Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da že iz tožničinih trditev izhaja, da je toženca napotila na usposabljanje skladno z določilom drugega odstavka 170. člena ZDR-1 in da posledično skladno z določilom četrtega odstavka tega člena stroške tega usposabljanja nosi tožnica kot delodajalec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške izobraževanja v znesku 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2017 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti tožencu stroške postopka v znesku 1.097,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Pritožuje se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za usposabljanje po drugem odstavku 170. člena ZDR-1, katerega stroške mora skladno s četrtim odstavkom tega člena kriti tožnica kot delodajalec. V obravnavanem primeru gre za usposabljanje po prvem odstavku 170. člena ZDR-1, za katerega sta stranki skladno s tretjim odstavkom tega člena sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta določili obveznost povrnitve stroškov v primeru podane odpovedi s strani toženca prej kot v dveh letih od zaključka usposabljanja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da je bil toženec napoten na usposabljanje zaradi potreb delovnega procesa in da je to eden od razlogov po drugem odstavku 170. člena ZDR-1. Ob tem pa sodišče spregleda, da je ta razlog zapisan tudi v prvem odstavku 170. člena ZDR-1. Sodišče prvi odstavek 170. člena ZDR-1 zmotno razlaga na način, kot da ureja le pravico delavca do usposabljanja, in spregleda, da določa tudi njegovo dolžnost po usposabljanju. Določbo drugega odstavka 170. člena ZDR-1 je po tožničinem mnenju treba razumeti tako, da je delodajalec dolžan nositi stroške usposabljanja in izobraževanja le, ko zagotovi usposabljanje z namenom preprečiti nastanek razmer za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšno situacijo, pač pa je šlo za optimizacijo proizvodnih procesov in posledično potrebo po pridobitvi novih znanj in veščin na strani delavca, ki je na koncu usposabljanja prejel certifikat. Toženec je na ta način pridobil nova znanja in veščine, ki jih lahko uporabi tudi pri drugih delodajalcih. Ker je šlo v obravnavanem primeru za usposabljanje po prvem odstavku 170. člena ZDR-1, so se pravice strank določile s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo. Za presojo pogodbe o izobraževanju pa se uporabljajo določila OZ. Ker toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti in tako ni ostal na delu pri tožnici še dve leti po opravljenem usposabljanju, je dolžan tožnici povrniti stroške, ki jih je imela z njegovim usposabljanjem. Poudarja, da je pogodba o izobraževanju predmet prostega urejanja obligacijskih razmerij, ki je 9. in 32. člen ZDR-1 ne zamejujeta. Ker je odločitev sodišča napačna, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Opozarja še, da tožencu ne morejo biti priznani stroški odgovora na pritožbo z dne 4. 7. 2020, saj je s pritožbo uspela tožnica.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da že iz tožničinih trditev izhaja, da je toženca napotila na usposabljanje skladno z določilom drugega odstavka 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in da posledično skladno z določilom četrtega odstavka tega člena stroške tega usposabljanja nosi tožnica kot delodajalec.

7. Drugi odstavek 170. člena ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. V skladu s potrebami izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delavcev ima delodajalec pravico delavca napotiti na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, delavec pa ima pravico, da sam kandidira. Četrti odstavek ZDR-1 pa določa, da če delodajalec napoti delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje iz razlogov iz drugega odstavka tega člena, nosi stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delodajalec.

8. Tožnica je v svoji trditveni podlagi izrecno navedla: da je stroške izobraževanja oziroma usposabljanja (katerih povračilo v tem postopku terja od toženca) plačala skladno s četrtim odstavkom 170. člena ZDR-1; da je usposabljanje potekalo v interesu delodajalca; da je bil toženec napoten na to usposabljanje in da je imel dolžnost, da se ga udeleži, saj mu je tožnica to odredila z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela; če bi toženec to usposabljanje odklonil, bi kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil namen tega usposabljanja izboljševanje procesov, torej potrebe delovnega procesa, kar je eden od razlogov usposabljanja iz drugega odstavka 170. člena ZDR-1, za katerega skladno s četrtim odstavkom tega člena nosi stroške delodajalec.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tožničin zahtevek za povračilo stroškov usposabljanja, pa je pravilna tudi v primeru, če bi šlo za v pritožbi zatrjevano usposabljanje po prvem odstavku 170. člena ZDR-1. Ta določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti. Trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem se določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma s kolektivno pogodbo (tretji odstavek 170. člena ZDR-1).

10. Tožnica utemeljuje svoj zahtevek na Izjavi o usposabljanju z dne 10. 11. 2015, v kateri se je toženec (med drugim) zavezal, da bo povrnil vse stroške v zvezi z usposabljanjem, če mu bo delovno razmerje prenehalo na lastno željo ali po lastni krivdi v roku dveh let po končanem usposabljanju. Pri tem se tožnica sklicuje še na 15. člen njene podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da ji mora delavec povrniti stroške usposabljanja, če mu delovno razmerje preneha po njegovi želji ali krivdi, če je tako določeno s pogodbo o usposabljanju.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tudi na podlagi te izjave in podjetniške kolektivne pogodbe ni utemeljen, saj sta ta izjava in 15. člen tožničine podjetniške kolektivne pogodbe v nasprotju s Kolektivno pogodbo za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.), ki zavezuje tožnico, in sta zato neupoštevna. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije namreč predpisuje dolžnost delavca delodajalcu povrniti stroške usposabljanja le v primeru, če delavec usposabljanja ne zaključi uspešno (in če je le to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju). Tožničina podjetniška kolektivna pogodba torej širi obveznosti delavca, ki jih ima v zvezi z usposabljanjem glede na določbe panožne kolektivne pogodbe, kar pa ni dopustno. Delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, se pri sklepanju kolektivnih pogodb na ožji ravni lahko dogovorijo le o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši (hierarhija kolektivnih pogodb – 5. člen Zakona o kolektivnih pogodbah – ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006).

12. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je pogodba o izobraževanju, sklenjena med delavcem in delodajalcem, predmet prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in da zanjo ne veljajo minimalne pravice in obveznosti določene z ZDR-1 in kolektivnimi pogodbami ter da je zato toženec že zgolj na podlagi omenjene izjave dolžan povrniti stroške usposabljanja (skladno z 9. členom OZ). Pogodba o izobraževanju je posebna pogodba delovnega prava, saj se sklepa med strankama delovnega razmerja in v zvezi z delovnim razmerjem, z namenom urediti pravice in obveznosti v zvezi z izobraževanjem, usposabljanjem in izpopolnjevanjem, ki se nanašajo na uresničevanje delovnega razmerja. Ker gre za posebno pogodbo delovnega prava, je treba upoštevati pri presoji veljavnosti pogodbe o izobraževanju ali posameznih njenih določb tudi temeljna delovnopravna načela (med katerimi je tudi omejitev avtonomije pogodbenih strank) ter glede vprašanj, ki niso posebej urejena z ZDR-1, smiselno tudi določila OZ (prvi odstavek 13. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo skladnost zaveze toženca v Izjavi o usposabljanju z dne 10. 11. 2015 (da bo povrnil vse stroške v zvezi z usposabljanjem, če mu bo delovno razmerje prenehalo na lastno željo ali po lastni krivdi v roku dveh let po končanem usposabljanju) z določili panožne kolektivne pogodbe, ki zavezuje tožnico. Upoštevaje načelo omejitve avtonomije pogodbenih strank tega določila te izjave ni mogoče upoštevati, ker je za toženca kot delavca manj ugodno od določil panožne kolektivne pogodbe.

13. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, je pravilna tudi odločitev, da je tožnica dolžna povrniti tožencu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka tožencu ne bi smelo priznati stroškov za odgovor na pritožbo, ker je tožnica s pritožbo v prvotnem sojenju uspela. Pri odločanju o povrniti stroškov postopka je namreč odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožencu njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znese 186,66 EUR, ki mu jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožencu ni priznalo priglašenih stroškov za posvet s stranko, pregled listin in poročilo stranki, saj so te storitve že zajete v storitvi sestave odgovora na pritožbo.