Jedro

Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje do določenih dokaznih listin ni opredelilo oziroma jih ni "vzelo v podlago" sklepa. V tem delu pritožba uveljavlja relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, vendar pa v zvezi s tem podaja zgolj pavšalne navedbe, da bi bila v nasprotnem primeru (če bi se sodišče prve stopnje do teh dokazov opredelilo in jih presodilo) odločitev drugačna. Konkretnih razlogov, katera pravnorelevantna dejstva sta tožnika s temi listinami dokazovala, zakaj so bili ti dokazi v predmetnem sporu relevantni in kako bi njihova vsebina vplivala na dokazne zaključke in vsebino sodne odločbe, ne ponudi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in III. točka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika morata v roku 15 dni povrniti prvemu, drugi in tretjemu tožencu skupno 335,99 EUR ter četrti toženki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej zavrglo ugotovitveni del tožbe oziroma tožbenega zahtevka (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo dajatveni del tožbenega zahtevka, po katerem bi morali toženci omogočiti tožnikoma nemoten dostop, uporabo in parkiranje osebnega vozila Mercedes Benz, srebrne barve, reg. št. [...] oziroma drugega osebnega vozila po dovoljenju tožnikov, na parkirišču večstanovanjske stavbe na naslovu [...]., in sicer na skrajnem desnem robu parkirišča. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožencem prepoveduje v bodoče kakorkoli posegati v posest tožnikov na navedeni ali kakšen drugačen način. V III. točki izreka pa je tožnikoma naložilo, da povrneta prvemu, drugi in tretjemu tožencu 2.325,47 EUR, četrti toženki pa 1.810,27 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper II. in III. točko izreka se pritožujeta tožnika. Navajata, da je sklep v tem delu napačen in nezakonit. Sodišče prve stopnje ni opravilo ustrezne ocene izvedenih dokazov. Temu, da sta imela do posegov tožencev na spornem parkirnem prostoru izključno posest, pritrjujejo (poleg logičnih in skladnih ter življenjsko razumnim izpovedb tožnikov) tudi materialni dokazi, iz katerih je jasno razvidno, da toženci pred začetkom motenj niso uporabljali tega parkirnega mesta. Njihove izpovedbe so nelogične, neskladne ter v nasprotju s trditveno podlago. Podan je utemeljen dvom v verodostojnost izjav. V izpovedbah tožnikov pa ni zaznati nobene nedoslednosti. Glede na to bi lahko sodišče prve stopnje odločilo že na podlagi zaslišanja strank, ne pa da je v nadaljevanju svojo odločitev oprlo praktično zgolj na izpovedbo prič. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo je procesne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP. Glede zaslišanih prič med drugim izpostavljata, da je sodišče prve stopnje pavšalno povzelo njihove izjave in jih neustrezno ocenilo. Nelogična, protispisna in napačna je ugotovitev, da je priča C. C. potrdil, da se je štiri ali petkrat zgodilo, da je bil na spornem mestu parkiran kak drug avto. Ta izpovedba se očitno nanaša na kasnejše obdobje. Nepravilna je tudi ugotovitev, da je priča Č. Č. povedal, da so sporno parkirno mesto v času zatrjevane izključne posesti tožnikov, uporabljale še druge osebe. Sodišče prve stopnje je nekritično ocenilo tudi izpovedbo prič D. D. in E. E. Tožnika sta v podkrepitev svojih navedb predložila veliko število materialnih dokazov. Sodišče se do vseh ni opredelilo. Povsem arbitrarno in nezakonito je zavrnilo izvedbo drugih dokazov. Dokazna ocena ni analitično sintetična, temveč plod enostranskega sledenja tožencem. To že samo po sebi govori o nezakonitosti in nepravilnosti izpodbijanega sklepa. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Prvi, druga in tretji toženec ter četrta toženka so odgovorili na pritožbo. Podanim navedbam so nasprotovali. Priglasili so pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so bile izpovedbe pravdnih strank (tožnikov in tožencev) glede posesti na spornem parkirnem mestu in glede (ne)obstoja morebitnega dogovora glede parkiranja, nasprotujoče. Pri svoji odločitvi ni sledilo izpovedbam tožencev, zato pritožba z obsežnimi navajanji, ki merijo na to, da naj bi bile te izpovedbe neskladne, nelogične in neprepričljive, ne uspe. Sicer pa je poenostavljena in enostranska pritožbena interpretacija, da je bila dokazna kvaliteta izpovedb tožnikov (v nasprotju z dokazno kvaliteto izpovedb tožencev) tako dobra, da bi lahko sodišče prve stopnje odločilo že na tej podlagi. Pritožba ne upošteva, da so pravdne stranke skrajno zainteresirane za svoj uspeh v pravdi in kot dokazno sredstvo sila nezanesljive.1 Glede na povedano je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno naslonilo predvsem na izpovedbo zaslišanih prič, in sicer C. C., Č. Č., F. F., D. D., G. G. in E. E., ki jih je tudi ustrezno (zadovoljivo) dokazno ocenilo. Neutemeljen je očitek, da je ta ocena izrazito pomanjkljiva. Procesna kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Po presoji pritožbenega sodišča je povsem sprejemljiv zaključek, da tožnika zatrjevane izključne posesti na spornem parkirnem mestu nista uspela dokazati.

6. Ne glede na to, da iz zapisnika o zaslišanju priče Č. Č. res ni povsem razvidno, kdaj je na spornem parkirnem mestu videl tudi druga vozila, pa so vse ostale, prej omenjene priče potrdile, da so bila na tem mestu (v času zatrjevane izključne posesti tožnikov) občasno parkirana tudi druga vozila. V nasprotju z mnenjem pritožbe to velja tako za pričo C. C.2, še posebej pa za priče F. F., D. D. in E. E., ki jih je moč šteti za neodvisne in za spor nezainteresirane osebe. Te izpovedbe so tudi po presoji pritožbenega sodišča jasne, v bistvenem prepričljive in koherentne, zato jim je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Tega zaključka pritožba ne omaje. Z izpostavljanjem določenih nedoslednosti, ki so pretežno postranske narave, verodostojnosti ne izpodbije. S pritožbenim zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izpovedbam tožnikov in pričam ter drugim dokazom, ki sta jih slednja predlagala, ne uspe. Očitki o nevestni in neskrbni dokazni oceni so subjektivni in podvrženi lastnim interesom. Nadalje velja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje razumljiva ter zmožna preizkusa. Podani so zadostni razlogi, ki so narekovali sprejeto odločitev. Procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki dejansko meri na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do fotografij parkirne ploščadi in spornega parkirnega mesta, ki sta jih predložila tožnika. Ocenilo je njihovo dokazno vrednost ter obrazložilo, zakaj tožnika s tem ne uspeta. Temu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje. Z nasprotnim navajanjem pritožba ne prepriča. Ne drži, da je bilo tožnikoma naloženo preveliko in po njunem mnenju nezakonito dokazno breme. Procesne in druge kršitve, ki jih v zvezi s tem uveljavljata, niso podane. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje do določenih dokaznih listin3 ni opredelilo oziroma jih ni "vzelo v podlago" sklepa. V tem delu pritožba uveljavlja relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, vendar pa v zvezi s tem podaja zgolj pavšalne navedbe, da bi bila v nasprotnem primeru (če bi se sodišče prve stopnje do teh dokazov opredelilo in jih presodilo) odločitev drugačna. Konkretnih razlogov, katera pravnorelevantna dejstva sta tožnika s temi listinami dokazovala, zakaj so bili ti dokazi v predmetnem sporu relevantni in kako bi njihova vsebina vplivala na dokazne zaključke in vsebino sodne odločbe, pa ne ponudi. Enak pritožbeni očitek naslavlja tudi glede dokazne listine - Izjave odvetnika H. H., kjer je povzeta vsebina treh narokov (v letih 2018 in 2019), ki so bili namenjeni poskusu sklenitve sodne poravnave med tožnikoma in prvima dvema tožencema (zadeva R 72/2018, vodena pred Okrajnim sodiščem v Kopru). V zvezi s tem pa spregleda, da sodišče tega dokaza niti ni izvedlo (sprejelo med procesno gradivo), zato ga ni bilo dolžno vsebinsko obravnavati. Ta dokaz torej sodi med dokaze, ki so bili s sklepom sodišča prve stopnje, sprejetim na naroku dne 16. 6. 2023, zavrnjeni kot nepotrebni. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do te listine ni opredelilo, tako ne drži. 8. Prav tako je neuspešen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo dokazni predlog za pribavo in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Kopru, P 75/2020. Kaj oziroma katere navedbe sta tožnika s tem dokazom dokazovala, pritožba ne predstavi. Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil ta dokaz predlagan v drugi pripravljalni vlogi, in sicer v zvezi s trditvami tožnikov, da je bila četrta toženka v omenjeni pravdi predlagana za pričo in je bil kot njen naslov naveden naslov [...], ter glede tega, da toženci serijsko ravnajo protipravno. Iz spisa P 75/2020 naj bi izhajalo, da je eden od sedanjih tožencev (I. I.) tožnikoma praktično odvzel oziroma močno otežkočil dostop do stanovanja s samovoljno postavitvijo ograje. Glede na povedano ni utemeljeno pritožbeno stališče, da sta tožnika tudi s tem dokazom dokazovala svojo zadnjo izključno in mirno posest na spornem parkirnem prostoru. Odločitve sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz štelo za nepotreben, pritožba ne izpodbije. Ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo načelo kontradiktornosti, 23. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Nadalje pritožba ne konkretizira, do katerih "osporavanj" oziroma dejstev, povezanih s fotografijo, ki so jo priložili toženci (priloga B4), se sodišče prve stopnje ni opredelilo in jih ni "vzelo v odločitev sklepa". Pritožbeni dialog zato v tem delu niti ni mogoč.

9. Ker pritožbeno sodišče niti uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške; tožencem pa morata povrniti njihove pritožbene stroške (stroške podanih odgovorov na pritožbo), in sicer prvim trem tožencem skupno 335,99 EUR4, četrti toženki pa 279,99 EUR5. 1 Prim. J. Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 508. 2 Kot gre razbrati iz drugega odstavka njegove izpovedbe (stran 2 prepisa zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 16. 6. 2023) je priča vsaj implicitno omenjal, da je bil leta 2019 ali 2020 (ko je opravljal dela za tožnika) na spornem mestu občasno parkiran še kak drug avtomobil. 3 V zvezi s tem navaja: Obvestilo o gradbenih vzdrževalnih delih z dne 27. 8. 2016, Ponudbo št. 61/2016 z dne 19. 5. 2016, Razpored avtomobilov na parkirišču A., Zapisnik naroka v zadevi P 75/2020 in Elektronsko sporočilo z dne 17. 10. 2016. 4 Nagrada za odgovor na pritožbo v višini 450 točk (1. točka tarifne št. 21 v zvezi s prvo alinejo 2. točke tarifne št. 18 Odvetniške tarife, povišano za 20 %) oziroma 270,00 EUR; 5,40 EUR materialnih stroškov in pripadajoči DDV (60,59 EUR). Ostale zahtevke je pritožbeno sodišče zavrnilo. 5 Nagrada za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tarifne št. 21 v zvezi s prvo alinejo 2. točke tarifne št. 18 Odvetniške tarife) oziroma 225,00 EUR; 4,50 EUR materialnih stroškov in pripadajoči DDV (50,49 EUR).