Jedro

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da za invalidnost in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zadoščata že dejstvo poškodbe pri delu in vsakršna sprememba v zdravstvenem stanju zaradi tega. Pomembna je vsaj še ugotovitev, ali je in koliko zaradi tega zmanjšana zmožnost za delo. Na podlagi ugotovljene invalidnosti je priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja odvisno še od izpolnjevanja drugih predpisanih pogojev, glede na to, za kakšno podlago zavarovanja gre.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu oziroma do dela v skrajšanem delovnem času in do delne pokojnine. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega na obeh invalidskih komisijah pri toženi stranki, potrjenega tudi z mnenjem sodnega izvedenca, izhaja, da je pri tožniku prišlo le do majhnih sprememb v zdravstvenem stanju, ko si je pri delu poškodoval desno roko oziroma komolec. Z izvedenskim mnenjem se je strinjala tako tožena stranka kot tožnik, ki nanj ni imel pripomb. Pri tožnikovem delu ni obremenitev, da bi moral dvigovati bremena, težja od 40 kg, kar bi po mnenju izvedenca lahko počel le s povečanimi napori. Vsaka sprememba zdravstvenega stanja ni tudi že invalidnost, poleg invalidnosti pa bi tožnik za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja moral izpolnjevati tudi druge pogoje kot zavarovanec po 15. členu ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so protispisni zaključki sodišča, saj je dokazan temelj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki izvira iz poškodbe pri delu in posledično temu okvarjeno zdravje ter zmanjšana zmožnost za delo. Zaradi tega je tožnik nezmožen za delo in od nastanka poškodbe dejansko ni delal niti ni bil zaposlen. Obstaja neskladje med ugotovljenimi dejstvi in zaključki sodišča in zdravstveno dokumentacijo.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

6. Katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, tožnik izrecno ne navede, zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe se nanašajo izključno na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča druge in prve stopnje. Morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem tožnik ne navaja.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje jasno izhaja, da pri tožniku ni podana invalidnost, kot jo opredeljuje ZPIZ-1 v 60. členu. Že obe nižji sodišči sta dovolj jasno odgovorili na tožnikovo zmotno prepričanje, da za invalidnost in za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, zadoščata že dejstvo poškodbe pri delu in vsakršna sprememba v zdravstvenem stanju zaradi tega. Pomembna je vsaj še ugotovitev ali je in koliko zaradi tega zmanjšana zmožnost za delo. Na podlagi ugotovljene invalidnosti pa je priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja odvisno še od izpolnjevanja drugih predpisanih pogojev, glede na to, za kakšno podlago zavarovanja gre.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki ni več predmet revizijske presoje) je izpodbijana sodba pravilna. Sodišči ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev o tem, ali pri tožniku gre za invalidnost ali ne. Sodišče je odločilo ob upoštevanju medicinske dokumentacije, na podlagi zaslišanja tožnika samega in predvsem na podlagi strokovnega mnenja sodnega izvedenca medicinskega stroke, na katerega tožnik ni imel pripomb. Tako sodni izvedenec kot sodišče sta upoštevala tudi opis delovnega mesta oziroma dela, kot ga je navedel tožnik.

10. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.