Jedro

Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve.

Toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".

Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen.

Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije. O pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se v delu, s katerim se izpodbija odločitev iz točke III. izreka izpodbijane odločbe, kot nedovoljena zavrže.

II. V delu, s katerim se izpodbija odločitev iz IV. točke izpodbijane odločbe, se pritožbi ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje iz IV. točke izpodbijane odločbe razveljavi.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Prva toženka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) popravilo svoj sklep I Pg 260/2019 z dne 14.4.2023 na način, ki je razviden iz izreka odločbe sodišča prve stopnje, (II.) ugotovilo (med drugim) obstoj terjatve upnika A. d.o.o., do prve toženke (toženke) v višinah 45.906,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2021 dalje (iz naslova kratkoročnega kredita), 708,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2021 dalje do plačila (iz naslova stroškov in opominov v zvezi z neunovčeno bančno garancijo), 28.041,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2021 dalje do plačila (iz naslova unovčene bančne garancije) in 15.405,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2021 dalje do plačila (iz naslova unovčene bančne garancije), (III.) zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve zgoraj omenjenega upnika v višini 2.361,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2021 dalje do plačila (iz naslova nastalih pravdnih stroškov do začetka stečaja toženke), (IV.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke v višini 4.157,87 EUR (iz naslova neupravičeno izplačanih zneskov po dveh zgoraj omenjenih unovčenih bančnih garancijah), in (V.) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni od vročitve sodbe pravdne stroške v višini 3.028,55 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del predmetne sodbe (zoper ugodilni del 1. alineje II. točke izreka v višini 2.833,82 EUR s pripadki; ugodilni del 2., 3. in 4. alineje II. točke izreka sodbe; III., IV. in V. točko izreka sodbe) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sporni zahtevki po omenjenih alinejah zavrnejo in ugotovi obstoj terjatve iz III. točke izreka izpodbijane sodbe, ter razveljavi IV. točka izreka izpodbijane sodbe in spremeni odločitev iz V. točke izreka izpodbijane sodbe. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpostavlja, da sodba ni ustrezno obrazložena in da so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami v spisu. Toženka je uveljavljala ugovor predpravdnega pobotanja in ni podala zahtevka za ugotovitev terjatve oziroma pravdni pobot, zato odločitev o nasprotni terjatvi (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) ne bi smela biti izrecno navedena v izreku sodbe. Obširno navaja razloge, zakaj po njeno tožnica upravičencu ne bi smela izplačati zneskov po dveh bančnih garancijah (op. da niso bili podani pogoji za izplačilo), kar naj bi nenazadnje izhajalo iz dveh pravdnih postopkov, ki ju je zoper toženko neuspešno vodil garancijski upravičenec. Posledično sta v celoti neutemeljena zahtevka iz tretje in četrte alineje II. točke izreka izpodbijane sodbe in je hkrati tožnica toženki pri unovčevanju garancij neutemeljeno odtegnila 4.157,87 EUR. Slednji znesek toženka uveljavlja v pobot v višini 2.833,82 EUR zoper ugodilni del sodbe iz prve alineje II. točke izreka in v višini 708,35 EUR zoper ugodilni del sodbe iz druge alineje II. točke izreka izpodbijane sodbe. Napačna je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je vsebovana v III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe. Napačno je stališče, da so pravdni stroški procesnih dejanj pred stečajem toženke "nastali" šele ob zaključku pravde in jih je prva toženka dolžna plačati po pravilih, ki veljajo za stroške stečajnega postopka. Gre za stališče, ki je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso (npr. odločbama VSL I Cpg 785/2019 in I Cpg 775/2016). Ti stroški so nastali pred začetkom stečajnega postopka, čeprav je sodišče o tem, kdo jih je dolžan plačati, odločilo šele z izpodbijano odločbo. Te stroške mora upnik prijaviti v stečaj in se presojajo po pravilih za terjatve upnikov stečajnega dolžnika. Predmetno je upoštevala celo sama tožnica. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je te stroške obravnavalo kot stroške, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, in hkrati odločilo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka. Zato je v celoti nepravilna odločitev iz V. točke izreka izpodbijane sodbe. Pri odločitvi o stroških bi bilo treba upoštevati še dejstvo, da je prvotoženka po stečajni upraviteljici prerekala le terjatve iz naslova bančnih garancij. Terjatev iz naslova kredita je priznala in v zvezi s tem nadaljnja sodna obravnava ni bila potrebna.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom, soglaša s presojo sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti pogojev za unovčitev oziroma izplačilo dveh bančnih garancij in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno nedovoljena, delno utemeljena in delno neutemeljena.

O delni nedovoljenosti pritožbe

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica povrnitev pravdnih stroškov, ki so ji nastali pred stečajem toženke, uveljavljala z dvema zahtevkoma. Zahtevala je ugotovitev obstoja terjatve iz naslova teh stroškov (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in hkrati povrnitev teh stroškov v okviru siceršnjih pravdnih stroškov, kar je uveljavljala v svojih vlogah in na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Povračilo predmetnih stroškov je torej zahtevala z enim od glavnih zahtevkov in s stroškovnim zahtevkom. Ne drži pritožbena trditev, da je predmetne stroške zahtevala le z ugotovitvenim zahtevkom, drži pa, da je bila predmetna terjatev prijavljena v stečaju toženke.

6. Točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebuje zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova nastalih procesnih stroškov pred uvedbo stečaja toženke v višini 2.361,00 EUR s pripadki. Toženka s pritožbo izpodbija predmetno odločitev in primarno predlaga, naj se tožničinemu zahtevku v tem delu ugodi, podredno pa, naj se v tem delu odločba razveljavi in vrne v novo sojenje.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala in nima pravnega interesa za izpodbijanje te (zavrnilne) odločitve, zato je v tem delu njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (sklep iz I. točke izreka te odločbe, ki temelji na prvem odstavku 351. in 352. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s četrtim odstavkom 346. člena ZPP).

O delni utemeljenosti pritožbe

8. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženka ni uveljavljala procesni pobotni ugovor, ampak materialni pobotni ugovor. Z ugotovitvijo neobstoja nasprotne terjatve v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, to je odločitvijo, ki bi lahko pridobila učinke pravnomočnosti, je sodišče prve stopnje preseglo domet ugovora toženke in s tem, kot pravilno izpostavlja toženka, prekoračilo "postavljeni zahtevek".

9. Pritožbeno sodišče je zato glede na naravo prekoračitve predmetno odločitev razveljavilo (sklep iz II. točke izreka te odločbe, ki temelji na 357. členu ZPP).

O delni neutemeljenosti pritožbe

10.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo posebej povzemalo. Obširno pritožbeno zavzemanje toženke, da upravičenec pri unovčevanju dveh neodvisnih bančnih garancij ni predložil ustreznih listin, iz katerih bi izhajala izpolnjenost pogojev za njuno unovčenje, je le lastna in neutemeljena dokazna ocena, ki ji ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je toženki v 41. točki obrazložitve obširno pojasnilo pravne značilnosti neodvisne bančne garancije. K predmetnemu pritožbeno sodišče nima ničesar za dodati, ponoviti pa velja, da ima garant (banka) pravico odkloniti izplačilo, če upravičenec zahtevo postavi očitno in nesporno neutemeljeno oziroma če zlorabi svoje pravice iz bančne garancije. Garant lahko ugovarja, da niso izpolnjeni pogoji za plačilo iz same garancije, nima pa ugovorov iz temeljnega posla. Ob povedanem je evidentno, da je bila ob ugotovljenem dejanskem stanju tožnica primorana izplačati garanciji oziroma ni bila dolžna zavrniti izplačila. Njene smiselno zatrjevane poslovne odškodninske odgovornosti do toženke, skleniteljice obeh spornih bančnih garancij, ni, zato je toženka dolžna tožnici povrniti izplačane zneske s pripadki in ni podane podlage za pobot že odtegnjenih zneskov. Presoja sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za unovčitev obeh neodvisnih bančnih garancij, je pravilna. Razlogi v 42. in 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so obširni, zadostni in notranje skladni. Drugačno pritožbeno zavzemanje, da naj bi bila sodba neustrezno obrazložena (op. gre za pavšalen očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljeno. Pavšalen in neutemeljen je tudi očitek, da naj bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje v izrecnem nasprotju z listinami. Tako imenovana protispisnost (absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je lahko podana le v primeru, če sodišče v sodbi povzame vsebino dokaza, ki je dokaz nima. Obe očitani (formalni) procesni kršitvi ne moreta biti podani v primeru morebitne zmotne dokazne ocene (zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) in zmotne uporabe materialnega prava. Iz izpodbijane sodbe tudi ni razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je sprejelo zmotne materialnopravne zaključke.

11.V zvezi z bančno garancijo št. 89029/43 je tožnica zatrjevala, da so bili izpolnjeni pogoji za njeno izplačilo, in v tej smeri predložila številne listine. Iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje (glej 42. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) izhajajo vsi pogoji za unovčitev bančne garancije. Drugačno pritožbeno zavzemanje v smeri povsem pretiranega in neživljenjskega formalizma ni utemeljeno. Že sam poziv za unovčenje je vseboval (pisno) izjavo, da toženka ni izpolnila pogodbenih obveznosti in ni pristopila k odpravi napak. Priloženi dopis z dne 12.1.2016 je argumentirano in pravilno upoštevan kot ustrezen reklamacijski zapisnik (op. govora je o podani reklamaciji športnega poda zaradi njegovih deformacij ter (med drugim) poročilu B., da pod ne dosega vseh pogodbeno dogovorjenih lastnosti in bo potrebna sanacija), v katerem so navedene ugotovljene napake. K pozivu za unovčenje so bili priloženi še dodaten dopis (odgovor odvetniški družbi) in e-sporočilo z dne 14.9.2016 ter poročilo B. dne 8.9.2016. S predmetnim sta bila izpolnjena pogoja predložitve kopije reklamacijskega zapisnika,v katerem bi bile navedene vse ugotovljene napake (1. stran garancije), in pisna izjava, v kakšnem smislu nalogodajalec ni izpolnil svojih obveznosti iz osnovnega posla glede odprave napak (2. stran garancije). Slednja izjava je lahko vsebovana v drugih izjavah upravičenca in ni navedena med samostojno zahtevanimi listinami, ki jih mora za unovčitev garancije predložiti upravičenec (1. stran garancije), ampak izhaja iz zaveze garanta (2. stran garancije). Zato drži, da takšne izjave garant niti ni bil dolžan predložiti, pri čemer je iz predloženih listin tudi takšna izjava nedvoumno razvidna. Nobenih nepravilnosti ni mogoče zaslediti v trditvi tožnice, da takšne izjave upravičenec iz garancije niti ni bil dolžan predložiti, pri čemer gre le za eno izmed trditev, ki jo pritožba neutemeljeno izzvzame iz konteksta. Celota tožničinih trditev gre namreč v smeri, da so bili izpolnjeni pogoji za unovčitev garancij. Neutemeljeno in pretirano je pritožbeno zavzemanje, da bi morala banka preprosto zavrniti izplačilo garancije, ker ni bilo podane zadostne konkretizacije napak, pri čemer toženka izhaja le iz dopisa z dne 12.1.2016, ki je sicer povsem zadosten, izogiba pa se ostalim priloženim dokumentom in poročilu B. Pravno nerelevantno je razmerje med upravičencem iz garancije in naročnikom garancije (toženko). Pritožbeno poudarjanje pravic in dolžnosti naročnika in podjemnika v zvezi z odpravljanjem napak je povsem odvečno. Enako je za predmetni spor nerelevantno njuno razmerje v primeru neupravičeno unovčenih (dveh) bančnih garancij in pritožbeno izpostavljanje dveh pravd, v katerih upravičenec z zahtevki zoper toženko iz naslova domnevnih napak ni bil uspešen. Toženka obenem celo sama priznava, da banka (tožnica) ni bila upravičena presojati (ne)obstoja napak. Napake so bile ustrezno zatrjevane. Drži, da ima toženka od upravičenca iz bančne garancije pravico zahtevati povračilo neupravičeno unovčene garancije, vendar pa je pretirana in pravno neutemeljena teza, da lahko to pravico učinkovito uveljavi le, če je jasno, za odpravo katerih napak je bila garancija unovčena. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev preko tožničine trditvene podlage in se ni spustilo v presojo razmerja med upravičencem in toženko. Tožnica je v vlogah (glej npr. l.št. 86) ves čas zatrjevala, da so bili pogoji za izplačilo bančnih garancij izpolnjeni, in je v tej zvezi predložila listine, s katerimi je upravičenec unovčil bančno garancijo. Sodišče prve stopnje posledično s presojo listin (poročila B. in dopisa z dne 25.2.2016) ni preseglo siceršnje trditvene podlage. Predmetna presoja ne presega sklicevanja na dopis z dne 12.1.2016. Obenem velja poudariti, da je v tej pravdi toženka tista, ki bi morala konkretno zatrjevati in izkazati, da so bile konkretne okoliščine takšne, da bi morala tožnica zavrniti izplačilo garancij. In ni tožnica tista, ki bi morala opravičevati svoje ravnanje z nekakšno nerazumno konkretizacijo zatrjevanih napak, minucioznim pojasnjevanjem celotne vsebine predloženih listin, ipd.. Tožnica je formalne pogoje pri obeh garancijah ustrezno preverila in je ravnala dovolj skrbno. Nenazadnje bi bila skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo VSRS III Ips 138/2014 z dne 22.4.2014) toženka v tej pravdi lahko uspešna le v primeru, če bi izkazala tako imenovani unfair calling (neupravičen poziv za plačilo). O njem je v primeru neodvisnih bančnih garancij mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za izplačilo garancije, da bi jo lahko banka (tožnica) tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo. Do takšnega primera pa upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje evidentno ni prišlo.

12.V zvezi z bančno garancijo št. 89028/02 se pritožnica sklicuje na pritožbene očitke v zvezi bančno garancijo št. 89029/43. Gre za dve istovrstni bančni garanciji, zato tudi za drugo bančno garancijo veljajo zgoraj izpostavljeni argumenti o neutemeljenosti pritožbenih očitkov. Do izpolnjenosti pogojev za unovčitev se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša. Tudi pri predmetni garanciji že iz poziva za unovčenje izhaja, da toženka ni izpolnila pogodbenih obveznosti in ni odpravila reklamiranih del, kar je po svoji vsebini zgoraj omenjena izjava iz 2. strani garancije. Hkrati iz dopisa z dne 15.12.2017 izhaja, za katero izvajalsko pogodbo (izvedba športnih podov v športni dvorani v ...) je bila dana; da je bila toženka že pozvana na odpravo napak; da je bila že opravljena sanacija, ki ni bila uspešna; in da je bila po skupnem ogledu in na podlagi dopisa toženke, slednja pozvana na sanacijo najkasneje do 20.12.2017, z opozorilom, da bo sicer unovčena bančna garancija. Pravilna je presoja, da predmetni dopis ustreza zahtevanemu "reklamacijskemu zapisniku". Razvidno je namreč, da gre za napake na športnem podu, glede odprave katerih je celo potekala komunikacija med upravičencem in toženko. Predmetno zadošča za izpolnjenost pogojev in je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za dodatno konkretizacijo napak. Ni prišlo do tako imenovanega unfair calling-a. Očitno je, da toženka ni, kot zatrjuje v pritožbi, "pristopila k odpravi napak" (op. glej opozorilo o unovčitvi bančne garancije). Tudi iz predmetnega je razviden obstoj izjave iz 2. strani garancije. Dodaten argument oziroma indic sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni problematiziran, je še v tem, da je tožnica toženko obvestila, da je prejela zahtevek za unovčitev in da bo plačilo izvedla, ter jo pozvala k predložitvi kritja, vendar se toženka na predmetno ni z ničemer odzvala. Toženkino vztrajanje pri nekakšni dodatni konkretizaciji napak in še podrobnejšem opisu obveznosti, ki jih glede njihove odprave v garancijskem roku ni izpolnil nalogodajalec, ni utemeljeno in mu ni mogoče slediti na način, kot se zavzema pritožnica. Tožnica ni imela na razpolago nobenih opravičljivih argumentov, da bi lahko zavrnila izplačilo garancije.

13.Posledično iz zgoraj zapisanih razlogov in pravilnih razlogov sodišča prve stopnje (glej tudi 51. točko obrazložitve izpodbijane odločbe) toženkin pobotni ugovor ni utemeljen.

14.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je o vseh tožničinih pravdnih stroških (op. tudi o stroških procesnih opravil, ki so bila opravljena pred stečajem toženke) odločilo s končno dajatveno odločbo (V. točka izreka izpodbijane sodbe). Do prekoračitve zahtevka ni prišlo, saj je tožnica stroške, ki so nastali pred stečajem toženke, uveljavljala in z glavnim zahtevkom (op. ta je bil zavrnjen) in z zahtevkom za povrnitev (celotnih) pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenim očitkom, da ti stroški niso "nastali" šele ob zaključku postopka, vendar sodišče prve stopnje ni sprejelo drugačnega stališča in, kar je bistveno, ni sprejelo napačne končne odločitve o stroških pravdnega postopka. Uveljavljena sodna praksa, ki jo izpostavlja toženka, ni uporabljiva v konkretnem primeru, saj se nanaša le na vprašanje obveznosti prijave teh stroškov v stečaju. Tožnica oziroma novi upnik je te stroške v stečaju toženke prijavil in s tem je bila izpolnjena pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka (glej odločbo VS RS III Ips 33/2018 z dne 28. 8. 2018). Omenjena sodna praksa, ki je bila v začetku neenotna, se nanaša na vprašanje prijave teh stroškov v stečaju, medtem ko novejša sodna praksa in pravna teorija odgovarja na vprašanje, kako mora o teh pravdnih stroških odločiti pravdno sodišče. Iz npr. odločbe VSL I Cpg 717/2021 z dne 12.5.2021 izhaja naslednje: "Terjatev za plačilo pravdnih stroškov, tako za tiste, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, kot tudi tiste, ki nastanejo po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, nastane šele z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških. Upnik v trenutku, ko vloži predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, terjatve za do tedaj nastale pravdne stroške še nima. Pred začetkom stečajnega postopka je lahko tožnica v pravdi uveljavljala (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka. Zato o vseh pravdnih stroških (tistih, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka in tistih, ki nastanejo v nadaljnjem pravdnem postopku) odloči pravdno sodišče na koncu pravdnega postopka z dajatvenim sklepom in se terjatev za plačilo pravdnih stroškov poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot upniška terjatev." Predmetno stališče, da mora o pravdnih stroških (nastalih pred in po stečaju toženke) sodišče odločiti enotno in z dajatveno odločbo, ki bo plačana kot strošek stečajnega postopka, podpira tudi pravna teorija (glej Vladimir Balažic, vrhovni sodnik, Pravila o povračilu stroškov pravdnega postopka v stečajnem postopku, Zbornik Sodobno insolvenčno pravo 2022). Skladno s povedanim je odločitev sodišča prve stopnje iz V. točke izreka odločbe pravilna in pritožbenim očitkom ni mogoče slediti.

15.Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je v stečaju prve toženke druga toženka (drugi stečajni upnik) v celoti prerekal priglašene in v tej pravdi sporne terjatve in da jih je "delno" prerekala tudi prva toženka, kot izhaja iz sklepa o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Celju St ... z dne 4.7.2022 in končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 27.6.2022 (op. v spisu se pod prilogo B50 nahaja še dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, v katerem je upoštevano prerekanje s strani druge toženke). Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi upoštevati, da je prerekala le terjatve iz naslova bančnih garancij in da je priznala terjatve iz naslova kreditne pogodbe, zato naj bi v tem delu nadaljnji pravdni stroški nastali izključno po krivdi tožnice. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, bi morala toženka primarno v sami pritožbi konkretno zatrjevati, kakšen del celotnega tožbenega zahtevka je bil po njeno priznan, in kako to vpliva na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Ni namreč naloga pritožbenega sodišča, da samo po spisu oziroma toženkinih drugih vlogah, ki niso pritožba, išče trditve, ki so ji morebiti v korist. Že iz tega razloga pritožba v tem delu ni utemeljena. Podredno (prvič) tudi sicer ni mogoče slediti trditvam toženke o "priznanju" terjatev iz naslova kredita, kar je nenazadnje razvidno že iz pritožbeno spornega pobotnega ugovora. Tabela oziroma končni seznam preizkušenih terjatev (priloga B49) jasno sporoča, da je toženka prerekala priglašene terjatve v celoti in da je bil upnik (v celoti in glede vseh priglašenih terjatev) napoten na pravdo. Iz tabele ni razvidno niti delno priznanje terjatve iz naslova kreditne pogodbe (op. toženka je terjatve nekaterih drugih upnikov v tabeli delno priznala). Njeno "priznanje" je podano v popolnem nasprotju s tabelo in šele v opombi številka 1, ki je tudi sicer ni mogoče šteti kot priznanje terjatve v stečaju. Terjatev je namreč v opombi "priznala" po lastnem izračunu glavnice in svoji oceni teka zamudnih obresti ter hkrati uveljavljala pobot (op. vse navedeno je bilo sporno in se je presojalo v predmetni pravdi). Hkrati je terjatev "priznala" pod razveznim pogojem, če upnica ne bo poplačana iz zastavljene nepremičnine, kar je svojevrsten nesmisel, saj Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne pozna pogojnega priznanja terjatve. Skladno s povedanim niso utemeljeni (tudi sicer preveč pavšalni) pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločiti o povrnitvi pravdnih stroškov upoštevati nekakšno krivdo tožnice. Tožnica je bila skladno s 301. členom ZFPPIPP tudi sicer, zaradi nespornega celotnega prerekanja priglašenih terjatev s strani druge toženke, primorana zoper prvo in drugo toženko vtoževati vse prerekane terjatve v celoti. Če tega ne bi storila, bi deli terjatev, ki naj bi jih po lastnem in neutemeljenem zatrjevanju prva toženka priznala, prerekala pa jih je druga toženka, prenehali v razmerju do prve toženke. Nejasna in neizkazana je zato pritožbena trditev, da naj bi nekateri pravdni stroški nastali izključno po krivdi tožnice.

16.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov (ob v sodbi ugotovljenem pravno relevantnem in pritožbeno preizkušenem dejanskem stanju, ki se na tem mestu ne ponavlja, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe) ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (odločitev iz III. točke izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

17.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v IV. točki izreka te odločbe odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, tretjim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela samo v sorazmerno majhnem delu, s katerim v pritožbenem postopku niso nastali posebni stroški. Delna razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje predstavlja le zanemarljiv del pritožbene presoje in celo sama toženka kot vrednost pritožbeno spornega predmeta izpostavlja znesek 49.350,44 EUR. Predmetni znesek je seštevek vrednosti pritožbeno spornih delov iz II. in III. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje ter ne vključuje zneska iz IV. točke izreka. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženka, ki sama nosi svoje pritožbene stroške, tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče sledi pritožbeno izpostavljeni vrednosti spornega predmeta in podredno dodaja, da so stroški odvetniških storitev upoštevaje veljavno odvetniško tarifo v primeru, če se k predmetni vrednosti spornega predmeta prišteje še znesek iz IV. točke izreka izpodbijane odločbe, enaki. Tožnici se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo prizna 1.125 točk za odgovor na pritožbo (in ne pretirano priglašenih 1.375 točk), 21,25 točk materialnih stroškov (pavšalno priglašenih 2% od nagrade v višini do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.

-------------------------------

(1) Prva toženka s pritožbo izpodbija le dele sodbe, ne pa tudi popravnega sklepa sodišča prve stopnje.

(2) Presežni tožbeni zahtevek, ki ga je zavrnilo, je razviden iz izreka odločbe sodišča prve stopnje in se na tem mestu ne povzema.

(3) Druga toženka v postopku na prvi stopnji sojenja ni bila aktivna in v predmetnem pritožbenem postopku ne sodeluje. Pritožbeno sodišče zavoljo te obrazložitve za prvo toženko uporablja poimenovanje toženka. Sicer pravilno poimenovanje prva in druga toženka je uporabljeno le v delih obrazložitve, kjer je bilo med obema toženkama treba opraviti razlikovanje.