navedbe, ki ta dogovor opredeljujejo kot ustanovitev stvarne služnosti, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se stvarna služnost tudi sicer pridobi (šele) z vpisom v zemljiško knjigo (215. člen SPZ), kot že povedano, pa tožničina nepremičnina v zemljiški knjigi ni obremenjena z nobeno služnostjo. Če pa toženka meni, da je stvarno služnost pridobila s priposestvovanjem, pa bi oziroma bo morala vložiti ustrezno tožbo (217. in 218. člen SPZ). Neutemeljena pa je tudi nadaljnja pritožbena trditev, da toženki v izpodbijani sodbi predlagan postopek ustanovitve nujne poti ne bi bil potreben, ker je sporna pot pač edina pot do njene nepremičnine. Stvarna služnost nujne poti se namreč ustanovi šele s pravnomočno odločbo sodišča, izdano v nepravdnem postopku, in sicer v primerih, če nepremičnina nima potrebne povezave z javno cesto (88. člen SPZ, 145. člen Zakona o nepravdnem postopku - Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami).

Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi obstajalo nasprotje med izjavami prič v postopku ter listinami. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nasprotujoči si dokazi v postopku ne morejo predstavljati nikakršne kršitve določb postopka. Absolutna bistvena kršitev določb postopka bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedenih dokazih ter med samimi temi listinami in zapisniki (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožnica nima pravnega interesa za predmetno tožbo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravni interes pri dajatveni tožbi (kot je tudi predmetna) predpostavlja in ga ni potrebno dokazovati. Ne glede na navedeno, pa je tožnica na naroku dne 10.7.2008 pojasnila, da sporno nepremičnino - parkirišče potrebuje za lastne potrebe.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).