Jedro

Zagovornik ne more z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijati pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče po določbi 1. odstavka 94. člena ZKP odločilo o njegovi obveznosti plačila povprečnine.

Izrek

Zahteva odvetnika V.N. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 13.11.2002 na podlagi določb 1. odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da je dolžan zagovornik odvetnik V.N. plačati povprečnino v znesku 70.000,00 SIT. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 5.12.2002 zavrnil pritožbo odvetnika V.N. kot neutemeljeno.

Odvetnik V.N. iz R. je dne 19.12.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi zahtevi ugodi in obe citirani odločbi odpravi, podrejeno pa da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločitev.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da mu je bilo z izpodbijanima sklepoma protizakonito naloženo plačilo 70.000,00 SIT sodne povprečnine, češ da na glavno obravnavo ni pristopil zato, ker gre za interno razmerje med zagovornikom in obdolžencem, iz tega pa naj bi sledilo, da navzočnost zagovornika na obravnavi ni obvezna. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da se odvetnik neopravičeno ni udeležil glavne obravnave. Pooblastilo v spisu, ki izkazuje pooblastilno razmerje obdolženca do zagovornika, vsekakor zavezuje sodišče k temu, da obdolženčevega zagovornika vabi na glavno obravnavo, saj veljavno nepreklicano pooblastilo s tem izkazuje odvetnikovo zahtevo po udeležbi pri tistih procesnih dejanjih, pri katerih bo lahko s svojim pravnim znanjem svojemu klientu nudil pomoč. Obdolženec je odvetnika sam izbral, zagovornik je vložil v spis pooblastilo, s čimer je v skladu s 1. odstavkom 12. člena ZKP izrazil voljo, da se brani s pomočjo zagovornika. Takšna obdolženčeva volja po eni strani pomeni obveznost sodišča po pooblastilu izkazanega zagovornika vabiti na glavno obravnavo (1. odstavek 280. člena ZKP), v skladu s 305. in 308. členom ZKP pa hkrati tudi obveznost zagovornika udeležiti se glavne obravnave. Če zagovorniku učinkovita obramba ni bila omogočena zato, ker obdolženec zagovorniku ni bil dosegljiv, je to stvar njunega medsebojnega razmerja, odvetnik pa bi bil dolžan v skladu s členom 12 Zakona o odvetništvu odpovedati pooblastilo in o tem obvestiti sodišče, česar pa ni storil. Določba 305. člena ZKP odreja, da so se glavne obravnave dolžni udeležiti vsi tisti, ki so bili nanjo povabljeni, tudi zagovornik, določba 308. člena ZKP pa, kaj mora sodišče storiti za obdolženčevo obrambo v primeru, če na glavno obravnavo ne pride pravilno vabljeni zagovornik. Neudeležba zagovornika na glavni obravnavi pomeni tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitno je torej, da zagovornikova interpretacija, da pooblastilno razmerje med odvetnikom in obdolžencem v kazenskem postopku ne pomeni odvetnikove zaveze odzvati se vabilu na glavno obravnavo, ni pravilna. Zagovornik se je na vabila, dokler je izkazano pooblastilno razmerje, dolžan odzvati in za svojo neudeležbo nositi tudi materialno odgovornost, ki je predpisana v 1. odstavku 94. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti Državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Iz te določbe, ki določno navaja upravičence do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, je razvidno, da lahko zagovornik vloži to izredno pravno sredstvo le v zvezi s pravnomočno odločbo, izrečeno obdolžencu, ki ga zagovarja. Ne more pa z njegovo vložitvijo izpodbijati pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče po določbi 1. odstavka 94. člena ZKP odločilo o njegovi obveznosti plačila povprečnine.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo odvetnika V.N. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).