Jedro

Poleg dokončanih kazenskih postopkov in postopkov v teku je v spisu dovolj podatkov o ravnanju B.M. pred obravnavanim dejanjem, ki predstavljajo resne grožnje, da utegne dokončati poskušeno kaznivo dejanje. Glede na vse značilnosti obravnavanega primera, kot izhajajo iz podatkov spisa, kot glede na okolje, v katerem živi B.M., ter njegovo prizadetost v zvezi s sporom z oškodovancem in njegovimi svojci, gre za tiste druge posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo B.M. ponovil kaznivo dejanje, s katerim je grozil pred samim obravnavanim dogodkom.

Izginotje orožja, s katerim je bilo streljano, ko varianta dogodka, kot se zagovarja soobdolženi I.B., doslej ni bila potrjena, in potreba po razčiščevanju ozadja dogodka, ki je predmet tega kazenskega postopka, v ožjem in širšem sorodstvu obdolžencev zaradi njihove vpletenosti v ozadje obravnavanega dogodka, opravičujeta bojazen, da bi obdolženi B.M. s svojim ravnanjem ne le, kot se doslej ugotavlja, skril sledove kaznivega dejanja - predmet, s katerim naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, ampak tudi vplival na priče.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu sodbe, je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu zavrnil pritožbi zagovornikov obdolženega B.M. in obdolženega I.B. zoper sklep dežurnega preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27.3.1999, s katerim je bil zoper obdolžena B.M. in I.B. odrejen pripor iz pripornih razlogov iz 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je zaradi nevarnosti, da bi obdolženca na prostosti vplivala na priče oziroma odstranila sledove poskušenega kaznivega dejanja in zaradi ponovitvene nevarnosti glede na to, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca dne 24.3.1999 poskusila vzeti življenje M.B. Zoper oba obdolženca je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu s sklepom z dne 30.3.1999 zaradi navedenega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ uvedel preiskavo. Zoper navedeni sklep so se dne 7.4.1999 pritožili zagovorniki obdolženega B.M. Pritožba do predložitve spisa Vrhovnemu sodišču še ni bila rešena.

Zagovorniki obd. B.M. v pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev Zakona o kazenskem postopku in Ustave ter predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno odločbo spremeni tako, da pripor zoper B.M. odpravi. Pri tem povzemajo vsebino obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika z dne 27.3.1999 o odreditvi pripora z oceno, da so navedeni razlogi nikakršni, predstavljajo pa kršitev Ustave in ZKP. Celo posamezni priporni razlog ni obrazložen, kaj šele, da bi bilo kakorkoli konkretno navedeno, kar bi se nanašalo izključno na B.M. Predkaznovanost B.M. samega in tudi siceršnji kazenski postopki, v tej konkretni zadevi zoper B.M. zaradi pomoči pri poskusu umora ne more biti podlaga za odreditev pripora, saj morajo biti za pripor podani konkretni razlogi. Po mnenju obrambe ni podan niti en element, ki opravičuje odreditev pripora zoper B.M. Obramba je v pritožbi zatrjevala, da ne obstoji ponovitvena nevarnost, niti ni bojazni, da bi B.M. kakorkoli vplival na kogarkoli oziroma na izvajanje dokazov. Pritožba pa ni bila mogoča, saj iz prvostopnega sklepa sploh niso razvidni razlogi, zakaj je zoper B.M. odrejen pripor. V razlogih sklepa zunajobravnavnega senata o zavrnitvi pritožb zagovornikov je ugotovitev, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitani kaznivi dejanji in da je ta utemeljen sum tudi konkretno in obsežno obrazložen v sklepu preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora. Ob tej ugotovitvi pa morata biti podana oba konkretna priporna razloga. Glede opravičene bojazni, da bosta uničila sledove kaznivega dejanja in da bosta še naprej poskušala ovirati postopek z vplivanjem na priče, obramba meni, da je ta trditev za lase privlečena in nima zveze z dejanskim stanjem, zlasti pa nima nobene pravne podlage. Predvsem ni mogoče govoriti v dvojini, ampak je treba za vsako od obeh oseb obrazložiti priporni razlog, medtem ko sodišče pavšalno govori o dveh osebah, o B.M. pa nič. Trditev, da bosta "še naprej vplivala na priče", je nemogoča, saj sta bila prijeta takoj in sicer potem, ko je B.M. "oba ovadil". Nesmisel je tudi očitek, da bi B.M. svobodo, to je obrambo s prostosti izrabil zato, da bi iskal orožje, ki ni bilo najdeno in je ostalo skrito. Ob M.-jevem premoženjskem stanju je taka trditev nerazumna, vsaj kar se nabave orožja tiče, pa tudi v zvezi s sklepanjem na uporabo iskane puške za umor osebe, zoper katero je B.M. vložil tožbo za 5,000.000,00 SIT.

Vrhovni državni tožilec M.V. predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Priporni razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, so podani, sodišče pa z izpodbijanima sklepoma ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih očita vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obd. B.M. ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 4. odstavku tega člena pa je določeno, da se sme ne glede na določbo 1. odstavka tega člena med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Glede na določbo 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zoper določeno osebo odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pri čemer je v 2. točki priporni razlog koluzijske nevarnosti opredeljen z opravičeno bojaznijo, da bo ta oseba uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce; ponovitvena nevarnost pa je opredeljena v 3. točki in sicer če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicujejo vložniki v svoji zahtevi, to je glede obstoja obeh pripornih razlogov.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora, poleg obsežne obrazložitve obstoja utemeljenega suma, da naj bi tudi obdolženi B.M. storil obe očitani kaznivi dejanji v sostorilstvu, tudi glede tega obdolženca povsem konkretno obrazložil obstoj obeh pripornih razlogov, to je po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ravnanje obeh udeležencev, to je tudi B.M. pri samem dejanju, ki je predmet kazenske preiskave kot njuna posredna vpletenost v predhodni spor z oškodovancem in njegovimi svojci (ki je predmet drugega kazenskega postopka, kot je razvidno iz podatkov spisa) ter ravnanje obeh udeležencev po odhodu s kraja očitanih kaznivih dejanj, predstavljajo zadostno podlago za zaključek o obstoju koluzijske nevarnosti kot pripornega razloga tako glede odstranitve sledov kaznivega dejanja - sredstva, s katerim je bilo streljano, ki do sedaj še ni bilo najdeno, kot tudi vplivanja na priče glede na ozadje dogodka. Prav tako so povsem sprejemljivi razlogi o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi pri obdolženem B.M. Poleg dokončanih kazenskih postopkov in postopkov v teku je v spisu dovolj podatkov o ravnanju B.M. pred obravnavanim dejanjem, ki predstavljajo resne grožnje, da utegne navedeni dokončati poskušeno kaznivo dejanje. Glede na vse značilnosti obravnavanega primera, kot izhajajo iz podatkov spisa, kot glede na okolje, v katerem B.M. živi ter njegovo prizadetost v zvezi s sporom z oškodovancem in njegovimi svojci, gre za tiste druge posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo B.M. ponovil kaznivo dejanje, s katerim je grozil pred samim obravnavanim dogodkom. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi sklep zunajobravnavnega senata prvostopnega sodišča, s katerim sta bili zavrnjeni pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev, vsebuje v obrazložitvi povsem razumljive razloge glede obstoja obeh pripornih razlogov pri obdolženem B.M. Izvajanja njegovih zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti o nekonkretnosti obrazložitve so neutemeljene in tudi ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitev o obstoju obeh pripornih razlogov. Izginotje orožja, s katerim je bilo streljano, ko varianta dogodka, kot se zagovarja soobdolženi I.B., doslej ni bila potrjena, in potreba po razčiščevanju ozadja dogodka, ki je predmet tega kazenskega postopka v ožjem in širšem sorodstvu obdolžencev zaradi njihove vpletenosti v ozadje obravnavanega dogodka, tudi po oceni Vrhovnega sodišča opravičujeta bojazen, da bi obdolženi B.M. s svojim ravnanjem ne le, kot se doslej ugotavlja, skril sledove kaznivega dejanja - predmet, s katerim naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, ampak tudi vplival na priče. Ponovitvena nevarnost je v izpodbijanem sklepu tudi glede obdolženega B.M. ustrezno obrazložena z navedbo kazenskih postopkov, v katerih je bil obdolženec že pravnomočno obsojen ali pa se še vodijo zoper njega ter hudim sporom, ki obstaja med njim in oškodovancem.

Glede na vse povedano je Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, skladno s 425. členom ZKP zahtevo zavrnilo, saj niti v sklepu preiskovalnega sodnika niti v sklepu zunajobravnavnega senata ni očitanih kršitev določb postopka, ki bi vplivale na zakonitost odreditve pripora zoper obd. B.M.