Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov in podalo jasne, celovite ter prepričljive razloge o obstoju utemeljenega suma obdolženima očitanega kaznivega dejanja. Zato tudi pritožbeno očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz enakih razlogov obstoja utemeljenega suma ne morejo omajati pritožbena prizadevanja zagovornice obdolženega A. A., da so ugotovitve izvedenskega mnenja glede načina izvršitve kaznivega dejanja povsem nemerodajne, saj naprava naj ne bi bila najdena v vozilu.

Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti teze o očitni nezakonitosti dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti suma.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolžena B. B. in A. A. podaljšal pripor.

2.Zoper sklep se pritožujeta zagovornici obeh obdolženih A. A. in B. B.

Zagovornica obdolženega A. A., se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in obdolženega izpusti na prostost (zavzema se torej za spremembo izpodbijanega sklepa).

Zagovornica obdolženega B. B., se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega odpravi. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper oba priprta obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da sta storila očitano jima kaznivo dejanje, da sta še vedno begosumna, da je pripor zoper njiju neogibno potreben za potek kazenskega postopka in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obeh obdolženih tudi sorazmeren ukrep. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni, skladni in celoviti, zato pritožbi neutemeljeno očitata obremenjenost sklepa sodišča prve stopnje s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5.Niso utemeljene navedbe zagovornic obeh obdolženih (B. B., A. A.), da utemeljen sum storitve obdolženima očitanega kaznivega dejanja (velike tatvine po 205. členu KZ-1 v zvezi z 204. členom in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1) ni podan, kar naj bi se pri postopku zoper oba obdolžena zagrešilo več nepravilnosti.

5.Pri obdolženemu B. B. naj utemeljen sum naj ne bi bil podan, zaradi nezakonito pridobljenih podatkov z zaseženega mobilnega telefona Samsung ..., ki naj ne bi bil njegova last, temveč last soobdolženega A. A. Za neutemeljene se izkažejo pritožbene navedbe zagovornice obdolženega B. B., da so bili podatki v telefonu Samsung ... pridobljeni nezakonito in ob odsotnosti privolitve ter pravilnega in pravočasnega pravnega pouka glede privolitve v preiskavo naprave. Kot izhaja iz pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, namreč iz podatkov v spisu, izhaja, da je obdolženi (B. B.) s svojim lastnoročnim podpisom, ne le potrdil, da mu je bil zasežen telefon znamke Samsug, temveč da je podal svojo privolitev v preiskavo te elektronske naprave in podatkov v njej. Kot je moč razbrati iz listin, ki izkazujejo zaseg in izjave glede privolitve pregleda telefona, je bila komunikacija med policisti in obdolžencema ves čas prevajana v romunski jezik. Glede pritožbeno izpostavljenega mobilnega telefona Iphone ... pa je bilo ugotovljeno, da brez podanega PIN za odklepanje naprave, postopka za zavarovanje podatkov ni bilo mogoče izvesti in torej načrtovani pregled telefona in bil izveden in ni postregel z nobenim dokazom, zaradi česar je pritožbena polemika o nezakonitosti dokazov, izvirajočih iz pregleda tega telefona, povsem irelevantna. Iz listin v spisu izhaja še, da sta bili potrdili o zasegu in izjavi o privolitvi pregleda elektronske naprave podpisani s strani obeh obdolženih. Vse navedeno sta potrdila tudi zaslišana policista C. C. in policistka D. D., ki sta tistega dne opravljala postopek z obema obdolženima. Iz njunih skladnih izpovedi namreč izhaja, da sta oba obdolžena (tako B. B. kot A. A.) razumela angleški jezik, (tudi telefon naj bi vseboval navodila za uporabo naprave za odklepanje avtomobila v angleškem jeziku) ter sta ob navzočnosti policistov nedvomno podala pisno privolitev v preiskavo elektronskih naprav, ob čemer naj bi bila navzoča tudi tolmačka za romunski jezik. Nenazadnje naj bi ravno obdolženi tudi pred preiskovalnim sodnikom izjavil, da razume ter pasivno in aktivno obvlada in govori romunski jezik in ob tem soglašal s prisotnostjo tolmačke za romunski jezik, kar je povsem nasprotno pritožbenim trditvam zagovornice obd. B. B., da slednji romunskega ter angleškega jezika naj ne bi obvladal. Tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da v postopku preiskave elektronskih naprav ni moč zaznati očitne nezakonitosti.

6.Kot neutemeljene se glede na ugotovljene okoliščine primera izkažejo tudi navedbe zagovornice obd. B. B., da minorne količine bioloških sledi na žarometu odtujenega vozila (Lexus) obdolženega na noben način ne povezujejo s storitvijo očitanega kaznivega dejanja. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje ter glede na vse do sedaj povzeto, slednje nikakor ne omaja obstoja utemeljenega suma, da sta obdolžena storila očitano dejanje, kot želi nasprotno prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov in podalo jasne, celovite ter prepričljive razloge o obstoju utemeljenega suma obdolženima očitanega kaznivega dejanja. Tako zagovornica obdolženega A. A. niti z lastno dokazno oceno in zanikanjem izpovedi priče policista E. E., ki naj bi sodeloval v postopku kritičnega dne ter, na telefonu (obdolženega B. B.) prepoznal ravno obdolženega A. A. dne 21. 5. 2024, kar je med drugim nasprotno zagovoru obdolženega, da naj bi tistega dne v vozilo vstopil v Ljubljani, ne more omajati pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obstoju utemeljenega suma. Zato so pravilni in utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da slednje kvečjemu potrjuje dejstvo, da je verjetnost, da je obdolženi A. A. (na videoposnetku) sodeloval pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja (tatvine vozila) večja od verjetnosti, da ga obdolženi ni storil. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov in podalo jasne, celovite ter prepričljive razloge o obstoju utemeljenega suma obdolženima očitanega kaznivega dejanja. Zato tudi pritožbeno očitana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz enakih razlogov obstoja utemeljenega suma ne morejo omajati pritožbena prizadevanja zagovornice obdolženega A. A., da so ugotovitve izvedenskega mnenja glede načina izvršitve kaznivega dejanja povsem nemerodajne, saj naprava naj ne bi bila najdena v vozilu.

7.Glede na vse navedeno tako pritožbene navedbe pritožnic obeh obdolženih glede na vse znane okoliščine obravnavanega primera, na zaključke o obstoju utemeljenega suma nimajo nikakršnega relevantnega vpliva, in so predmetni izsledki za oba obdolženega obremenilni in ne razbremenilni, kot želita to prikazati obdolženčevi zagovornici v pritožbah. Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti teze o očitni nezakonitosti dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti suma. Relevantne listine so s strani obdolženih podpisane, v policijskem postopku je bil uporabljen angleški jezik in kot izhaja iz listin, je v postopku sodelovala tudi prevajalka za romunski jezik. Tako ni moč zaključiti, da bi bil policijski postopek prima facie nezakonit, še zlasti v okoliščinah, ko sta bila obdolženca v zagovorih skromna, nista ničesar v to smer relevantnega zatrjevala in pritožbena polemika tako nima podlage v spisovnem gradivu.

8.Ko je tako sodišče prve stopnje izhajalo iz dejstva, da sta bila oba obdolženca ustavljena kot uporabnika ukradenega avtomobila, da podatki na zaseženih telefonih kažejo na njuno navzočnost v bližini kraja kaznivega dejanja, da je na eni od fotografij bil prepoznan eden od obdolženih le kratek čas po tem, ko naj bi bilo vozilo odtujeno, da obdolženca nista razpolagala s ključi osebnega avtomobila, da so bila iz zaseženega telefona razvidna tudi navodila za (neobičajno) spravljanje vozila v pogon in da je tudi pregled avtomobila pokazal, da so bili opravljeni ravni tisti posegi na avtomobilu, ki so relevantni za zasilno spravljanje vozila v pogon, tudi za pritožbeno sodišče ne more biti dvoma, da je podana večja verjetnost, da sta ravno obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje, kot pa verjetnost, da ga nista storila. Kot rečeno dokazi uporabljeni za ta sklep niso prima facie nezakoniti, gotovo pa bo treba v nadaljnjem postopku tudi temu vprašanju nameniti pozornost, ko ni dvoma, da je v tem trenutku, v okviru tega pritožbenega postopka preuranjeno zahtevati dokončen odgovor na vprašanje zakonitosti dokazov.

9.Utemeljeni so razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obeh obdolženih podan razlog begosumnosti.

9.Obdolženi B. B. je namreč državljan Moldavije kjer tudi začasno biva, ter imetnik romunskega potnega lista (Romunija), kjer pa nima prijavljenega stalnega bivališča kot izhaja iz podatkov Urada ... Romunija. Obdolženi naj bi začasno bival tudi v Nemčiji, kjer naj bi bil zaposlen. Ob tem glede na vse ugotovljeno, obdolženih tako B. B. kot A. A., ki sta državljana Moldavije, na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne okoliščine, saj nimata stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da oba obdolžena prosto prehajata meje držav in naj bi se v Sloveniji kritičnega dne (21. 5. 2024), kot posestnika ukradenega avtomobila, nahajala le v tranzitu. Tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča način in okoliščine storjenega kaznivega dejanja ter višina predpisane kazni za očitano kaznivo dejanje (velike tatvine po 205. členu v zvezi z drugim odstavkom 20-. člena KZ-1) in izredna mobilnost obdolžencev izkazujejo nevarnost, da bi obdolžena v primeru izpustitve na prostost pobegnila in zapustila Slovenijo, ter se posledično izognila predmetnemu kazenskemu postopku. Zato je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta oba obdolženca begosumna.

10.Kot neutemeljene se glede na povzeto izkažejo pritožbene navedbe zagovornice obdolženega A. A., o nezadostno obrazloženih subjektivnih okoliščinah begosumnosti pri obdolženem, ter navedbe, da obdolženi sicer v Moldaviji živi urejeno družinsko življenje (ima partnerko in pričakuje otroka) in je zaposlen. Ob tem naj ne bi imel nikakršnega namena ogibati se predmetnemu postopku. Tudi glede pritožbenih navedb zagovornice obdolženega B. B. pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim in utemeljenim zaključkom sodišča prve stopnje, in poudarja, da je predhodno že večkrat pojasnilo, da okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU, oziroma Evrope, nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča, da je priporni razlog begosumnosti tudi pri obdolženem B. B. še vedno podan, zato se tudi pritožbene navedbe, da se obdolženi, ki do sedaj še ni bil kaznovan niti za tovrstna niti kakšna druga kazniva dejanja, in se pretežno zadržuje na območju držav članic EU, in poseduje (romunski) potni list, začasno živi v Nemčiji, kjer naj bi bil zaposlen, izkažejo za neutemeljene. Nadalje pa tudi navedbe, da je mogoče s pomočjo instituta mednarodnega sodelovanja med državami članicami EU zagotoviti dosegljivost obdolženega za postopek, ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem B. B. v konkretnem primeru ni.

11.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper oba obdolženca, pritožnici ne moreta izpodbiti zgolj z navajanjem, da pripor ni neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Pritožbeno sodišče namreč glede na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je pripor zoper oba obdolžena tako neogibno potreben kot tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo ter način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja (velika tatvina po 205. členu KZ-1) in stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin, ter glede tega utemeljeno zaključilo, da vse navedeno nedvomno pretehta nad pravico obeh obdolženih do njune osebne svobode.

11.Pritožbene trditve zagovornic obeh obdolžencev, da sodišče ni zadostno obrazložilo zaključkov izpodbijanega sklepa glede neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora se izkažejo za neutemeljene. Kot neutemeljene in nekonkretizirane se izkažejo nadaljnje pritožbene navedbe zagovornice obdolženega A. A., da pripor zoper obdolženega ni edini možen ukrep, saj naj bi imel obdolženi (v času trajanja tega kazenskega postopka) tudi možnosti bivanja pri sorodnikih znotraj EU, ob tem pa bi se obdolženi bil pripravljen tudi redno javljati na policijski postaji. Pritožbeno sodišče poudarja, kar je tudi že večkrat pojasnilo, da okoliščine, da se obdolženi nahaja na območjih EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni. Zato upoštevajoč vse do sedaj ugotovljeno, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je priporni razlog begosumnosti pri obdolženem še vedno podan. Glede tehtanja primernosti in sorazmernosti predlaganih drugih milejših omejevalnih ukrepov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednji, pritožbeno predlagani, upoštevajoč vse okoliščine obravnavanega primera, bi bili ne le neizvedljivi, temveč tudi ne bi bili zadostni in primerni, ter ne bi dosegli zasledovanega namena.

Kot neutemeljene in nekonkretizirane se izkažejo pritožbene navedbe zagovornice obdolženega B. B., da argumenti, da je pripor edini primeren ukrep, niso jasni v zaključkih izpodbijanega sklepa, saj obdolženi svoje begosumnosti ter domnevne namere neudeleževanja postopka, ni z ničemer izkazal, zato po navedbah zagovornice zaključki o neogibni potrebnosti pripora nikakor niso podani. Pritožbeno sodišče glede na vse povzeto pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagani milejši ukrepi, pri obeh obdolženih za preprečitev njune begosumnosti ne bi bili primerni. Pri vsem tem pa ne gre zanemariti dejstva, da obeh obdolženih, sicer državljanov tretjih držav (Moldavije) na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine.

12.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornic obeh obdolženih niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13.Če bo za oba obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.