Jedro

Menični porok ima meničnopravni ugovor nasproti imetniku menice, da je njegov podpis ponarejen in da torej odgovarja za obveznosti meničnega zavezanca le, če je veljavno podpisal menico (31. čl. Zakona o menici, ZM).

Izrek

Pritožba druge dolžnice A.K. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor druge dolžnice A.K. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da podpisa druge dolžnice na licu menice, glede na menične predpise, ni mogoče razlagati drugače kot menično poroštvo (aval), zato je njeno zatrjevanje, da ni nikoli podpisala kakršnekoli menične izjave, v danem primeru irelevantno.

Proti navedenemu sklepu je druga dolžnica po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da se ugovoru druge dolžnice ugodi in sklep o izvršbi glede nje razveljavi. V pritožbi zatrjuje, da bi bilo treba šteti njen ugovor kot ugovor, da ni podpisala menične izjave in tudi ne same menice. Gre za sicer laični ugovor, ki ga je vložila druga dolžnica kot prava neuka stranka, s katerim je želela ugovarjati neveljaven oz. lažen podpis na menici. Gre torej za menični ugovor, ki se nanaša na obstoj in temelj menične zaveze, saj je očitno, da je nekdo (verjetno prvi dolžnik), ponaredil njen podpis. Oseba, katere lažni podpis je na menici, ne odgovarja za obveznosti menice, čeprav bi bil imetnik menice v dobri veri. Odgovarjala bi le v primeru, če bi na kakšen način pripomogla k temu, da pride do neveljavnega podpisa na menici. Drugi dolžnici tega ni mogoče očitati, saj je šlo očitno za zlorabo. Verjetno je prej mogoče očitati imetniku menice, to je upniku, da je prispeval k temu, da je prišlo do lažnega podpisa druge dolžnice na menici in menični izjavi. Namreč pri sprejemu menice v zavarovanje je upnik očitno dopustil, da mu je prvi dolžnik izročil menico in menično izjavo s ponarejenim podpisom druge dolžnice. Če bi upnik zahteval, da se menica in menična izjava podpišeta s strani obeh dolžnikov pred njim oziroma njegovim delavcem, bi do tega ne prišlo. Iz pisav na menični izjavi je razvidno, da je obrazec izjave pisalo več piscev. Nobena od teh pisav pa ni pisava druge dolžnice, kar je možno na prvi pogled ugotoviti s primerjavo pisave in podpisa na pooblastilu in njenih osebnih dokumentih. Podpis, ki naj bi bil podpis druge dolžnice, je bolj podoben pisavi oziroma podpisu prvega dolžnika. Podpis je izveden s tiskanimi črkami, druga dolžnica pa se podpisuje s pisanimi črkami. Prvi dolžnik je bivši fant druge dolžnice. Nekaj časa sta živela skupaj, tako da je prvi dolžnik prišel do podatkov druge dolžnice, očitno pa je tudi poskusil s ponareditvijo podpisa druge dolžnice. Podpis na menici in menični izjavi se razlikuje od podpisa druge dolžnice, kar bi lahko na prvi pogled ugotovilo samo sodišče s primerjavo podpisov. Glede na naravo ugovora bi bilo gotovo primerno, da bi sodišče pred odločitvijo o ugovoru razpisalo narok, da bi z zaslišanjem strank ugotovilo vse relevantne okoliščine, po potrebi tudi z izvedencem grafologom, oziroma izvedencem za preiskave rokopisov in podpisov ugotovilo, ali so ugovori druge dolžnice utemeljeni. Da je na licu menice podpis, ki naj bi se štel kot podpis avalista, ni sporno. Sporno pa je, ali je ta podpis podpis druge dolžnice. Ugovor druge dolžnice je treba presojati na podlagi pravnih načel presoje, ali obstaja podlaga za nastanek njene menične zaveze kot avalista. Ugovor ne predstavlja zatrjevanja napak v menici, saj je menica pravilno izpolnjena. Sporno pa je, kako naj bi nastala menična zaveza druge dolžnice.

Pritožba druge dolžnice ni utemeljena.

Prav ima sodišče prve stopnje, ko v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je ključen podpis druge dolžnice na menici in da že zato ne bi bilo mogoče upoštevati njene trditve, češ da ni podpisala menične izjave. Vendar pa, četudi bi se ugovor druge dolžnice štel tudi kot ugovor v smeri, da poleg menične izjave ni podpisala niti menice, ima prav sodišče prve stopnje, da pomeni podpis, ki se v obravnavanem primeru nahaja na licu menice in brez kakršnekoli dodatne navedbe, menično poroštvo (aval), oseba pa, ki je na takšen način menico podpisala, odgovarja za obveznosti meničnega zavezanca. Za pritožnico sicer ni sporno, da se pri sporni menici podpis, ki se nahaja na licu menice, šteje kot podpis avalista, izpodbija pa dejstvo, da naj bi šlo za njen podpis in trdi, da gre za lažni podpis na menici in je očitno, da je nekdo (verjeno prvi dolžnik), ponaredil njen podpis. Pritožba ima sicer prav, ko trdi, da ima menični porok meničnopravni ugovor nasproti imetniku menice, da je njegov podpis ponarejen in da torej odgovarja za obveznosti meničnega zavezanca le, če je veljavno podpisal menico (31. čl. Zakona o menici, ZM). Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča na prvi pogled ni videti, da bi bil podpis na predmetni menici ponarejen (primerjava med podpisi na menici oz. menični izjavi, na ugovoru zoper sklep o izvršbi in nalogu za plačilo takse). In ker na prvi pogled to ni vidno, je bilo dokazno breme, da ni podpisala menice oz. da je njen podpis na menici ponarejen, na drugi dolžnici, slednja pa ni v ugovoru zoper sklep o izvršbi (napačno poimenovanem kot pritožba), v navedeni smeri predlagala nobenih dokazov; če je njene trditve v pritožbi, da bi bilo treba utemeljenost njenih ugovorov ugotavljati z izvedencem grafologom oz. izvedencem za preiskave rokopisov in podpisov, razumeti kot njen dokazni predlog v navedeni smeri, je ta glede na določilo 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), podan prepozno. Ugovor, ki ga vloži dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je obrazložen in utemeljen le, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (2. odst. 61. čl. ZIZ). Ker pa druga dolžnica takšnega ugovora ni vložila (ni predlagala dokazov), ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnilo. Glede na to tudi pritožba druge dolžnice ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).