Jedro

V konkretnem primeru gre za predmete, in sicer orožje ter strelivo (ne samo lovsko, ampak tudi vojaško), ki sicer niso bili uporabljeni pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ker njihova uporaba glede na inkriminacijo kaznivega dejanja ni bila potrebna, vendar jih obsojenec očitno namerava zaradi njihove primernosti uporabiti za novo kaznivo dejanje, in sicer (predvsem) zoper življenje ter telo. Pri tem je na povezavo teh predmetov z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja in tudi možnostjo izvršitve novega kaznivega dejanja mogoče sklepati iz okoliščin očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1 določilo kazen 2 (dveh) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Poleg tega mu je na podlagi 6. točke 69. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 70. člena KZ-1 in prvim odstavkom 73. člena KZ-1 odvzelo naslednje orožje in naboje: 1. kombinirana lovska puška z daljnogledom znamke Sabatti, cal. 12/7x65R, tov. št. 157213; 2. šibrni naboji, cal. 12 (18 kosov); 3. krogelni naboj 243 WIN (20 kosov); 4. šibrni naboji, cal. 16 (8 kosov); 5. pištola znamke Zastava M70, cal. 9x19, ser. št. 45436, z dvema nabojnikoma, cal. 9x19; 6. malokalibrska puška z daljnogledom znamke Puma Hunter, cal. 22 L.R., št. 105226, s 4 naboji; 7. repetirna puška z daljnogledom, cal. 30-06, št. R59869; 8. pištolski okvir, cal. 7.65, z 8 naboji; 9. polavtomatska pištola znamke CZ Fti70, cal. 7.65, št. 47029, s 16 naboji; 10. krogelni naboj, cal. 7.65 (9 kosov); 11. naboj 22LR (4 kosi); 12. naboj 9x19 (23 kosov); 13. šibrni naboj, cal. 12 (76 kosov); 14. naboji, cal. 30-06 (110 kosov); 15. naboji, cal. 9x19 (100 kosov); 16. naboji, cal. 7x65R (21 kosov); 17. naboji 22 L.R (14 kosov); 18. šibrni naboj, cal. 12 (20 kosov); 19. naboj RWS 243 WIN (1 kos), ki se uničijo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP) v zvezi s 1. do 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP pa mu je naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni naknadno, in sodne takse v višini 131,00 EUR.

2.Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni, tako da obsojenca oprosti obtožbe, oz. razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot očitno neutemeljeno.

5.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se glede odgovora nista izjavila.

B.

6.Zagovornik najprej očita, da sodišči nižje stopnje nista ustrezno pojasnili, zakaj sta sledili izpovedbi priče B. B., ki je glede prvega dogodka navajala, kar bi ji naj povedal oškodovani C. C., glede drugega dogodka pa, da je situacijo gledala iz balkona in pri tem slišala obsojenca reči, da bo oškodovanca (samo) udaril. Prav tako po zagovornikovem mnenju sodišči nista pojasnili, da je B. B. privilegirana priča.

7.Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči nižje stopnje povsem prepričljivo obrazložili, da v obravnavani zadevi ni nobenega razloga za dvom v izpovedbo priče B. B., ki potrjuje izpovedbo oškodovanca (sicer njenega zakonskega partnerja). Iz obrazložitev sodb sodišč nižje stopnje namreč poleg zaključka glede verodostojnosti izhaja, da je priča B. B. potrdila oškodovančevo izpovedbo. Glede prvega dogodka je povedala, kar ji je v zvezi z grožnjo povedal oškodovanec, pri tem pa izpostavila, da je bil oškodovanec zaradi grožnje vznemirjen in prestrašen, glede drugega dogodka pa je najprej pojasnila, da ga je spremljala z balkona, nato pa ga je tudi prepričljivo opisala, pri čemer je njena izpovedba skladna tudi z izpovedbami ostalih prič, ki so bile zaslišane v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče še dodaja, da priča B. B. v obravnavani zadevi ni privilegirana priča, glede na njene lastnosti namreč ne gre za osebo iz prvega odstavka 236. člena ZKP, ki bi bila oproščena dolžnosti pričanja, kar pomeni, da ni nobenega razloga, da bi se sodišči nižje stopnje do tega posebej opredeljevali. Glede na navedeno torej očitana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8.Dalje zagovornik izpostavlja, da se izpovedbi oškodovanca in priče B. B. razlikujeta glede izrečene grožnje s strelnim orožjem.

9.V zvezi z zagovornikovimi navedbami glede očitane neskladnosti izpovedb oškodovanca in priče B. B. Vrhovno sodišče ugotavlja, da želi zagovornik izpodbijati pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Podaja namreč lastno dokazno oceno izpostavljenih izpovedb, ki je nasprotna oceni sodišč nižje stopnje. Glede tega Vrhovno sodišče pripominja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri čemer je v drugem odstavku 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

10.Kočno zagovornik navaja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov po 70. in 73. členu KZ-1. Kljub temu, da se obsojencu ne očita grožnja z uporabo orožja na način, da je orožje prijel in z njim grozil, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da obstaja možnost, da bi obsojenec orožje lahko uporabil, kar pa po oceni zagovornika ni okoliščina, ki narekuje odvzem orožja.

11.Zagovornikovo stališče, da bi se za izrek obravnavanega varnostnega ukrepa odvzema predmetov obsojencu moralo očitati kaznivo dejanje grožnje z uporabo orožja (torej po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1), je zmotno. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da gre v primeru varnostnega ukrepa odvzema predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1¹ za t. i. realni oz. stvarni varnosti ukrep, kar pomeni, da se presoja nevarnosti v prvi vrsti osredotoča na predmete same. Ta nevarnost, ki sicer izhaja iz drugega odstavka 70. člena KZ-1², pa mora biti v posebni zvezi s kaznivim dejanjem, pri čemer je takšna povezava razvidna iz narave in značilnosti predmetov v razmerju do izvršitvene oblike kaznivega dejanja, in sicer mora biti izkazana vzročna povezanost med temi predmeti ter kaznivim dejanjem. Vrhovno sodišče dalje pojasnjuje, da iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 izhaja, da se sme storilcu med drugim odvzeti tudi lastne predmete, ki so namenjeni za kaznivo dejanje, pri čemer se lahko namen uporabiti predmete za kaznivo dejanje pri storilcu oblikuje tudi po tem, ko so ti predmeti že v njegovi lasti, kar pomeni, da ni nujno, da je storilec lastninsko pravico na teh predmetih pridobil ravno s tem namenom. V konkretnem primeru gre za predmete, in sicer orožje ter strelivo (ne samo lovsko, ampak tudi vojaško), ki sicer niso bili uporabljeni pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ker njihova uporaba glede na inkriminacijo kaznivega dejanja ni bila potrebna, vendar jih obsojenec očitno namerava zaradi njihove primernosti uporabiti za novo kaznivo dejanje, in sicer (predvsem) zoper življenje ter telo. Pri tem je na povezavo teh predmetov z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja in tudi možnostjo izvršitve novega kaznivega dejanja mogoče sklepati iz okoliščin očitanega kaznivega dejanja (obsojenec je izrekel grožnjo, da bo oškodovanca ustrelil s puško) ter glede na njihove značilnosti (orožje v kombinaciji s strelivom je objektivno gledano smrtno nevarno).³ Če bi glede na ugotovljena dejstva in okoliščine obsojenec obravnavane predmete obdržal, bi to zaradi možnosti uporabe teh predmetov predstavljalo potencialno nevarnost za kazenskopravno varovane dobrine. Resda obravnavani predmeti pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja niso bili uporabljeni, ker njihova uporaba ni bila potrebna, vendar je podano zavedanje obsojenca, da gre za predmete, ki jih namerava uporabiti za novo kaznivo dejanje in ki so tudi dejansko primerni za njegovo izvršitev. Navedeno pomeni, da je odvzem obravnavanih predmetov nujen zaradi varstva kazenskopravno varovanih dobrin.⁴ Obravnavani varnostni ukrep odvzema predmetov je torej izrazito preventivne narave, pri čemer je potrebno skladno z drugim odstavkom 70. člena KZ-1 upoštevati načelo sorazmernosti. Glede na ustavno-sodno prakso⁵ je potrebno v primeru, ko so podane okoliščine, ki utemeljujejo verjetnost, da bodo predmeti uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, kar pomeni, da obstaja potencialna nevarnost za katero od kazenskopravno varovanih dobrin, presoditi, ali je odvzem predmetov primerno in nujno sredstvo za varstvo teh dobrin ter ali pričakovana korist odtehta poseg v drugo pravico. Pri presoji primernosti se ocenjuje, ali bo z njim dosežen cilj, ki ga je potrebno doseči, to je odprava potencialne nevarnosti za kazenskopravno varovane dobrine. Pri presoji nujnosti se ugotavlja, ali za odpravo te nevarnosti ne obstaja milejše sredstvo. Pri presoji sorazmernosti pa se tehta med koristjo v smislu varstva kazenskopravno varovanih dobrin in posegom v pravico do zasebne lastnine. Glede na vse navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pri izreku obravnavanega varnostnega ukrepa odvzema predmetov ustrezno upoštevalo v ustavno-sodni praksi izoblikovana merila, in sicer tako preventivni učinek (odprava potencialne nevarnosti za kazenskopravno varovane dobrine) kot tudi sorazmernost ukrepa (primernost, nujnost in tehtanje med varstvom kazenskopravno varovanih dobrin ter posegom v zasebno lastnino), zaradi česar je njegov izrek utemeljen. Glede na navedeno tako tudi očitana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP ni podana.

C.

12.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevani kršitvi določb kazenskega postopka in kazenskega zakona nista podani, medtem ko uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

13.Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, in sicer ob smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter tar. št. 7112, 71113, 71110 in 7152 ZST-1.

14.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov, zanjo so glasovali vrhovni sodnici in sodnik Barbara Zobec, mag. Andreja Sedej Grčar in dr. Primož Gorkič.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 69, 69-6, 70, 70/1, 70/2, 73, 73/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.