Jedro

Toženec (delavec) je prejel odpravnino od tožeče stranke (delodajalca) zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zoper odpoved je vložil tožbo in v sporu uspel, saj je bil delodajalec po pravnomočni sodbi dolžan delavcu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga razveljavljena. Tako je odpadla podlaga, na podlagi katere je bila odpravnina izplačana, in je delavec dolžan prejeti znesek vrniti. Najkasneje z dnem, ko delodajalec ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti po pravnomočni sodbi, torej z iztekom izpolnitvenega roka, je izvedel, da je odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine in je s tem dnem postal nepošten pridobitelj, zato od tega dne dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 8.282,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka v višini 903,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da ni pravne podlage za vračilo tožencu izplačane odpravnine v višini 8.282,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje, saj bi tožeča stranka eventualno lahko zahtevala povračilo odpravnine le v primeru, ko bi predhodno izpolnila svoje obveznosti na podlagi pravnomočne sodbe, tega pa ni izvršila. Prav tako je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 6. 3. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na 193. člen OZ, ki določa, da je nepošten pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodba v tem delu nima razlogov, saj se tožencu ne očita, da je bil nepošten. Tako bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti kvečjemu od dneva vložitve zahtevka in ne od 6. 3. 2008. Sodišče prve stopnje namreč brez navedbe razlogov sklepa, da je bil toženec seznanjen s tem, da za izplačilo odpravnine ni bilo več veljavne podlage in jo bo moral vrniti, ta predpostavka pa ni izkazana in glede na določila OZ tudi ni pomembna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je dolžan vrniti tožeči stranki prejeto odpravnino v znesku 8.282,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2008 dalje do plačila, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360 člena ZPP le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni pravne podlage za vrnitev zneska izplačane odpravnine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki v 1. odstavku določa, da je tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi in v 3. odstavku, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Toženec je odpravnino od tožeče stranke prejel zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker se z odpovedjo pogodbe ni strinjal, je vložil tožbo in v sporu uspel, saj je bila tožeča stranka po pravnomočni sodbi opr. št. Pdp 398/2007 z dne 6. 12. 2007 dolžna tožencu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga razveljavljena. Tako je odpadla podlaga, na podlagi katere je bila tožniku odpravnina izplačana in je toženec dolžan prejeti znesek vrniti. Pri tem so brez pravne podlage pritožbena navajanja, da bi tožeča stranka lahko zahtevala povračilo odpravnine le v primeru, če bi predhodno izpolnila svoje obveznosti na podlagi pravnomočne sodbe, saj ta izpolnitev obveznosti ni pogoj za vračilo odpravnine, čeprav je pravna podlaga zanjo odpadla prav na podlagi te sodbe. Seveda pa bo lahko toženec z novo tožbo vloženo v okviru zastaralnega roka zahteval plačilo plače oziroma razlike v plači in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe, s katero je bila odpoved razveljavljena.

Toženec je najkasneje z dnem, ko tožeča stranka ni prostovoljno izpolnila svoje obveznosti po pravnomočni sodbi, torej z iztekom izpolnitvenega roka, zvedel, da je odpadla pravna podlaga za izplačilo odpravnine in je s tem dnem postal nepošten pridobitelj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Za obseg vrnitve pa OZ v 193. členu določa, da se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno in sicer se vrača s plodovi in zamudnimi obrestmi in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožnik je bil 6. 3. 2008 seznanjen s tem, da za izplačilo odpravnine ni več pravne podlage, torej je bil od tega dalje nepošten pridobitelj. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v tem delu.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.