Jedro

Neposredno zaslišanje je zlasti potrebno v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja, ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov zaradi odstranitve vsakršnega dvoma o pravilnosti ali popolnosti mnenja. Potrebno je tudi kadar je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca. Pravica strank, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP) ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo izvedenke, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 4. 9. 2020 in št. ... z dne 15. 1. 2021 odpravita, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, o čemer je toženec dolžan izdati ustrezno odločbo v roku 30 dni od prejema te sodbe (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A., ki pri tožnici ni ugotovila takšnih zdravstvenih okvar, ki bi trajno vplivale na njeno zmožnost za delo, in da zato pri njej invalidnosti ni. Sodišče je presodilo, da izvedba dokaza z izvedenci druge specialnosti ter dodatno zaslišanje tožnice in izvedenke ni potrebno. Izvedenka ni specialist psihiater. Tožnica ima hude težave prav na tem področju, zato bi jih lahko primerno ovrednotil le izvedenec psihiater. Prebolela je Lymsko boreliozo, vendar je to stanje izvedenka neutemeljeno minimizirala, češ da ni dokazov, da so bolečine tožnice in motnje koncentracije neposredna posledica te okužbe. Predlagala je pritegnitev nove izvedenske komisije, v kateri naj bosta psihiater in specialist za oceno posledic Lymske borelioze. Podredno je predlagala neposredno zaslišanje izvedenke, ki naj pojasni navedene pomanjkljivosti v svojem mnenju. Sodišče je izvedenko pozvalo, da pisno dopolni svoje mnenje. Po prejemu pisne dopolnitve izvedenskega mnenja je tožnica ponovila svoj dokazni predlog po pritegnitvi nove izvedenske komisije in vztrajala pri neposrednem zaslišanju izvedenke ter dodatnem zaslišanju tožnice. Sodišče je na naroku te dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po neposrednem zaslišanju izvedenke je sodišče kršilo prvi odstavek 4. člena ZPP. Predlog za neposredno zaslišanje izvedenke, na mnenju katere v celoti temelji odločitev sodišča v tej zadevi, je bil neutemeljeno zavrnjen. To predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Gre za kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj izvedenki s strani tožnice (pa tudi sodišča) ni bilo mogoče postaviti neposrednih vprašanj in tudi ne oceniti njene verodostojnosti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi drugega izvedenca in prvotni predlog, da izvedensko mnenje izdela komisija. Meni, da je nujno, da bi bil član komisje izvedenec psihiater in izvedenec infektolog oziroma izvedenec ustrezne stroke, ki bi lahko pojasnil težave tožnice v zvezi z Lymsko boreliozo. Takšna sestava bi bila nujna iz razloga, da se preizkusi izvedensko mnenje, izdelano v postopku pri tožencu, ko je bil v sestavi senata tudi izvedenec psihiater. Želela je osebno in neposredno pojasniti svoje stališče, potem ko je izvedenka v svojem mnenju zapisala nekatera »opažanja«, s katerimi je pokazala svojo pristranskost. Zavrnitev dokaznih predlogov po pritegnitvi novega izvedenca oziroma izvedenske komisije predstavlja kršitev prvega odstavka 7. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Gre za kršitev ustavne pravice do nepristranskega sodnega varstva (23. člen Ustave).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Utemeljeno pa pritožba uveljavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko kljub dokaznemu predlogu tožnice ni zaslišalo sodne izvedenke, ki jo je tožnica pravočasno predlagala. Sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 4. člena ZPP, ki določa, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (načelo neposrednosti), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

5. Predmet presoje je dokončna odločba toženca z dne 15. 1. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4. 9. 2020, s katero je bila tožničina zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

6. Sodišče je zato, da bi lahko presodilo preostalo delazmožnost tožnice postavilo sodno izvedenko za medicino dela, prometa in športa. Sodna izvedenka je 25. 10. 2021 podala pisno izvedensko mnenje. Tožnica se z izvedenskim mnenjem ni strinjala in je sodišču posredovala pripombe. Predlagala je postavitev drugega izvedenca in zaslišanje izvedenke. Sodišče je izvedenko pozvalo na dopolnitev izvedenskega mnenja. Po dopolnjenem izvedenskem mnenju z dne 13. 12. 2021 je tožnica vztrajala tudi pri zaslišanju izvedenke. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca druge stroke, za ponovno zaslišanje tožnice in za zaslišanje izvedenke, kar je tožnica grajala kot procesno kršitev.

7. V obrazložitvi sodbe se je sodišče v celoti oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke iz katerega izhaja, da pri tožnici invalidnost ni podana, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je izvedensko mnenje ocenilo kot prepričljivo in jasno obrazloženo ter je zaslišanje izvedenke zavrnilo s pojasnilom, da to ob upoštevanju izvedenskega mnenja in dopolnitve, ni potrebno.

8. Določba 253. člena ZPP določa, da sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ga poda tudi pisno pred obravnavo. Zakon določa primarno ustno zaslišanje izvedenca. Kljub temu je v sodni praksi običajno, da so izvedenska mnenja izdelana pisno. V primeru, da je katera izmed strank na pisno izvedensko mnenje podala pripombe ter zahtevala pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, tako, da je podan dvom o popolnosti in pravilnosti izvedeniškega mnenja pa je zaslišanje izvedenca potrebno.2

9. V predmetni zadevi se tožnica s podanim izvedenskim mnenjem ni strinjala, rekoč, da je izvedenka neutemeljeno minimizirala njene zdravstvene težave (prebolela je Lymsko boreliozo) s pojasnilom, da ni dokazov, da so bolečine tožnice in motnje koncentracije neposredna posledica te okužbe. Zato bi bilo zaslišanje izvedenke potrebno. Neposredno zaslišanje je namreč zlasti potrebno v zadevah v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja, ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov, zaradi odstranitve vsakršnega dvoma o pravilnosti ali popolnosti mnenja.3 Potrebno je tudi kadar je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca. Pravica strank, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP) ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja.4

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni zaslišalo izvedenke kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšno stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi Ustavnega sodišča.5 Ustna razprava, ki omogoča neposreden dialog med sodiščem, izvedenci in strankami je namenjena tako soočenju morebitnih nasprotovanj, kot tudi pretresanju same vsebine mnenj in zgolj pisna komunikacija ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga.6

11. Utemeljen je zato pritožben očitek, da opustitev zaslišanja izvedenke, kljub izrecnemu predlogu stranke (ob upoštevanju, da gre za presojo strokovnega vprašanja in je odločitev sodišča v celoti oprta prav na mnenje izvedenke), predstavlja kršitev načela neposrednosti. Kršitev take pravice pa pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

12. Ker so podani s pritožbo uveljavljani razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju zaslišati sodno izvedenko medicine dela, prometa in športa ter po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze. Če bo presodilo, da ni potrebno izvesti vseh s strani tožnice predlaganih dokazov, bo moralo v sodbi pojasniti razloge za njihovo zavrnitev. Nato bo moralo ponovno presoditi o zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb (81. člen ZDSS-1) ter odločiti o utemeljenosti zahtevka.

Pritožbeno sodišče sme v primeru ugotovitve, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, sodbo prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je bilo z zavrnitvijo zaslišanja sodne izvedenke kršeno načelo neposrednosti postopka pred sodiščem prve stopnje, te kršitve pritožbeno sodišče ne more sanirati v pritožbenem postopku. Če bi pritožbeno sodišče samo saniralo ugotovljeno kršitev bi strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje bo tudi hitrejša in bolj ekonomična za stranki. Na ta način pa se ne bo bistveno podaljšalo trajanje sodnega postopka in ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

14. Odločitev o priglašenih stroških pritožbe se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 L. Ude v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 1. knjiga, stran 51-52. 3 Glej sklep VSRS II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2012. 4 Prim. sklep VSRS II Ips 464/2006 z dne 21. 11. 2008. 5 Glej npr. odločba št. Up-1099/18 z dne 12. 9. 2019. 6 Glej odločbo št. Up-680/14 z dne 5. 5. 2016, sklep VSRS II Ips 40/2016 in J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, stran 496-500.