Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, ko komisija ocenjuje prijave po kriterijih, ki ne izhajajo iz objavljenega besedila razpisa je kršeno materialno pravo. Komisija prijav ni ocenjevala po merilih, vnaprej objavljenih v Javnem razpisu, ampak po drugih, neobjavljenih kriterijih oziroma je ocenjevala, ali naj bi imela tožnica dovolj sredstev ali ne, za kar pa niso bili določeni nobeni kriteriji.
Toženka je dolžna zagotoviti transparentnost izbora in enakopravnost prijaviteljev ter v ta namen v Javnem razpisu jasno določiti kriterije, ki bodo uporabljeni, ker jo ti v postopku odločanja v celoti zavezujejo. Ker gre torej glede na povedano za nejasno določeno merilo, ki je bilo dopolnjeno z internimi, neobjavljenimi merili, za katerega toženka ni prepričljivo izkazala, da niso bila uporabljena, ga ni mogoče razlagati v škodo tožnice.
I. Tožbi se ugodi, odločba Radio televizije Slovenija št. B1/3-75/2017 z dne 8. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se v kooprodukcijsko sodelovanje ne sprejme celovečerni igrani film za odrasle z naslovom „...“, prijavitelja A. d.o.o., Ljubljana, prijavljenega na področje B (celovečerni igrani film za odrasle, mladino in otroke 80-90 minut) in predračunske vrednosti 1.670.581,00 EUR.
2. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSFCJA) in Pravilnika o postopku javnega razpisa Radiotelevizije Slovenija za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje (v nadaljevanju Pravilnik) 22. 12. 2017 objavila Javni razpis za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje 2017 (v nadaljevanju Javni razpis). Tožničin projekt je zavrnila že z odločbama z dne 19. 6. 2018 in 8. 1. 2019, drugostopenjski organ pa ju je zaradi nerazumljivosti obrazložitve odpravil in vrnil v ponovno odločanje. Strokovna komisija je 24. 4. 2019 ponovno ovrednotila tožničino vlogo, tako da je dosegla po merilu ocena scenarija 23,60 od skupno 45 točk, po merilu ocena režiserja in direktorja fotografije 15,80 od skupno 20 točk, ocena producenta 14,6 od skupno 15 točk in ocena finančnega načrta realizacije projekta 14,80 od skupno 20 točk, tako da je tožnica v seštevku dosegla 68,80 točk. Pri posameznih merilih podaja še podrobno obrazložitev ocene po posameznih podmerilih.
3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da je komisija vlogo obravnavala in ocenila glede na merila, objavljena v Javnem razpisu. Sodna praksa na področju javnih naročil s področja kulture (npr. X Ips 299/2014, I Up 33/2013, I U 1333/2009, I U 1104/2003) pa je že potrdila, da strokovne presoje oziroma ocene komisije glede izpolnjevanja posameznega razpisnega merila ni mogoče izpodbijati. Drugostopenjski organ je zato presojal predvsem vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, kjer ni ugotovil kršitev in tudi ne nerazumnih razlogov za oceno. Meni tudi, da iz vsebine dopisa RTV Slovenija št. 01-74/2019 z dne 1. 2. 2019, ne izhaja, da naj bi RTV Slovenija uporabljala neustrezne kriterije. V tem dopisu so navedeni zgolj interni kriteriji ocenjevanja finančnega načrta realizacije projektov, ki so komisiji služili kot orientacijsko izhodišče, pri čemer je vsak član komisije svojo oceno podal samostojno, na podlagi lastne presoje dokumentov posamezne vloge.
4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da toženka v dopisu z dne 1. 2. 2019 tožnici sporoča, da komisija ni uporabljala posebnih tabel ali kriterijev za ocenitev utemeljenosti finančnega načrta in finančnega predračuna, prav tako pa ni uporabljala nobenih kriterijev za oceno strokovne in finančne kredibilnosti. O vsebini tega dopisa, s katerim RTV Slovenija sama priznava kršenje materialnih predpisov, se organa nista izrekla. Ugovarja tudi preuranjeni oceni komisije, da ni garancije, da bo producent pridobil relativno visok delež lastnih finančnih sredstev, saj se pogoji, ki jih mora prijavitelj izpolniti glede financiranja, določijo šele v pogodbi.
5. V zvezi z neobrazloženostjo odločbe se tožnica v izogib ponavljanju sklicuje na svoje navedbe v pritožbi z dne 6. 2. 2019 zoper dodeljeno število točk in obrazložitev komisije glede ocene scenarija, režiserja in direktorja fotografije, producenta ter finančnega načrta realizacije projekta. Meni, da je pomanjkljivo in protislovno obrazloženo tudi število točk, ki so ji bile dodeljene po kriterijih pod točko 1. Ocena scenarija ter 2. Ocena režiserja in direktorja fotografije, tako da ni možen preizkus izpodbijane odločitve. Ker je komisija pri kriteriju reference scenaristov na igranem in drugem AV področju ocenila, da imata oba scenarista zelo solidne reference, bi morala tožnica pri tem kriteriju prejeti vsaj 0,5 točke več. Pri univerzalnosti, relevantnosti in izvirnosti teme je pri oceni scenarija mogoče tožnici priznati vsaj 2 točki več. Pri oceni režiserja in direktorja fotografije ji je komisija prisodila le 8,2 točk od 10 možnih, čeprav ocenjuje, da ima režiser dobre reference, direktor fotografije pa je uveljavljen ustvarjalec, zaradi česar bi morala tožnica dobiti vsaj 1,3 točk več. Pri merilu 3. Ocena producenta - strokovna in finančna kredibilnost producenta, meni, da ta ne more biti merjena na osnovi boljšega ali slabšega sprejema pri publiki oziroma kritiški oceni. Ocena producenta temelji na ocenjevanju njegove strokovne kredibilnosti in zanesljivosti, ocenjuje se finančni predračun, časovna realizacija, spoštovanje pogodbe. Nižanje te ocene zaradi nižje gledanosti je nedopustno, saj se ta ne ocenjuje. Če pa se, bi moral biti kot kriterij za ocenjevanje določen kriterij gledanosti.
6. RTV Slovenija še očita, da pri merilu 4. Ocena finančnega načrta realizacije projekta pri (pod)merilu utemeljenost finančnega načrta ni objavila nobenega cenika, po katerem bi se lahko določilo pravo ceno za določena dela na projektu. Zato je pri posameznih postavkah dopustno tudi 30 - odstotno odstopanje oziroma razporejanje sredstev, kot je določeno v pogodbi in Pravilniku. Zmanjšanje števila točk s 5 na 4 na podlagi ocene nekaterih članov komisije, ki nimajo izkušenj s produkcijo, je nedopustno. Pri (pod) merilu višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev pa tožnica opozarja na nedosledno uporabo kriterija, saj so pri enajstih projektih enako oceno dodelili kar trije ocenjevanci, enako kot pri oceni producenta. Iz tega in iz 4. točke obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja utemeljen sum, da je komisija pri ocenjevanju uporabila tabelo. Po tem kriteriju bi se lahko ocenjevalo, če bi bili tožnici znani elementi iz tabele, ki jo je njena zakonita zastopnica zahtevala na sestanku, saj je ugotovila, da je iz tabele oziroma razdelitve 12 točk na osnovi zagotovljenih finančnih sredstev in vrednotene storitve jasno razvidno, zakaj nihče ni mogel pridobiti 10 ali 12 točk, tj. ker tabela tega sploh ne predvideva.
7. Opozarja še, da je izračun v osnovi napačen, saj se višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev ocenjuje glede na predvideno izvedbo projekta in ne gre le za razmerje med zagotovljenimi sredstvi in predračunsko vrednostjo. To je ugotovila tudi RTV Slovenija, ki je z dopisom z dne 1. 2. 2019 zanikala, da je uporabila jasne kriterije, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti oceno. Iz ocene se ne vidi, ali je to, da si tožnica poizkuša zagotoviti čim več sredstev z vključitvijo koproducentov, dobro ali slabo. S sofinanciranjem RTV Slovenija bi se odpravilo vsako tveganje, da film ne bi bil posnet. Pri tem komisija vrednoti tveganje zgolj pri tem projektu, saj projekt ..., ki ima zagotovljenih 39 – odstotkov sredstev, za RTV Slovenija ni bil tvegan. Podobno velja za projekt .... Da ocenjevanje ni bilo v skladu z razpisnimi kriteriji, kaže tudi izjava B.B. na posvetu o Slovenskem filmskem centru dne 24. 1. 2019, da se je RTV Slovenija odločila, da v javnih razpisih podpre več projektov mladih neuveljavljenih producentov. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponoven postopek oziroma podrejeno, da sodišče odloči, da se celovečerni film „...“ v predračunski vrednosti 1.670.581,00 EUR sprejme v kooprodukcijsko sodelovanje z vložkom RTV Slovenija v višini 296.177,00 EUR s pripadajočim DDV. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.
8. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Dodaja, da tožnica v tožbi navaja svojo subjektivno oceno o tem, koliko točk bi morala prejeti po posameznih kategorijah. Ne drži, da je toženka z dopisom z dne 1. 2. 2019 priznala kršenje materialnih predpisov. Iz njega izhaja samo to, da komisija ni uporabljala kriterijev za oceno finančne strokovnosti in kredibilnosti. Sprejem takšnih kriterijev ni obvezen in ga ne zahteva noben predpis. Iz tega dopisa izhaja, da je vsak član komisije podal svojo oceno samostojno, na podlagi lastne presoje dokumentov posamezne vloge, interni kriteriji pa so služili zgolj kot orientacijsko izhodišče. Tožnica navaja izmišljene domneve, med katere sodi tudi domnevna izjava urednika igranega programa in predsednika komisije B.B.. O omenjenem dogodku obstaja zapisnik na Slovenskem filmskem centru, iz katerega je razvidno, da B.B. na posvetu ni govoril o tožnici, niti je med svojo razpravo ni imel v mislih. Projekt je bil ocenjen v skladu z razpisnimi kriteriji. Generalni direktor v postopkih javnega razpisa ni sodeloval, saj je za odločanje v postopkih na podlagi 17. člena ZSFCJA pooblastil pomočnika generalnega direktorja za program in integracijo vsebin, zato njegovo morebitno pričanje ne bi imelo nobenega pomena. Kot zaslišanje morebitnih prič predlaga B.B. in C.C..
9. Senat je s sklepom z dne 17. 9. 2020 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenil, da v zadevi odloča sodnica posameznica. Pri odločanju o tožbah zoper upravne akte, izdanih po izvedenih javnih razpisih, namreč obstaja ustaljena sodna praksa, po kateri sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, ne presoja pa primernosti ali ustreznosti določenega merila in niti samega ocenjevanja. Zato v obravnavani zadevi ne gre za zahtevno pravno vprašanje. Tudi dejansko stanje ni zahtevno, saj se sodišče v primernost ocene oziroma ustreznost posameznih kriterijev ter v samo ocenjevanje ne spušča. 10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer dopis RTV Slovenija št. 01-74/2019 z dne 1. 2. 2019, Interni kriteriji ocenjevanja finančnega načrta projekta (do 15 točk), Javni razpis in vse druge listine v upravnem spisu. Predlog za zaslišanje prič Č.Č., B.B., C.C.in vpogled v zapisnik posveta na SFC je zavrnilo, saj tožnica izvedbe teh dokazov v upravnem postopku ni predlagala (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), poleg tega pa za odločitev niso relevantni. Tožnica je namreč predlagala zaslišanje direktorja RTV Slovenija, ki naj bi vedel povedati in opisati ter ovrednotiti izvedeno delo komisije v zvezi z kriteriji za točkovanje, kar pa ni naloga oziroma pristojnost direktorja RTV Slovenija. Slednji po 29. členu Pravilnika na podlagi končnega poročila komisije za ocenjevanje projektov z odločbo zavrne ali sprejme posamezne projekte v kooprodukcijsko sodelovanje, ne vrednoti pa dela komisije. Poleg tega gre za predstavnika prvostopenjskega organa, organ pa svoje ugotovitve navede v odločbi, zoper katero lahko stranke uveljavljajo pravna sredstva. Po drugem odstavku 181. člena ZUP tisti, ki je udeležen v postopku kot uradna oseba, ne more biti priča. Izjava predsednika komisije B.B., ki naj bi jo domnevno izrekel 24. 1. 2019 o dveh velikih playerjih po presoji sodišča za odločitev ni relevantna, saj tudi, če bi res izjavil, da bo RTV Slovenija podprla več manjših projektov namesto filme uveljavljenih producentov, to za odločitev ni pomembno. Relevantno je, ali je toženka v Javnem razpisu uporabila kriterije in merila, ki so v nasprotju s predpisi (v predpis pa sodijo tudi pogoji Javnega razpisa) ali je bil postopek izveden v skladu s predpisi ter ali ima obrazložitev razloge, ki jih je mogoče preizkusiti.
11. Sodišče je kot neprimeren zavrnilo tudi predlog toženke za dokazovanje z zaslišanjem članice komisije C.C., pri čemer sodišče še pripominja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe. To pomeni, da mora oziroma je morala toženka (na podlagi ocene članov komisije, katere članica je bila C.C.) že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev, na podlagi določb 248. in 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa bi lahko razloge za odločitev dopolnil še drugostopenjski organ. Z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu ter z dokazi, predlaganimi v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo, pa po presoji sodišča toženka ne more več dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati utemeljenost le-teh, saj odločba ni zakonita, če že tedaj, ko jo organ izda, ni utemeljena tako, kot to zahteva 214. člen ZUP.
12. Tožba je utemeljena.
13. Sodišče tožnici v delu, ko navaja, da pritožbene trditve predstavljajo del podlage tudi v upravnem sporu, uvodoma pojasnjuje, da je tožba samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se torej sodišče v tem upravnem sporu do tožničinih pritožbenih navedb ne opredeljuje.
14. Sodišče ugotavlja, da tožnica v večjem delu tožbe ugovarja ocenjevanju, tj. vrednotenju njene vloge, in meni, da bi morala pri posameznih merilih prejeti višje število točk, kot je to ocenila strokovna komisija. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov. Strokovne ocene sodišče ne more presojati, saj za to ni usposobljeno.1 Sodišče presoja le, ali obstajajo napake pri uporabi materialnega ali procesnega prava.2 Javni razpis predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa3. Sodišče glede na to pritrjuje stališču toženke, da je ocenjevanje vlog v javnem razpisu v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije, tako da v te ocene sodišče ne sme posegati. Zato so trditve tožnice, s katerimi izpodbija pravilnost ocene, neutemeljene oziroma neupoštevne.
15. Po prvem odstavku 17. člena ZSFCJA Radiotelevizija Slovenija podpira slovensko filmsko produkcijo tako, da izvede razpis, preko katerega letno nameni finančna sredstva za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje, v višini najmanj 2 odstotkov zbranega prispevka za programe in storitve Radiotelevizije Slovenija v preteklem letu. Po četrtem odstavku tega člena se za izvedbo javnega razpisa smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo merila, postopke in izvedbo javnega razpisa. Prvi odstavek 11. člena zakona glede javnega razpisa določa, da se za izvedbo postopkov javnih razpisov smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo, če ni v tem zakonu drugače določeno. Direktor odloča o sofinanciranju projektov na podlagi mnenj in obrazloženih ocen strokovno programskih komisij v skladu z letnim programom dela agencije. Po devetem odstavku tega člena pa se podrobnejši postopek izbire projektov ter pogoji in merila za izbor projektov, ki se sofinancirajo, določijo s splošnim aktom.
16. Kaj mora vsebovati besedilo javnega razpisa, določa 114. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK). Med drugim mora vsebovati tudi umetniške, kulturnopolitične, strokovne in druge kriterije, po katerih se bo posamezen prijavljeni kulturni program ali projekt ocenjeval oziroma vrednotil (tretja alineja prvega odstavka). Nadalje drugi odstavek 119. člena ZUJIK določa, da strokovna komisija razvrsti vse kulturne programe oziroma kulturne projekte, ki so vsebovani v ustreznih vlogah, glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega programa oziroma kulturnega projekta, kot so bili določeni v objavi razpisa. V skladu s pooblastilom iz devetega odstavka 11. člena ZSFCJA pa je direktor RTV Slovenija sprejel Pravilnik o postopku javnega razpisa RTV Slovenija za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje (Ur. l. 82/18). Pravilnik v 25. členu določa, da se merila za ocenjevanje projektov, skupaj z maksimalnim številom prejetih točk pri posameznem merilu in maksimalnim številom vseh točk, določijo z vsakokratnim besedilom razpisa (prvi odstavek), pri čemer v drugem odstavku določa izhodišča, ki naj se pri tem praviloma upoštevajo.
17. Toženka je v objavljenem besedilu Javnega razpisa določila naslednje kriterije in merila: a) do 45 točk za oceno scenarija, b) do 20 točk za oceno režiserja in direktorja fotografije, c) do 15 točk za oceno producenta in d) do 20 točk za oceno finančnega načrta realizacije projekta. Vsako merilo je razdeljeno na podmerila, pri katerih je navedeno posamezno število točk, in sicer merilo pod točko d) na: - utemeljenost finančnega načrta in finančnega predračuna v posameznih postavkah glede na prijavljeni film do 5 točk in - višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev do 15 točk. 18. Iz citiranih predpisov izhaja, da je v primeru, ko komisija ocenjuje prijave po kriterijih, ki ne izhajajo iz objavljenega besedila razpisa, kršeno materialno pravo. Zato je moralo sodišče presoditi tožbene navedbe o nejasnosti meril oziroma trditve, da komisija prijav ni ocenjevala po merilih, vnaprej objavljenih v Javnem razpisu, ampak po drugih, neobjavljenih kriterijih oziroma je ocenjevala, ali naj bi imela tožnica dovolj sredstev ali ne, za kar pa niso bili določeni nobeni kriteriji. Sklicuje se na sporni dopis RTV Slovenija z dne 1. 2. 2019 in priloženo razpredelnico z naslovom "Interni kriteriji ocenjevanja finančnega načrta projekta (do 15 točk)", ki je razdeljen na dve podmerili: zagotovljena finančna sredstva in vrednotene storitve (do 12 točk) in predvidena finančna sredstva in vrednotene storitve (do 3 točke). Pri prvem merilu število točk raste glede na delež zagotovljenih finančnih sredstev, pri drugem pa je število točk odvisno od tega, ali pri RTV Slovenija zaprošena sredstva presegajo 50 % predračunske vrednosti filma. V tem dopisu RTV Slovenija trdi, da gre za interne kriterije ocenjevanja finančnega načrta realizacije projektov, ki jih je pridobila od komisije za ocenjevanje projektov, in nadaljuje, da komisija ni uporabljala kriterijev iz te tabele, prav tako pa komisija ni uporabljala nobenih kriterijev za oceno strokovne in finančne kredibilnosti ter reference na področju igrane in ostale AV produkcije. Posamezni člani komisij so svoje ocene samostojno podali na podlagi lastne presoje dokumentov posamezne vloge.
19. Iz izpodbijane odločbe glede tega podmerila izhaja, da je tožnica za prvo podmerilo prejela 4 točke od 5, kar je utemeljeno s tem, da so določene predračunske postavke relativno visoke in neusklajene. Po drugem podmerilu pa je prejela 10,80 točk od 15, kar je utemeljeno s tem, da producent izkazuje relativno visok delež lastnih sredstev in izkazuje namero, da bo kandidiral s partnerji za dodatna sredstva v tujini, vendar ta sredstva še niso zagotovljena in ni nobene garancije, da bodo. Obravnavani projekt ima glede na razmere na področju slovenske AV produkcije relativno zelo visok predračun, pri katerem kar 40 – odstotkov deleža še ni zagotovljenega. To za RTV Slovenija predstavlja precejšnje finančno tveganje, zaradi visokega nezagotovljenega deleža pa obstaja kar nekaj poslovnih neznank okrog zapiranja finančne konstrukcije in realizacije filma v prijavljeni vsebini.
20. Po oceni sodišča toženka z obravnavanim dopisom RTV Slovenija in v izpodbijani odločbi ni prepričljivo pojasnila, da je komisija ocenjevala prijave po kriteriju, kot ga določa besedilo Javnega razpisa in ne po merilih, ki so navedena v tabeli "Interni kriteriji ocenjevanja finančnega načrta projekta", saj v istem dopisu govori, da ti kriteriji obstajajo, da so "interni", da pa niso bili uporabljeni in da komisija sploh ni uporabljala nobenih kriterijev, ob tem ko bi seveda morala uporabiti razpisni kriterij. Kot pravilno opozarja tožnica, pa je merilo v Javnem razpisu zapisano na tak način, da ni razvidno, ali več točk prinaša višina zagotovljenih ali predvidenih sredstev oziroma kakšno je razmerje med njima. Toženka je namreč v Javnem razpisu merilo določila tako, da je prepisala izhodišča za določitev meril, ki so v 4. alineji drugega odstavka 25. člena Pravilnika navedena zgolj kot izhodišče, tj. opisno in primeroma in ne kot obvezen tekst merila, ki naj se uporabi. Iz take ubeseditve merila bi bilo morda mogoče sklepati, da se višje točkuje projekt, ki ima zagotovljenih več sredstev pri drugih sofinancerjih, vendar gre zgolj za možno razumevanje ne dovolj jasno določenega kriterija. Na verjetnosti neke razlage pa ocenjevanje in odločitev ter sodna kontrola pravilne uporabe materialnega prava, ne more temeljiti. Toženka je dolžna zagotoviti transparentnost izbora in enakopravnost prijaviteljev ter v ta namen v Javnem razpisu jasno določiti kriterije, ki bodo uporabljeni, ker jo ti v postopku odločanja v celoti zavezujejo. Ker gre torej glede na povedano za nejasno določeno merilo, ki je bilo dopolnjeno z internimi, neobjavljenimi merili, za katerega toženka ni prepričljivo izkazala, da niso bila uporabljena, ga ni mogoče razlagati v škodo tožnice.
21. Sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka opustiti ocenjevanje po "Internih kriteriji ocenjevanja finančnega načrta projekta", nejasen kriterij " višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev" pa razlagati v korist tožnice in ponovno presoditi, ali se je tožnica ob upoštevanju tega kriterija uvrstila v izbor za sofinanciranje.
22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 84,70 EUR, skupaj torej 469,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.
1 Glej X Ips 725/2008 z dne 15. 12. 2010. 2 Glej I U 786/2017 z dne 30. 1. 2018 in v njej citirane sodbe 3 Glej X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013, X Ips 725/2008 z dne 5. 12. 2010