Jedro

Če je stranka vložila zahtevo za podaljšanje vozniškega dovoljenja, ki je oblika upravne odločbe v smislu 1. odstavka 206. člena ZUP, pristojni organ prve stopnje in tožena stranka pa o zahtevi nista odločila, gre za molk organa, zaradi katerega je dovoljen ob pogojih iz 26. člena ZUS upravni spor, ne gre pa za dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice posameznika, katerih varstvo je urejal prej 67. člen ZUS, sedaj pa 2. odstavek 157. člena Ustave RS.

Izrek

Zahteva se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je dne 11.9.1995 vložila zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin po 67. členu zakona o upravnih sporih. V njej navaja, da ji uradne osebe Mestnega sekretariata za notranje zadeve, sedaj Upravna enota, na njeno zahtevo vloženo po pošti dne 21.7.1995 z nezakonitim dejanjem ne podaljšajo vozniškega dovoljenja z dne 24.11.1983, zaradi česar je vložila pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve RS z dne 1.9.1995 v smislu 2. odstavka 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Navaja, da ima vsakdo v skladu z 32. členom ustave RS pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Iz navedene ustavne določbe sledi, da jo tožena stranka neposredno ovira pri uresničevanju pravice svobode gibanja. Predlaga, da pristojno sodišče, ker sporno dejanje še traja, ni pa zagotovljeno drugo sodno varstvo, naloži toženi stranki, da podaljša veljavnost vozniškega dovoljenja.

Zahtevo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Zakon o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) v 67. členu določa, da se varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če jih krši uradna oseba upravnega organa oziroma odgovorna oseba samoupravne organizacije ali skupnosti s svojim dejanjem, s katerim v nasprotju z zakonom nekemu posamezniku, organizaciji ali skupnosti tako pravico oziroma svoboščino neposredno preprečuje ali omejuje, zagotavlja v postopku, ki je predpisan v členih 68 do 76 tega zakona, če ni zanje zagotovljeno drugačno sodno varstvo.

Ustava Republike Slovenije pa v 2. odstavku 157. člena določa, da se v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča v upravnem sporu, ki se sproži s tožbo ob smiselni uporabi določb zakona o upravnih sporih, ki se nanašajo na upravni spor.

Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi, v kateri je tožnica vložila zahtevo za podaljšanje vozniškega dovoljenja, ki je oblika upravne odločbe v smislu 1. odstavka 206. člena ZUP, pristojni organ prve stopnje pa o zahtevi ni odločil, odločil pa tudi ni organ druge stopnje, za molk organa. Zaradi molka organa prve stopnje je dopustna pritožba v smislu 2. odstavka 218. člena ZUP, ki jo je tožnica po lastnih navedbah (dne 1.9.1995) tudi vložila. Zaradi molka organa druge stopnje je ob pogojih iz 26. člena ZUS dopusten upravni spor. Po povedanem torej v pasivnosti upravnega organa v obravnavanem primeru ne gre za dejanje, s katerim se posega v tožničino ustavno pravico v smislu 157. člena ustave RS oziroma za dejanje, s katerim bi uradna oseba upravnega organa kršila z ustavo varovane pravice z neposrednim preprečevanjem ali omejevanjem teh pravic, katerih varstvo so prej urejale določbe 67. člena ZUS v postopku, ki je bil predpisan v členih 68. do 76. tega zakona, če zanje ne bi bilo zagotovljeno drugačno sodno varstvo. Sodišče hkrati ugotavlja, da je tožnica pri tem sodišču vložila v zvezi z zahtevo za podaljšanje vozniškega dovoljenja še štiri tožbe zaradi molka uprave v zadevi podaljšanja vozniškega dovoljenja, zaradi molka upravnega organa v zadevi oprostitve plačila takse na zahtevo za podaljšanje vozniškega dovoljenja (opr. št. U 664/96), zaradi molka upravnega organa v zadevi poprave očitne pisne pomote v dispozitivu odločbe organa prve stopnje z dne 9.10.1995 (opr. št. U 665/96) in zaradi molka organa v zadevi poprave pisne pomote v uvodu in dispozitivu sklepa organa prve stopnje z dne 29.8.1995 v zvezi z zahtevo za podaljšanje vozniškega dovoljenja (opr. št. U 756/96), o katerih pa bo sodišče odločalo po vrstnem redu pripada zadev z drugo sodno odločbo.

Po prej navedeni določbi 157. člena ustave RS se v Republiki Sloveniji o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča v upravnem sporu, ki se sproži s tožbo ob smiselni uporabi določb zakona o upravnih sporih, ki se nanašajo na upravni spor. Ker pa po obrazloženem ne gre za dejanje v smislu 2. odstavka 157. člena ustave RS, niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu za varstvo z ustavo zajamčenih pravic. Sodišče je glede na navedeno na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS v zvezi z določbo 2. odstavka 157. člena ustave Republike Slovenije tožničino zahtevo zavrglo, ZUS pa smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).