Jedro

Za presojo, ali bi morala biti sodnica iz razloga, ker se je seznanila z dokazom, izločena iz sojenja, je treba najprej odgovoriti na ključno vprašanje, ali gre v primeru spornega gradiva za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je pod I. točko izreka obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obsojencu je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Oškodovano B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso. Pod II. točko izreka pa je zoper obsojenca zavrnilo obsodbo, da naj bi storil dve kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in v tem delu odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, oškodovano C. C. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo obsojenec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov in nasprotuje dokazni presoji nižjih sodišč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter podrejeno, da spremeni pravno kvalifikacijo in izreče milejšo kazensko sankcijo. Bistvo vložene zahteve je v zatrjevani kršitvi določbe 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ker se predsedujoča sodnica ni izločila, čeprav naj bi bila seznanjena z dokazom, ki bi se moral izločiti iz spisa.

3. Na zahtevo je, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, saj sta se do zatrjevanih kršitev ustrezno in pravilno opredelili že nižji sodišči ter svoja stališča tudi jasno obrazložili, zahteva pa je delno usmerjena v nedopustno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

4. Obsojenec se je o odgovoru izjavil, mu nasprotoval in vztrajal pri stališčih iz zahteve.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.1 Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

B.-2

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je z namenom spolne zadovoljitve spolno občeval z deklico, mlajšo od 15 let, tako, da je oškodovano B. B. julija 2013 v kopalnici stanovanjske hiše pritisnil k zidu, ji proti njeni volji slekel hlače in svoj spolni ud potisnil globoko v njeno nožnico ter kljub oškodovankini prošnji ni takoj odnehal. Tožilstvo je tekom postopka policijski upravi Novo mesto poslalo zvočna in slikovna posnetka z dne 19. 1. in 8. 2. 2020, katerih vsebino je policija povzela v uradnem zaznamku z dne 18. 3. 2020 in posnetka ter njun povzetek nato priložila Poročilu o dopolnitvi kazenske ovadbe z dne 2. 4. 2020. Slednjega je tožilstvo nato posredovalo sodišču. Na naroku glavne obravnave dne 22. 6. 2020 je državna tožilka navedla, da je Poročilo s povzetkom posnetkov posredovala na sodišče, da pa ne predlaga, da se priložene listine berejo kot dokaz, ker se ne nanašajo na dogodke, ki se obravnavajo.

7. Vložnik v zvezi z zgoraj omenjenima posnetkoma in njunima pisnima povzetkoma uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 2. točko drugega odstavka 39. člena ZKP, ker naj bi bila sodnica sodišča prve stopnje seznanjena z dokazi, ki bi se morali izločiti iz spisa. Sporna posnetka sta bila namreč pridobljena s snemanjem obsojenca s strani priče D. D., s čimer naj bi bila obsojencu kršena pravica do komunikacijske zasebnosti. Zaradi seznanitve z nezakonitimi dokazi pa bi morala biti sodeča sodnica izločena iz sojenja.

8. Sodišče prve stopnje je v 5. točki sodbe presodilo, da spornih posnetkov ter njunih povzetkov v uradnih zaznamkih ni treba izločiti, saj niso bili niti predlagani niti izvedeni kot dokaz ter jih sodišče v postopku ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju sklicevalo na sklep predsednika sodišča Su 758/2020 z dne 23. 6. 2020, s katerim je bil zavrnjen predlog obrambe za izločitev predsednice senata. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da razlog za izločitev sodnice ni podan. Vendar je svoje stališče utemeljilo z drugačnimi razlogi. Sodišče druge stopnje je opravilo tehtanje obsojenčevih pravic na eni in pravic avtorja posnetka na drugi strani ter na podlagi praktične konkordance2 ugotovilo, da je bil poseg v obsojenčevo pravico do komunikacijske zasebnosti ustavno dopusten. Posledično po presoji sodišča druge stopnje ni bilo potrebe niti po izločitvi teh dokazov, niti po izločitvi sodeče sodnice.

9. Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določbe 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki je podana, kadar o obtožbi odloča sodnik, ki se je seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Podlago za izločitev sodnika torej predstavlja situacija, ko se sodnik seznani z dokazom, ki bi moral biti izločen. Kot izhaja iz sodne prakse Ustavnega sodišča namreč pride do tako imenovane psihološke okužbe, ki jo je presojalo sodišče druge stopnje, šele, če se sodnik seznani z gradivom, ki bi moralo biti izločeno.3 Iz povzetega sledi, da je treba v danem primeru najprej odgovoriti na ključno vprašanje, ali gre v primeru spornih posnetkov in njihovih pisnih povzetkov za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa.

10. Nižji sodišči sta skladno presodili, da vsebina spornih dokazov ni v vzročni zvezi z izpodbijanima sodbama. Gre za dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni niti izvajalo na glavni obravnavi, niti nanje ni oprlo sodbe. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da sporni dokazi niso bili pridobljeni na protiustaven način in poudarilo, da omenjena posnetka nista v vzročni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ter da je sodišče prve stopnje ob presoji objektivnih in subjektivnih elementov kaznivega dejanja izhajalo iz drugih dokaznih virov ter svoje zaključke oblikovalo neodvisno od spornih posnetkov.

11. Ker torej sporni dokazi ne predstavljajo nezakonito ali protiustavno pridobljenih dokazov in niso v vzročni zvezi z izpodbijano sodbo, utemeljeno niso bili predmet ekskluzije. Ker ne gre za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa, pa posledično ni bilo nobene podlage niti za izločitev sodeče sodnice. V skladu s pojasnjenim je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izločitev spornih dokazov, posledično pa je neutemeljen vložnikov očitek, da bi morala biti sodeča sodnica zaradi seznanitve s temi dokazi izločena iz sojenja.

12. Vložnik v nadaljevanju zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da naj bi prišlo do neskladja med zapisnikom zaslišanja priče D. D. (avtorja spornih posnetkov) z dne 24. 3. 2021 in obrazložitvijo v 11. do 13. točki sodbe sodišča prve stopnje. Vložnik je s temi trditvami presplošen, saj ne konkretizira, v katerih navedbah sodbe vidi nasprotja z zapisnikom zaslišanja, na splošno pa v izpostavljenih delih sodbe sodišča druge stopnje napram navedenemu zapisniku ni mogoče zaznati nasprotij. Zato vložnikovih navedb o nasprotju med obrazložitvijo sodbe in listinami spisa ni mogoče preizkusiti. Prav tako ne drži, da naj bi bilo v 1. točki sodbe sodišča prve stopnje napak zapisano, da se obsojenec ni zagovarjal. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da se obsojenec v preiskavi ni zagovarjal, kar je skladno z zapisnikom o njegovem zaslišanju, saj se je zagovarjal z molkom, v nadaljevanju pa je povzelo obsojenčev zagovor, kot ga je podal na glavni obravnavi.

13. Vložnik nasprotuje še odločitvi sodišča prve stopnje, da zavrne dokazni predlog obrambe za odreditev izvedenstva ginekološke stroke. Obsojenčev zagovornik je na predobravnavnem naroku podal dokazni predlog, naj sodišče angažira izvedenca ginekološke stroke v zvezi z vprašanjem, ali je prišlo pri oškodovanki do takšnega odnosa, kot se očita obsojencu, in njegovih posledic. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da ni izkazana verjetnost, da bi predlagani dokaz izključil obstoj pravno pomembnih dejstev, ugotovljenih z izvedenimi dokazi. Sodišče druge stopnje je temu stališču sledilo in navedlo, da predlagani dokazni predlog ne more biti uspešen, saj ni jasno, kako naj bi izvedenec za nazaj ugotavljal, ali je prišlo do spolnega odnosa, sploh upoštevaje, da je bila oškodovanka v času kazenskega postopka noseča. 14. Dokazni predlog za postavitev izvedenca ginekološke stroke je bil podan z namenom ugotovitve, ali je pri oškodovanki sploh prišlo do kritičnega spolnega odnosa in njegovih posledic. Pritrditi gre stališču sodišča druge stopnje, da je tak dokaz očitno neprimeren in zato evidentno neuspešen. V skladu s kriteriji, ki jih je vzpostavilo Ustavno sodišče, je izvedba razbremenilnih dokazov potrebna, kadar so predlagani dokazi pravno relevantni, dovoljeni, zanesljivi, če jih je mogoče izvesti, če je dokazni predlog za izvedbo takšnih dokazov ustrezno obrazložen in če predlagani dokazi niso evidentno neuspešni. Dokazni predlog je evidentno neuspešen denimo takrat, ko so predlagani dokazi očitno neprimerni za ugotavljanje zatrjevanega dejstva.4 Izvedba dokaza z izvedencem ginekološke stroke je v konkretnem primeru evidentno neuspešna, saj izvedenec za več kot pet let nazaj5 s pregledom ne more ugotoviti, ali je v konkretnem času oškodovanka imela spolni odnos s konkretno osebo, niti vložnik ne pojasni, kako naj bi izvedenec to ugotavljal. Gre torej za očitno neprimeren dokaz. Navedeno še toliko bolj drži upoštevaje dejstvo, da je bila oškodovanka v času kazenskega postopka stara že več kot 20 let in noseča in je torej v času skoraj šestih let, ki so minila od storitve kaznivega dejanja do pričetka glavne obravnave, nedvomno imela še vsaj en drug spolni odnos. Vprašanje, ali je v obtožbeno opredeljenem času prišlo do spolnega odnosa na obtožbeno zatrjevani način, je bilo zato predmet presoje sodišča prve stopnje, ki je zaključke sprejelo na podlagi dokazne ocene izpovedb oškodovanke in drugih prič.

15. V preostalem delu vložnik prikazuje svoje videnje izvedenih dokazov, ocenjuje njihovo verodostojnost, dokaze tehta in med seboj primerja – po njegovem mnenju – nasprotujoče si dokaze ter na splošno nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč in izrecno navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar pa ne predstavlja dopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

16. Sklepno se vložnik z navedbo, naj Vrhovno sodišče spremeni kaznovalni okvir v milejšo obliko obtožnice, posplošeno zavzema za spremembo pravne kvalifikacije in posledično milejšo kazen, vendar predloga po spremembi pravne opredelitve ne konkretizira, zato nanj ni mogoče odgovoriti.

C.

17. Ker zatrjevane kršitve niso podane, poleg tega pa je zahteva deloma vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je Vrhovno sodišče obsojencu, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa ter zapletenosti zadeve, na podlagi tarifnih številk 7115 in 7152 naložilo plačilo sodne takse v znesku 800,00 EUR.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, 5. tč. 2 Sodbe VSRS opr. št. I Ips 375/2007; I Ips 5909/2011; I Ips 18266/2010; I Ips 31384/2015; I Ips 6269/2015; idr. 3 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/96, 21. 3. 2022, 20. tč; glej tudi sodbo VSRS I Ips 2979/2016 z dne 24. 3. 2022. 4 Ustavne odločbe U-I-271/08 z dne 24. 3. 3011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 in Up 34/93 z dne 8. 6. 1995; Sodba VSRS I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010; Mag. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 795. 5 Dejanje je bilo storjeno julija 2013, ko je imela oškodovanka (roj. ...), malo več kot 13 let, dokazni predlog je bil podan dne 16. 9. 2019, na naroku dne 29. 1. 2020 pa je bila zaslišana vidno noseča oškodovanka.