Jedro

Delodajalec ni dolžan vnaprej določiti kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih opredeljuje kot hujše v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

ZDR ne pozna več pojma „razporeditev“ in ne nalaga delodajalcu, da delavcu naloge odreja pisno.

Opuščanje, zlasti pa izrecno odklanjanje delovnih obveznosti, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, za katero je delodajalec z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, in izostajanje z dela, je delodajalec utemeljeno opredelil kot hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2004, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo dne 27. 11. 2003, ampak je trajalo od 18. 5. 2004 do 1. 7. 2005, da je tožena stranka tožniku za to obdobje dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v zavarovanje in mu izplačati plačo, ki bi jo prejemal kot vodja gradbišča I v operativi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov od vsakega 30. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Ugotovilo je, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca v zvezi z opravljanjem nalog delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da je neupravičeno izostal z dela v času od 4. 5. 2004 do 17. 5. 2004 na odrejeni lokaciji projekta PGM v Žalcu.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in se strinjalo s presojo, da neupoštevanje navodil delodajalca v zvezi z opravljanjem del in nalog na delovnem mestu, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi in neupravičeni izostanki z dela predstavljajo hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem obveznosti iz prvega odstavka 31. člena in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki zatrjuje napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi morale biti kršitve, ki jih je delodajalec opredelil kot hujše, določene vnaprej, ker bi se le tako lahko izognili vsakokratnemu prostemu arbitrarnemu presojanju, ali v konkretnem primeru gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti. Meni, da se sodba sodišča druge stopnje zmotno sklicuje na določbo prvega odstavka 31. in 32. člena ZDR. Ne strinja se tudi s stališčem, da je bil dolžan v odpovednem roku opravljati dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana. Po njegovem mnenju pogodba od odpovedi dalje ni več veljala, natančnih navodil v zvezi z opravljanjem del po tem pa ni dobil. Tožena stranka ni dokazala, da je delo v PGM, kamor je bil ustno napoten, v sklopu del in nalog delovnega mesta vodje gradbišča I v operativi. Zmota tožnika, na katera dela je ustno napoten, je bila popolnoma upravičena in mu zato ni mogoče očitati ne naklepa ne hude malomarnosti. Zato odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan. Kot kršitev procesnega zakona revizija opredeljuje domnevne napake v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vse pisne odločbe v zvezi s tem je izdajal direktor družbe, ki je tudi vodil postopek odpovedi in podpisal sklep o izredni odpovedi. Očitno je zakonodajalec omogočil delodajalcem sistem, v katerem prihaja do zlorab v škodo delavcem. V spornem primeru vse temelji na ustni odredbi o prerazporeditvi, ki ni nikjer zapisana, vendar jo obe sodišči tolmačita v korist tožene stranke. Tožnik ni imel prav nobenega varstva svojih pravic v postopku pred toženo stranko. Ni mu bila pravočasno vročena pisna odločba o prerazporeditvi in ni se mogel zagovarjati glede tega, kam je bil razporejen, oziroma katera dela je odklonil. Zato bi bilo potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje, podrejeno pa spremembo obeh sodb tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nekonkretiziran, pod očitkom zmotne uporabe materialnega prava pa revizija v resnici uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi v njej izrecno navedeni in tudi konkretizirani. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker v reviziji ni navedeno, katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče navedb o „kršitvi procesnega zakona“ ni moglo niti smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

8. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, po kateri delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot pravilnega potrdilo sodišče druge stopnje, je le to zaključilo, da je tožnik kršil očitane pogodbene obveznosti.

9. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi morale biti kršitve, ki jih delodajalec opredeljuje kot hujše v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, opredeljene vnaprej v nekem aktu delodajalca. Kot je to pravilno in natančno obrazložilo že sodišče druge stopnje, delodajalec tega ni dolžan storiti. Nekatere osnovne obveznosti delavca so naštete že v zakonu, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 31. člena ZDR) in upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Kršitev teh obveznosti, če je opredeljena kot hujša, ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je pojem „hujše kršitve“ pravni standard, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali so očitana ravnanja takšne narave, da ustrezajo temu pojmu.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da pogodba o zaposlitvi, ki je bila tožniku odpovedana, v odpovednem roku ni več veljala. V odpovednem roku delavec in delodajalec ohranjata pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, razen če zakon izrecno ne določa drugače (1). Zmotno pa je tudi revizijsko stališče, da bi morala tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi med odpovednim rokom tožniku delo odrediti pisno oziroma mu vročiti pisno odločbo o razporeditvi, saj ZDR pojma „razporeditev“ ne pozna več in ne nalaga delodajalcu, da delavcu naloge odreja pisno.

11. Revizijske navedbe v zvezi z vprašanjem, katera dela je tožnik odklonil, ali so ta dela sodila v sklop delovnega mesta vodja gradbišča I v operativi in ali je bil tožnik v zmoti, na katera dela je napoten, pomenijo poizkus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje in pred tem sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja: - da tožnik dne 4. 5. 2004 ni upošteval ustne napotitve na delo v objekt PGM v Žalcu, kjer je tožena stranka izvajala dela lastnih investicij, pri katerih je potrebovala tožnika kot vodjo gradbišča; - da je to delo sodilo v sklop del in nalog delovnega mesta vodje gradbišča I v operativi, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; - da je od 4. 5. 2004 do 17. 5. 2004 neupravičeno izostajal z dela.

13. Tožnik je torej opustil obveznost opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela in obveznost upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z delom. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da opuščanje, zlasti pa izrecno odklanjanje delovnih obveznosti, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, za katero je delodajalec z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, in izostajanje z dela, delodajalec utemeljeno opredeli kot hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2), ki je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Poleg obstoja razloga, določenega z zakonom, je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR še obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega razloga. Tudi ta pogoj je sodišče druge stopnje ugotovilo. Vestno opravljanje delovnih nalog namreč zagotavlja nemoten potek dela, njihovo opuščanje in odklanjanje pa povzroča motnje v delovnem procesu, ki so se po ugotovitvi sodišča druge stopnje izkazovale s tem, da je morala tožena stranka na delovišče poslati drugega delavca, D. V.. Revizijsko sodišče se strinja, da je to okoliščina, ki utemeljuje nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

15. Ob podanem odpovednem razlogu in ugotovljenem obstoju okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

16. Ker niso podani v reviziji zatrjevani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

17. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004) sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sodba VS RS VIII Ips 202/2006 z dne 21. 11. 2006 Op. št. (2): Takšno stališče je bilo zavzeto že v sodbah VS RS VIII Ips 324/2005 z dne 20. 12. 2005, VIII Ips 235/2007 z dne 9. 2. 2009, VIII Ips 441/2008 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010