Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V zadevi ni spora o tem, da tožnik v Nemčiji ni bil prisoten več kot 183 dni v obravnavanem davčnem obdobju in da je mu je plačo izplačevala družba, ki je rezident Slovenije. Sporno je dejansko opravljanje zaposlitve in s tem podlaga (iz prvega odstavka 16. člena Pogodbe med SFRJ in ZRN o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja s protokolom) za to, da se tožnikovi prejemki lahko obdavčijo tudi v Nemčiji, ter pogoj (iz točke c) drugega odstavka 16. člena Pogodbe), po katerem se tožnikovi prejemki obdavčijo izključno v Sloveniji le, če ne gredo v breme stalne poslovne enote ali stalne baze, ki jo ima oseba (izplačevalec dohodka) v drugi državi.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove odmere dohodnine za leto 2005, odločil, da ostane v veljavi odločba istega davčnega urada št. DT 27 1771 z dne 4. 8. 2006 o odmeri dohodnine tožniku za leto 2005. Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je bila obnova začeta s sklepom z dne 1. 7. 2010, ker je tožnik davčnemu organu po dokončnosti odmerne odločbe za leto 2005 predložil nove dokaze oziroma navedel nova dejstva, zaradi katerih bi po njegovih trditvah moralo priti do drugačne davčne odmere, to je zaradi naknadno naloženega plačila davka v Nemčiji v višini 7 130,00 EUR. Tožnik je sodeloval v postopku in pri tem izjavil, da v Nemčiji ni bival več kot 183 dni na leto ter da je tam bival le občasno, kadar se je usposabljal, medtem ko je vsa izplačila dobil v Sloveniji. Na podlagi zbranih podatkov in dokazil je davčni organ ugotovil, da so bila vsa izplačila za leto 2005 tožniku izplačana preko delodajalca A. d.o.o. iz Slovenije, ki je rezident Republike Slovenije, in sicer za delo, ki je bilo opravljeno v Sloveniji. Tožnik se je občasno udeleževal izobraževanja v Nemčiji, vendar bivanje v Nemčiji v celem letu ni preseglo 183 dni. Iz odločb nemškega davčnega organa, ki jih je tožnik priložil vlogi za obnovo postopka, izhaja, da je nemški davčni organ prezrl dejstvo, da je izplačila opravilo podjetje, ki je slovenski rezident in da so bila dela opravljena v Sloveniji. Zato so po mnenju prvostopnega organa izpolnjeni pogoji iz 8., 9. in 10. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) ter drugega odstavka 16. člena Pogodbe med SFRJ in ZRN o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja s protokolom (v nadaljevanju Pogodba), kar pomeni, da se dohodek iz zaposlitve obdavči samo v Sloveniji. Zato se že izdana odmerna odločba obdrži v veljavi ter obenem ne ugodi zahtevi tožnika, da se mu pri odmeri upošteva oziroma prizna davek, ki ga je plačal v tujini. Ker pa so dohodki iz zaposlitve v konkretnem primeru obdavčeni dvakrat, ima tožnik možnost, da sproži postopek skupnega dogovarjanja po 26. členu Pogodbe.
Drugostopni davčni organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Ob sklicevanju na določbe ZDoh-1 ter 16. člen Pogodbe ugotavlja, da je tožnik po lastnih navedbah od 15. 9. 2003 zaposlen v podjetju A. d.o.o. iz Slovenije. Podjetje ga je občasno pošiljalo na izobraževanje v tujino, sicer pa je vse dohodke in stroške v zvezi z delom prejel v Sloveniji. Tožnik je nesporno rezident Slovenije in tega sam niti ne izpodbija. Zato so se njegovi dohodki, ki jih je prejel s strani slovenske pravne osebe za delo, opravljeno v Sloveniji, pravilno obdavčili v Sloveniji. Za priznanje v tujini plačanega davka pri davčni odmeri, ki ga zahteva tožnik, pa je pomembno, ali je bil v tujini plačani davek plačan v skladu z določbami Pogodbe. Odbitek v tujini plačanega davka je Slovenija dolžna priznati le v primeru, ko Pogodba določa, da se dohodek lahko obdavči tudi v Nemčiji. V nasprotnem primeru bi se namreč Slovenija odrekla delu davka, ki ji pripada na podlagi Pogodbe.
V konkretnem primeru pa je tudi po presoji organa druge stopnje za obdavčitev tožnikovih dohodkov pristojna le Slovenija. Tožnik je slovenski rezident. Slovenski rezident je tudi izplačevalec dohodka. Po tožnikovih navedbah se je zaposlitev opravljala v Sloveniji, razen občasnega izobraževanja v tujini. Zato mednarodnega elementa v konkretnem primeru sploh ni zaznati in zato ne pride do uporabe določb Pogodbe. Iz podatkov, pridobljenih na podlagi zaprosila za izmenjavo podatkov glede obdavčitve tožnika, pa sledi, da je bil tožnik v Nemčiji obdavčen zato, ker naj bi bil zaposlen v Nemčiji pri družbi B. GmbH & Co. KG in ker naj bi ta družba znesek njegove plače nakazovala družbi A. iz Slovenije. Vendar pa tega ne izkazuje niti dokumentacija (pogodba o zaposlitvi), ki je priložena pojasnilu, saj je pogodba o zaposlitvi sklenjena med slovensko družbo in med tožnikom. Zaključek nemškega davčnega organa o tem, da je imel tožnik delovno razmerje sklenjeno v Nemčiji, ni pravilen. Tega tudi ne zatrjuje tožnik, ki izrecno navaja, da temu ni tako, izhaja pa to tudi iz pogodbe o zaposlitvi, po kateri je namen zaposlitve vpeljati proizvodnjo v Sloveniji, za kar mora poskrbeti tožnik in ki mora, po uspešnem usposabljanju, sodelovati pri organizaciji gradnje, jo nadzirati, organizirati zaposlitev sodelavcev ter po začetku proizvodnje postati tehnični vodja poslovanja. Iz pogodbe torej izhaja, da je kraj opravljanja zaposlitve Slovenija, delodajalec pa podjetje A. d.o.o. Pa tudi če bi se ugotovilo, da se je zaposlitev opravljala v Nemčiji, po presoji organa druge stopnje ni pogojev za obdavčitev v Nemčiji. Tožnik je namreč sam navedel, da v Nemčiji ni bil prisoten več kot 183 dni, prejemek je plačal rezident Slovenije, prejemka pa tudi ni krila stalna poslovna enota, ki bi jo imel izplačevalec v Nemčiji, oziroma to ni izkazano. Samostojna družba v Nemčiji namreč ne pomeni sama po sebi stalne poslovne enote slovenske pravne osebe.
Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški postopka. V tožbi, ob sklicevanju na komentar k 15. členu Vzorčne konvencije, navaja, da se v konkretni zadevi, ko se je izobraževal oziroma usposabljal v Nemčiji, šteje, da se je zaposlitev izvajala v Nemčiji. V Nemčiji je bil namreč fizično prisoten, opravljal pa je aktivnosti, ki so mu bile naložene in za katere je prejel plačo. Zato je skladno s prvim odstavkom 16. člena Pogodbe Nemčija tista, ki je upravičena do obdavčitve teh dohodkov. Zato bi moral prvostopni organ odločiti, da se je zaposlitev izvajala v Nemčiji, ter v nadaljevanju presoditi, ali so podani pogoji iz drugega odstavka 16. člena Pogodbe in s tem pogoji, da je za obdavčitev pristojna izključno Slovenija. Tega organ prve stopnje ni storil, zato je nepravilno uporabil določbe Pogodbe in posledično izdal nezakonito odločbo. Presoja organa druge stopnje pa je po mnenju tožnika napačna. Res je sicer, da odnos družba mati do družbe hčere še ne pomeni stalne poslovne enote. Pravilno je tudi ugotovljeno, da sta izpolnjena prva dva pogoja iz drugega odstavka 16. člena Pogodbe. Ni pa pravilen zaključek, da je izpolnjen tudi tretji pogoj, to je, da prejemka tožnika ni krila stalna poslovna enota ali stalna baza, ki jo ima slovenski delodajalec v Nemčiji. Že družba A. d.o.o. je namreč v odgovoru z dne 11. 6. 2010 navedla, da je denarna sredstva za izplačilo plač zagotavljala družba B. iz Nemčije, ker slovenska družba ni imela nobenega vira prihodkov. To pa pomeni, da je celotne zneske plač, izplačanih tožniku s strani slovenskega delodajalca, krila družba B. iz Nemčije. Tudi usposabljanje zaposlenih je glede na to, da slovenska družba ni imela vira prihodkov, oziroma še sploh ni imela postavljene tovarne, potekalo v Nemčiji pri družbi materi. Ob upoštevanju stališča iz komentarja OECD k Vzorčni konvenciji, po katerem se kakršnikoli prostori, ki so v lasti družbe hčere in so na razpolago družbi materi ter predstavljajo stalno mesto poslovanja, preko katerega družba mati opravlja svoje poslovanje, štejejo za stalno poslovno enoto družbe matere, je zato mogoče v konkretnem primeru ugotoviti, da je izpolnjen tudi tretji pogoj iz drugega odstavka 16. člena Pogodbe. V konkretnem primeru je namreč družba hči uporabljala poslovne prostore (tovarno), ki so v lasti družbe matere in so njeno stalno mesto poslovanja, družba hči pa je v tej tovarni opravljala svojo edino aktivnost, in to je usposabljanje delavcev, ki bodo delali v njeni tovarni. To pa pomeni, da se šteje družba B. iz Nemčije v smislu 5. člena Pogodbe za stalno poslovno enoto družbe A. iz Slovenije kot delodajalca tožeče stranke.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami ugotavlja, da tožnik spreminja navedbe, ki jih je dal v upravnem postopku, ko navaja, da je zaposlitev opravljal v Nemčiji, ko se je tam izobraževal. Koliko časa se je nahajal v Nemčiji, pri tem ne navaja. Pred tem je vseskozi zatrjeval, da je delo opravljal v Sloveniji in da se je v Nemčiji zadrževal zgolj občasno, kar je potrdil tudi delodajalec. Tako dejansko stanje izkazuje tudi pogodba o zaposlitvi. Iz navedenega zato ni mogoče zaključiti, da je bil kraj opravljanja zaposlitve v Nemčiji, s čimer bi Nemčija v skladu s Pogodbo pridobila pravico do obdavčitve tožnikovih dohodkov, doseženih v Sloveniji. Zaposlitev se je vsaj v pretežnem delu opravljala v Sloveniji. Konkretnih podatkov o izobraževanju v Nemčiji tožeča stranka ne prilaga niti tožbi. Zato tožbena trditev, da se je zaposlitev v celoti opravljala v Nemčiji, ne vzdrži pravne presoje. Tudi ni verjetno, da bi tožnik prejemal plačo več let samo za izobraževanje. Poleg tega se je tožnik s prvo odmero v Sloveniji v celoti strinjal in je ni izpodbijal, medtem ko je izpodbijana odločba izdana v postopku izrednega pravnega sredstva. Do vložitve tožbe pa je tožnik celo sam ugotavljal, da je nemški organ napačno ugotovil dejansko stanje in ga posledično napačno obdavčil. Zato je bilo v upravnem postopku prvenstveno ugotovljeno, da mednarodni element sploh ni izkazan in da je Nemčija tožnikove dohodke neupravičeno obdavčila ter da zato ni podlage, da bi se tožniku davek, ki ga je plačal v Nemčiji, priznal kot odbitek pri odmeri dohodnine v Sloveniji. Zato tožena stranka ne odgovarja na tožbene navedbe glede stalne poslovne enote, saj to ni pomembno za odločitev. Postopek skupnega dogovora z Republiko Nemčijo glede pravilne obdavčitve tožnikovih dohodkov pa je pri Ministrstvu za finance že v teku in kolikor bo rezultat ugoden za tožnika, se bo odmera dohodnine spremenila na podlagi pravnega sredstva iz 26. člena Pogodbe.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna s predpisi, na katere se davčni organ sklicuje v obrazložitvi. Kolikor so razlogi prve stopnje pomanjkljivi, jih s svojimi razlogi izčrpno in pravilno dopolni organ druge stopnje. Sodišče zato razlogov, ki jih vsebujeta odločbi davčnih organov ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.
V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja: Tudi v postopku s tožbo, enako kot v davčnem postopku, ni sporno, da tožnik v Nemčiji ni bil prisoten več kot 183 dni v obravnavanem davčnem obdobju in da je mu je plačo izplačevala družba A., ki je rezident Slovenije. Sporno je dejansko opravljanje zaposlitve in s tem podlaga (iz prvega odstavka 16. člena Pogodbe) za to, da se tožnikovi prejemki lahko obdavčijo tudi v Nemčiji ter pogoj (iz točke c) drugega odstavka 16. člena Pogodbe), po katerem se tožnikovi prejemki obdavčijo izključno v Sloveniji le, če ne gredo v breme stalne poslovne enote ali stalne baze, ki jo ima oseba (izplačevalec dohodka) v drugi državi.
Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih, je tožnik ves davčni postopek trdil, da je delo opravljal v Sloveniji in da je bil v Nemčiji le občasno na izobraževanju. Drugače je sicer sledilo iz podatkov, pridobljenih uradoma (iz dopisa družbe A. d.o.o. z dne 11. 6. 2010 in iz odgovora nemških davčnih organov na zaprosilo za izmenjavo podatkov), vendar je davčni organ pridobljene podatke presodil in pri tem po presoji sodišča utemeljeno zaključil, da tožnikovo dejansko opravljanje dela v Nemčiji ni izkazano. Pri tem se je, tudi po presoji sodišča utemeljeno oprl na tožnikove navedbe in na pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. iz Slovenije in ne z družbo B. GmbH iz Nemčije, kot to v očitnem nasprotju z listinskimi dokazili izhaja iz odgovora nemških davčnih organov. Tožnik v tožbi, drugače kot v davčnem postopku, trdi, da je bilo izobraževanje pravzaprav usposabljanje in da ga je kot takšnega šteti za zaposlitev, ki se je izvajala v Nemčiji, vendar tega, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, z ničemer ne izkaže. Sklicuje se le na dopis družbe A. z dne 11. 6. 2010 in s tem na listino, ki je bila že (pravilno) presojena v davčnem postopku.
V tožbi tožnik tudi prvič izrecno ugovarja zaključku, da je za obdavčenje prejemkov v konkretnem primeru z ozirom na drugi odstavek 16. člena Pogodbe izključno pristojna Slovenija. Takšen zaključek, ki sledi že iz razlogov prvostopne odločbe, drugostopni organ le dopolni s svojimi razlogi ter pri tem v zvezi s spornim tretjim pogojem pravilno ugotovi, da obstoj stalne poslovne enote, ki bi jo imel izplačevalec v Nemčiji ni izkazan ter da obstoj družbe v Nemčiji sam po sebi še ne pomeni stalne poslovne enote oziroma stalne baze slovenske pravne osebe. Tega tudi ne izkaže tožeča stranka v tožbi, ko zgolj na načelni ravni in z neprepričljivo argumentacijo trdi, da je temu tako, ne navede pa v tej zvezi nobenih konkretnih okoliščin in ne ponudi nobenih listinskih dokazov, razen že presojenih, ki bi izkazovali takšno razmerje med družbama, kot se zahteva po citiranih določbah Pogodbe.
Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.