Jedro

Sodišče prizna pravico do nujne poti tudi v primeru nameravane spremembe kulture ali namembnosti nepremičnine, če je to opredeljeno v zazidalnem načrtu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo nujno pot za potrebe nepremičnine s parc. št. 1467/11 – travnik 1385 m2 in 1467/12 – travnik 624 m2 k.o. X, ki sta v lasti predlagateljice, tako da nujna pot poteka po parc. št. 1908/4 k.o. X, ki je kot javna železniška infrastruktura javno dobro v upravljanju H. d.o.o., in sicer v širini 3-h metrov in v dolžini 196 metrov po že obstoječem asfaltiranem cestišču. Na koncu navedene dolžine poteka nujna pot pod kotom 95 stopinj proti severu s širino 3 metrov in dolžino 28 metrov po isti parceli preko neurejenega dvorišča do parc. št. 1467/22 k.o. X, ki je v lasti nasprotnega udeleženca S.K., in sicer ob meji med parc. št. 1467/22 in 1467/1 k.o. X v širini 1,5 metrov in dolžini 32 metrov po parc. št. 1467/22 k.o. X in po parc. št. 1467/1 k.o. X, ki je v solasti nasprotnih udeležencev A.J. in A. J., vsakega do ½, in sicer v širini 1,5 metrov in dolžini 32 metrov.

Prvostopenjsko sodišče je vsakokratnemu lastniku parc. št. 1467/11 in 1467/12 k.o. X dovolilo pravico uporabljati nujno pot za hojo ter vožnjo z vsemi vozili po trasi, razvidni iz skice sodnega izvedenca geodetske stroke V. Z. z dne 12. 05. 2010, ki je sestavni del sklepa.

Za dovoljeno nujno pot je predlagateljici naložilo plačilo denarnega nadomestila nasprotnim udeležencem, in sicer H. d.o.o. v višini 6.159,00 EUR, S. K. v višini 2.545,92 EUR in A.J. ter A.J. skupaj v višini 2,396,00 EUR, vsem v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa z obrestmi po obrestni meri, ki jo določa Obligacijski zakonik za zamudne obresti, pri čemer obresti tečejo od dneva izdaje te sodne odločbe do plačila.

Odločilo je tudi, da predlagateljica nosi skupne stroške tega postopka v znesku 1,452,99 EUR ter je dolžna povrniti nasprotnemu udeležencu T.Ž. njegove stroške postopka v višini 625,41 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, nasprotnemu udeležencu H d.o.o. pa njihove stroške postopka v višini 536,52 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa.

2. Zoper tak sklep se pritožuje drugi nasprotni udeleženec ter s skupno pritožbo prvi, četrti ter peta nasprotna udeleženka ter v obeh pritožbah uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njihovim pritožbam ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. S. Ž. v pritožbi navajajo, da so predlagateljici predlagale sklenitev najemne pogodbe, na podlagi katere bi predlagateljica mogla na enak način kot drugi lastniki v njeni bližini uporabljati parcelo, ki je javna železniška infrastruktura, vendar se s tako rešitvijo predlagateljica ni strinjala. SŽ vztrajajo na stališču, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti nujne poti, ki bi onemogočala uporabo javnega dobra za njegov namen. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ustvarilo stanje, ki onemogoča postavitev železniške proge in ni pravne podlage, da se na tak način posega v javno dobro. Sodišče tudi zmotno tolmači ZZeIP o tem, da je mogoče pridobiti služnost prehoda, to je mogoče samo s pogodbo z upravljalcem železniške infrastrukture.

4. Prvi, četrti in peti nasprotni udeleženec (v nadaljnjem besedilu: NU) navajajo, da je izrek v 1. točki o dovolitvi nujne poti v širini 1,5 m in dolžini 32 m ob meji med parcelama 1467/22 in 1457/1 v neskladju s traso, razvidno iz skice sodnega izvedenca in obrazložitvijo, kjer se navaja, da je del nujne poti na parceli 1467/22 za 3 m2 večji od dela nujne poti na parceli 1467/1. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj naj bi se vrednost parcel 1467/22 in 1467/1 zaradi vzpostavljene nujne poti povečala, čeprav je splošno znano, da je vsaka nepremičnina, obremenjena s služnostjo manj vredna. Nesprejemljivo je, da je sodišče priznalo pravico uporabljati nujno pot za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Takšna odločitev je v nasprotju z drugim odstavkom 89. člena SPZ, ki določa, da sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tujo nepremičnino, zato je nesprejemljivo stališče, da je za stanovanjsko rabo dovoljena vožnja z vsemi vozili. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sporna trasa poti poteka po poplavnem območju in bi se z nasutjem sporne trase še povečala. Sodišče ni upoštevalo tudi ostalih pripomb, zlasti ocene mostu, ki je primeren samo za manjše obremenitve, nikakor pa za težke kamione za dovoz gradbenega materiala. Predlagateljica bi lahko zahtevala nujno pot samo za košnjo trave in spravilo lesa, kar sedaj predstavljajo nepremičnine predlagateljice. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 4162/2006, ko je zavrnilo pritožbo predlagateljice navedlo, da lahko predlagateljica dostopa po dveh obstoječih poteh, po katerih lahko dostopa za namen obstoječe rabe. Nujna pot se lahko dovoli le za redno uporabo, ne pa za neko bodoče stanje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno uporabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški pod pogojem, če se z njo ne onemogoča ali zmotno ovira nepremičnina, po kateri naj bi nujna pot potekala in na tak način, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina (člen 88 in 89 Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju besedila: SPZ). V izvedenih dokazih, zlasti ogledu na kraju samem in izvedeniških mnenjih je imelo sodišče dovolj podlage za ugotovitev, da parceli predlagateljice nimata neposredne povezave z javno cesto in da je glede na predhodno pravnomočno končan postopek (predlog predlagateljice je bil zavrnjen) edina realna možnost cestne povezave po spornih zemljiščih. Pravilno je sodišče prve stopnje opredelilo, da za določitev nujne poti ni odločilna sedanja raba in zavrnilo ugovore nasprotnih udeležencev v tej smeri, da bi moralo nujno pot dovoliti le za potrebe travnika, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati, da so parcele predlagateljice namenjene za stanovanjsko gradnjo, saj imajo status nezazidanega stavbnega zemljišča in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in jih v celoti sprejema. Vsebina pojma redne rabe se določa glede na okoliščine posameznega primera. Pri tem ni odločilno le sedanje stanje, temveč je potrebno upoštevati tudi možnost bodoče rabe nepremičnine in naravne lastnosti nepremičnine. Sodišče mora priznati pravico do nujne poti tudi v primeru nameravane spremembe kulture ali namembnosti nepremičnine, saj mora ustanovljena nujna pot omogočiti lastniku gospodujočega zemljišča čim večje in boljše izkoriščanje naravnih lastnosti nepremičnin. Glede na to, da se nepremičnini predlagateljice nahajata na območju, ki je deklarirano kot zazidljivo območje, je potrebno omogočiti redno rabo teh nepremičnin za stanovanjske namene, kot je to storilo sodišče prve stopnje (enako odločba VSL I Cp 1534/2010). Neutemeljeno se pritožba sklicuje na odločbo VSL II Cp 4162/2006, ki je v predhodnem odločanju med drugim tudi navedlo, da sodišče pri odločanju o dovolitvi nujne poti ne sme upoštevati bodočega stanja, saj sodišče prve stopnje ni vezano na tako stališče ob argumentih in razlogih sodišča prve stopnje. Tem zaključkom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da trasa nujne poti po zemljišču nasprotnih udeležencev ne predstavlja poplavnega območja, saj teh trditev niso dokazali, niti niso bili pripravljeni založiti predujma za izvedenca vodne stroke, zgolj pavšalno sklicevanje, da se bo nivo vode v primeru nasipa ceste dvignil ne zadostuje, sicer pa nasprotni udeleženec v pritožbi samo ponavlja tisto, kar je zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje in mu je na te trditve pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Ob tem, ko se sporni most ne nahaja na zemljiščih nasprotnega udeleženca temveč na zemljišču SŽ 1908/4, so neutemeljene navedbe, da so zahtevali oceno mostu, saj kot že omenjeno, se most ne nahaja na zemljiščih nasprotnega udeleženca. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na neskladje izreka in obrazložitve, ko je sodišče prve stopnje po pripombah v korist nasprotnega udeleženca S. K. slednjemu priznalo nadomestilo še za 3 m2, kot je zahteval v pripombah.

8. Predlagateljica je zahtevala, da se nujna poti dovoli za hojo in vožnjo z vsemi vozili. Nasprotni udeleženci v tej smeri predlogu sploh niso ugovarjali in gre za pritožbeno novoto, ko v pritožbi trdijo, da ne vzdrži stališče, da je za stanovanjsko rabo dovoljena vožnja z vsemi vozili, saj kot že omenjeno, v postopku pred sodiščem prve stopnje temu niso nasprotovali in zaradi tega teh trditev pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (člen 337 ZPP).

9. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je parcela 1908/4 javna železniška infrastruktura, ki je opredeljena kot javno dobro, dejansko pa asfaltirana cesta, ki služi okoliškim stanovalcem, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, sklicujoč se na določbe ZZeIP (člen 99), da je dovolilo ustanovitev zasilne poti na sporni trasi, ki jo za dovoz uporabljajo vsi lastniki nepremičnin. Da bi SŽ ponudile sklenitev najemne pogodbe pod enakimi pogoji kot drugim SŽ, z ničemer niso dokazale. Ne glede na to, da se sporna nepremičnina ne uporablja v železniške namene zaradi opuščene proge, ob tem, ko je na železniški infrastrukturi dopustna ustanovitev služnosti prehoda (člen 9/4 ZZeIP), je po oceni pritožbenega sodišča tudi dovoljena nujna pot, ki predstavlja prisilno služnost. 10. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365/2 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).