Jedro

Določba 47. člena SPZ ureja enega od načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (ne določa vsebine že pridobljene pravice), zato za odločanje v pravnih razmerjih, nastalih pred letom 2003, ni uporabljiv.

Ker dejanska podlaga za določanje odškodnine iz predlagateljevih trditev ni razvidna, je predlog utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen predlog za določitev odškodnine za nepremičnine parc. št. 792/1, 792/2 in 793/1, vse k.o. X. 2. Pritožuje se predlagatelj. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I- 224/00 z dne 9. 5. 2002 in zakonodajo ter zaključuje, da mora nasprotna udeleženka vse, z Odlokom o občinskih cestah in Odlokom o kategorizaciji občinskih cest kategorizirane ceste, geodetsko odmeriti in nato z lastniki pogodbeno urediti zemljiškoknjižni prenos lastništva ob plačilu nadomestila oz. odškodnine. Če pogodbena ureditev ni mogoča, je potrebna razlastitev pod pogoji in v skladu z Zakonom o urejanju prostora. Navaja, da ne zahteva odškodnine za povzročeno škodo, ampak odškodnino za zemljišče, katerega lastnik je on (predlagatelj), nasprotna udeleženka pa ga je z odlokom opredelila kot javno pot. Meni, da sodišče ni vpogledalo odlokov in ustavne odločbe. Opozarja, da je priposestvovanje nasprotna udeleženka uveljavljala po zaključku prvega naroka in zato zaradi prekluzije te trditve ni mogoče upoštevati. Sicer pa navedbe nasprotne udeleženke o priposestvovanju označuje za pomanjkljive. Meni, da bi sodišče v primeru spora o lastništvu obravnavanih nepremičnin nepravdni postopek moralo prekiniti zaradi odločitve o sporu v pravdnem postopku. Meni, da nasprotna udeleženka ni bila zakonita posestnica niti dobroverna, saj mu je v podpis posredovala pogodbo namesto razlastitve. Sklicuje se na zemljiškoknjižne podatke in zatrjuje, da je nasprotna udeleženka vedela, da gradi na tujem zemljišču. Izjavi z dne 25. 3. 1978 odreka moč zavezovalnega posla in meni, da na njeni podlagi ne more biti nihče dobroveren. Sklep označuje za nerazumljiv in nejasen in zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da o priposestvovanju prvostopenjsko sodišče ni bilo pristojno odločati. Trdi, da se je z vpogledom v ustavno odločbo možno prepričati, da zakon nasprotni udeleženki nalaga, da plača odškodnino za odvzeto zemljišče. 3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je lastnica obravnavanih nepremičnin in komentira pravni posel, ki se je sklepal s S. D.. Sklicuje se na zastaranje. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Na te navedbe predlagatelj odgovarja z repliko.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 47. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v tej zadevi ni mogoče odločati. SPZ je bil uveljavljen 1. 1. 2003 in ureja pridobitev lastninske pravice za obdobje po njegovi uveljavitvi, medtem ko v stvarne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, ne posega; le-te so z uveljavitvijo SPZ ostale v veljavi, zgolj njihova vsebina se presoja skladno s pozitivno zakonodajo (1. odstavek 266. čl. SPZ). Ker 47. čl. SPZ ureja enega od načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (in ne določa vsebine že pridobljene pravice), za odločanje o pravicah iz pravnih razmerij, obstoječih pred letom 2003, ni uporabljiv. Cesta na obravnavanih nepremičninah se je dokončno zgradila leta 1981. 6. Sodišče prve stopnje, ki svojo odločitev opira na 47. čl. SPZ, je torej uporabilo nepravilno materialnopravno podlago. Kljub temu je odločitev (zavrnitev predloga) pravilna, ker je predlog nesklepčen.

7. Že v predlogu je predlagatelj zatrdil, da je lastnik nepremičnin parc. št. 792/1, 792/2 in 793/1, vse k.o. X. To dejstvo predlagatelj zatrjuje tudi v vlogi z dne 4. 11. 2010 in tudi v pritožbi. S tem, ko S. D. odreka možnost razpolaganja z obravnavanimi nepremičninami, izrecno odreka tudi veljavnost zavezovalnega posla, ki bi bil lahko podlaga za prehod lastninske pravice v last nasprotne udeleženke. Soglaša tudi s pravnim stališčem, da z občinskim odlokom izvedena kategorizacija po spornih zemljiščih potekajoče ceste kot javne ceste, na lastninska razmerja nima vpliva. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 (v IV. točki vloge z dne 4.11.2010) pravilno izključuje tudi možnost, da bi tožena stranka stranka lastninsko pravico na obravnavnih nepremičninah pridobila na osnovi 85. čl. Zakona o javnih cestah (Ur. list RS 29/97), ker sta bila to določilo in 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS 33/95) razveljavljena, saj je ustavno sodišče izključilo možnost ex lege razlastitve zemljišč, na katerih so zgrajene ceste.

8. Podlaga, ki jo za določitev navaja predlagatelj – 47. čl. SPZ – iz zgoraj navedenih razlogov ni uporabljiva. Ker je predlagatelj lastnik obravnavanih nepremičnin, podlage za določanje odškodnine zanje (po postopku iz 9. poglavja Zakona o nepravdnem postopku) ni. Tudi podlage za nadaljevanje tega postopka po pravilih pravdnega postopka (17. čl. Zakona o nepravdnem postopku) ni, saj v IV. točki vloge z dne 4. 11. 2010 , ponovno pa tudi v pritožbi, predlagatelj izrecno izjavlja, da predmet obravnavanja ni škoda oz. obligacijska odškodninska obveznost, izvirajoča iz nedopustnega ravnanja ali pravnega posla.

9. Ker dejanska podlaga za določanje odškodnine iz predlagateljevih trditev ni razvidna, je predlog utemeljeno zavrnjen. Izrek o stroških postopka temelji na 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku. Uporaba 104. čl. Zakona o nepravdnem postopku ne pride v poštev, ker odškodnina ni določena in podlaga za določanje odškodnine ni izkazana.