Jedro

Za odločanje o sporih v zvezi s premoženjskimi pravicami med delavci in delodajalci (plačilo odpravnine zaradi razrešitve direktorja), je na podlagi 2. tč. 4. člena ZDSS pristojno delovno sodišče, ne pa sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani."

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 6 povprečnih njegovih plač za čas od 17.11.1998 do 11.12.1998 in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklene, da je za odločanje o tej zadevi stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen. Obe stranki sta v 10. členu Pogodbe o pravicah in obveznostih člana uprave dne 15.7.1998, ko je tožnik sklenil delovno razmerje pri toženi stranki, med ostalim dogovorili, da je osnova za določitev višine odpravnine plača tožnika in da se odpravnine štejejo kot plače. Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju in je prejemal plačo, kot vsi ostali delavci pri toženi stranki. Za odločanje o premoženjskih pravicah iz delovnega razmerja pa je stvarno pristojno delovno in socialno sodišče, ne pa sodišče splošne pristojnosti, kar je v podobnem sporu že sklenilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, št. VIII R 26/98 z dne 14.11.1999. Pritožba je utemeljena.

Tožnik je vložil tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani proti toženi stranki zaradi razporeditve na delovno mesto monterja III in plačila odpravnine zaradi predčasne razrešitve s položaja direktorja. V tem sporu torej zahteva tožnik plačilo odpravnine v višini 6 njegovih povprečnih plač. Podlaga za določitev višine odpravnine - ki predstavlja obliko odpravnine, ki je lahko dogovorjena z individualno pogodbo v naprej - je plača. Področje plač je področje, ki ga lahko delodajalec in delavec urejata s pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje (11. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Plača in nadomestilo je ena od bistvenih sestavin delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Pravni temelj ravni plač pa je kolektivna pogodba, ki je zavezujoč abstrakten pravni akt. Tako je o sporih v zvezi s premoženjskimi pravicami med delavcem in delodajalcem pristojno odločati delovno sodišče (2. točka 4. člena ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ne pa sodišče splošne pristojnosti, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, saj gre v obravavanem primeru za delovno razmerje in iz njega izvirajoči premoženjsko-pravni spor.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je za odločanje o tej zadevi stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (17. člen v zvezi s 3. točko 380. člena ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90).

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).