Jedro

Utemeljenost dajatvenega zahtevka za zagotavljanje dela izhaja iz ugotovljene dolžnosti toženke iz določbe prvega odstavka 43. člena ZDR-1, ki zahteva, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 277,43 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da ji toženka zagotovi izvedbo v celotnem obsegu vaj in nastopov skladno s predmetnikom pri predmetih A. na osnovni šoli (študijski program B.) in B. (študijski program C.), prav tako možnost izvajanja predmetov D. na osnovni šoli in E. (točka I izreka). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odredbe o spremenjeni izvedbi pedagoške obveze za tožnico z dne 6. 6. 2019 (točka II izreka). Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da tožnici zagotovi delo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 20. 12. 2018 na Oddelku F., šifra delovnega mesta ..., in sicer v obsegu celotne pedagoške obveze v obsegu 300 ur (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških (točki III in IV izreka) se zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Graja zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje dekanice G. fakultete prof. dr. H. H. ter doc. dr. I. I., zaradi česar je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžna tožnici zagotoviti delo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na Oddelku F., ne predstavlja odločitve o celotnem tožbenem zahtevku tožnice, saj v izreku ni odločilo, kaj je z zahtevkom, ki se nanaša na študijski leti 2019/2020 in 2020/2021, ki sta bili v času odločanja sodišča že zaključeni. Poudarja tudi, da je tožnica procesno predpostavko izpolnila le za študijsko leto 2019/2020, ne pa tudi za kasnejša študijska leta, zato bi moralo tožbo zavreči. Meni, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da gre za isto kršitev, hkrati pa v nadaljevanju navede, da toženka zatrjevano protipravno stanje vzdržuje z vedno novimi akti, kar pomeni, da ne gre za trajajočo kršitev, ki še ni prenehala, temveč gre lahko kvečjemu le za več kršitev. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožnici zagotoviti polno delovno obveznost na Oddelku F. in navaja, da ji je ves čas zagotavljala delo na delovnem mestu „asistent v nazivu asistent z doktoratom“, kar je v skladu z ZDR-1. Zaradi same organizacije dela, ki je izključno v pristojnosti toženke oziroma dekanice članice toženke, so bili posamezni predmeti tožnice vezani na druge organizacijske enote. Ne drži, da je bila tožnica prerazporejena na drug oddelek oziroma da ji niso bila zagotovljena dela in naloge v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj je imela ves čas sklenjeno isto pogodbo o zaposlitvi, zgolj dodeljene so ji bile (tudi) učne enote iz drugih študijskih programov. Meni, da lahko tožnica od toženke zahteva zagotovitev zaposlitve v okviru izkazane habilitacije na delovnem mestu „asistent v nazivu asistent z doktoratom“, ne pa v okviru določene organizacijske enote. Pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca ne določa konkretnih pedagoških obvez, tj. učnih oziroma organizacijskih enot, ki jih javni uslužbenec izvaja oziroma prevzame njihovo nosilstvo. Letni načrt dela (t. i. najava) članic določa letno pedagoško obveznost delavca in se lahko spreminja po postopku in na način, ki ga določa statut toženke in Merila, kar je bilo upoštevano tudi v konkretnem primeru. Sodišču prve stopnje očita, da z odločitvijo sodišče prve stopnje neutemeljeno posega v samo avtonomijo toženke oziroma v pristojnosti dekanice fakultete.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni postavila zahtevka, ki bi bil vezan na posamezno študijsko leto, zato o takem zahtevku sodišče prve stopnje tudi ni moglo odločati. Tožbeni zahtevek se je glasil na zagotovitev dela po pogodbi o zaposlitvi za naprej. Ni razloga, da bi morala vsako leto vlagati novo tožbo zaradi kršitve pravic. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je toženka sama sprejela sistemizacijo, v kateri je delovna mesta sistemizirala po oddelkih in pogodbo o zaposlitvi vezala na oddelek. Posledično ne morejo vzdržati navedbe, da lahko toženka delavce prosto premešča po oddelkih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče prof. dr. H. H., saj ni bila predlagana za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. Organizacijski razlogi za izdajo najave oziroma odredbe o spremenjeni izvedbi pedagoške obveze tožnice v študijskem letu 2019/20, izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta s strani doc. dr. I. I. ter dejstvo, da do začetka študijskega leta 2020/21 niso bili podani predlogi sprememb glede pedagoške obveze tožnice, namreč niso okoliščine, ki bi bile za odločitev v obravnavanem sporu zaradi zagotovitve dela po pogodbi o zaposlitvi odločilne. Toženka prav tako neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaza za zaslišanje priče dr. I. I., ki jo je predlagala glede tega, kdaj je bila imenovana v naziv docentka za področje specialne didaktike, saj tudi to dejstvo ni relevantno za odločitev.

7. Ne gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izvedbi dokazov in med samim zapisnikom, ker sodišče prve stopnje na naroku ni izrecno navedlo, da ne bo vpogledalo v objavljene predmetnike in reference doc. dr. I. I. Iz zapisnika pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je sodni senat sprejel sklep, da se drugi predlagani dokazi zavrnejo (na list. št. 105), kar vključuje tudi navedena vpogleda, v izpodbijani sodbi pa je sodišče prve stopnje neizvedbo vpogledov ustrezno obrazložilo z enakim razlogom kot zgoraj, torej da organizacija dela in reference druge delavke ne predstavljajo pravno pomembnih dejstev.

8. Tožnica v tem sporu od toženke zahteva zagotovitev dela v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „... (Oddelek F.) ... (šifra delovnega mesta)“. Z odredbo z dne 6. 6. 2019 ji je dekanica G. fakultete Univerze v K. odredila spremenjeno pedagoško obvezo, večinsko vezano na študijske predmete na Oddelku L., v posledici katere je bila tožnica, ki zaseda zgoraj navedeno delovno mesto in je članica Oddelka F., (dejansko) premeščena na Oddelek L. 9. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku tožnice, ker je odločilo le za naprej, ne pa tudi za študijski leti 2019/20 in 2020/21, ki sta bili v času odločanja že zaključeni. Sodišče prve stopnje je skladno z 2. členom ZPP odločalo v okviru postavljenega zahtevka, saj se tožničin zahtevek na zagotovitev dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni glasil za posamezno študijsko leto, temveč za naprej, zato zaključek študijskih let 2019/20 in 2020/21 nima vpliva na odločitev o postavljenem zahtevku.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica z vlogo za ohranitev pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2019 izpolnila procesno predpostavko notranje poti pri delodajalcu, tj. zahteve za odpravo kršitev. Toženka v pritožbi zmotno navaja, da je tožnica z navedeno vlogo procesno predpostavko izpolnila le za študijsko leto 2019/20, ne pa tudi za kasnejša študijska leta. Tožnica je namreč odpravo nepravilnosti v zvezi s premestitvijo na Oddelek L. zaradi spremembe pedagoške obveze zahtevala na splošno oziroma nedoločeno, saj iz vloge za ohranitev pravic ne izhaja, da bi navedla samo določeno študijsko leto, npr. samo 2019/20. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o trajajoči kršitvi, ki jo toženka vzdržuje z vedno novimi akti, obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v to ugotovitev nima nobenih pomislekov, saj četudi je toženka izdajala nove akte (letne načrte dela oziroma najave), s katerimi tožnici ni zagotavljala dela, ki bi ga morala po pogodbi o zaposlitvi, gre nedvomno za isto (trajajočo) kršitev nezagotavljanja dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

12. V zvezi z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo zavrglo v delu ugotovitve nezakonitosti odredbe in hkrati razsodilo, da je toženka dolžna tožnici zagotoviti delo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, storilo bistveno kršitev in napačno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitvi o obeh zahtevkih nista soodvisni druga od druge, saj gre za dva ločena in različna zahtevka. Zavrženje tožbe v delu ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve odredbe (v točki II izreka, ki sicer ni pod pritožbo) namreč narekuje stališče, da izpodbijana odredba nima delovnopravne narave, ampak organizacijsko naravo, zoper odločitev delodajalca o spremenjeni organizaciji dela pa delavec nima pravnega oziroma sodnega varstva.1 Utemeljenost dajatvenega zahtevka za zagotavljanje dela pa izhaja iz ugotovljene dolžnosti toženke iz določbe prvega odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami), ki zahteva, da delodajalec delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

13. Pritožba zmotno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna zagotoviti tožnici zgolj delo na delovnem mestu „asistent v nazivu asistent z doktoratom“ na Oddelku F., katerega članica je skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč utemeljeno sledi sistemizaciji, kot jo ima določeno članica toženke (fakulteta), tj. na način, da so delovna mesta sistemizirana po posameznih oddelkih kot organizacijskih enotah, ti pa so navedeni tudi v samem nazivu delovnih mest, kar nakazuje, da se dela in naloge določenega delovnega mesta opravljajo znotraj oddelka, ki je naveden. Dejstva, da „asistent v nazivu asistent z doktoratom (Oddelek L.)“ predstavlja drugo delovno mesto od tožničinega, se je očitno zavedala tudi toženka sama, saj iz odredbe o spremenjeni izvedbi pedagoške obveze z dne 6. 6. 2019 izhaja, da bo za tožnico kadrovska služba pripravila novo pogodbo o zaposlitvi (sprememba šifre delovnega mesta ter oddelka), ker bo premeščena na Oddelek L. 14. Toženka ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je tožnici ves čas zagotavljala delo „asistenta v nazivu asistent z doktoratom“, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za vrsto dela, temveč za konkretno delovno mesto na konkretnem oddelku, v okviru katerega bi morala biti določena celotna pedagoška obveza (učne enote oziroma predmeti) tožnice, ne glede na morebitno izkazano ustrezno habilitacijo (habilitacijski naziv).

15. Sama pogodba o zaposlitvi sicer ne določa konkretnih pedagoških obvez, vendar pa tožnica na podlagi najav pedagoških obveznosti, s katerimi je toženka enostransko posegla v dogovor v pogodbi o zaposlitvi o bistveni sestavini (tj. naziv delovnega mesta), v pretežnem delu ne opravlja več dela „asistenta v nazivu asistent z doktoratom“ na Oddelku F., za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, temveč na Oddelku L., zato je podana kršitev določbe prvega odstavka 43. člena ZDR-1. Glede na uporabljeno pravno podlago toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da gre za sodbo presenečenja. V skladu z določbami ZDR-1, ki v skladu s 5. členom ZJU urejajo delovna razmerja ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja tudi za javne uslužbence,2 do spremembe dela ali premestitve z enostranskim dejanjem delodajalca ne more priti. Pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij namreč onemogoča trajne enostranske posege v bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi.

16. Navedena odločitev ne pomeni, da sodišče posega v pristojnosti dekanice organizirati pedagoško delo in delovni proces pri fakulteti oziroma članici toženke, kot tudi ne v avtonomijo toženke in njeno organizacijo dela. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene, saj z obširnim sklicevanjem na spremembe v organizaciji, pristojnosti dekanice in avtonomijo univerze, toženka ne more obiti lastne sistemizacije ter pogodbe o zaposlitvi, sklenjeno s tožnico.

17. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji toženka v pritožbi nasprotuje zgolj v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari.

18. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo (375 točk), kar s priglašenimi materialnimi stroški (4 točke) in 22 % DDV znaša 277,43 EUR.

1 Prim. sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 539/2020. 2 Upoštevaje, da je toženka javni zavod, se zanjo in za tožnico kot javno uslužbenko uporablja le prvi del ZJU (členi 1 do 21).