Jedro

Trditveno in dokazno breme glede namernega ravnanja toženca je na tožnici, pri čimer zgolj abstraktno zatrjevanje naklepa, ki je pravni zaključek oziroma zakonski pojem, ne zadošča. Pravni sklep o namerni povzročitvi škode je odvisen od konkretnih trditev o dejstvih glede zavedanja protipravnega ravnanja in volje doseči prepovedano posledico. Tožnica je tista, ki mora najprej navesti vsa pravotvorna dejstva, ki so odločilna za presojo o obstoju najtežje oblike krivde. Šele nato je mogoče prevaliti trditveno in dokazno breme o nasprotnem na toženca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (v 1. in 2. točki) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan plačati tožeči stranki 4.709,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2008 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 614,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je zavrglo tožbo zoper prvo toženko in tožnici naložilo povrnitev 1.191,60 EUR pravdnih stroškov prvi toženki - točka I izreka) razsodilo, da je drugi toženec Z.T. dolžan plačati tožnici 4.709,42 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2008 in stroške postopka v višini 810,99 EUR z obrestmi (točka II).

2. Drugi toženec vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvega odstavka 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev zmotna, saj ni podan temelj za njegovo odškodninsko odgovornost. Ne strinja se s presojo, da je pri izvedbi zobozdravstvene storitve ravnal protipravno. Tožnici je bil izdelan zobni mostiček po pravilih stroke, kot je tudi zapisano v poročilu Z. z.. Tožnica je 3. 1. 2008 prišla na pregled k prvi toženki zaradi menjave mostička, ki ji je bil drugje izdelan nekaj tednov prej. Na podlagi pregleda je bilo ugotovljeno, da obstaja sum na nepravilnosti obzobnega tkiva, zato so ji zobovje slikali in se ugotovilo, da gre za paradontalni žepek. Zaradi tega je bil podan dodatni termin za demontažo obstoječega mostička. Toženec je predlagal alternativno metodo zdravljenja, in sicer ustavitev zobnega vsadka, za kar se pa tožnica ni odločila. 14. 1. 2008 je bila opravljena demontaža mostička in na podlagi poglobljenega pregleda ugotovljena majavost zoba, ki je bil ovira za brezhibno izdelavo in namestitev novega mostička. Zato je bila tožnici predlagana ekstrakcija majavega zoba (dvojka), saj je mostiček moč namestiti le ob brezhibnih pogojih. Po ekstrakciji zoba in sanaciji rane je bil narejen začasni mostiček in določen nov termin za kontrolo celjenja. 30. 1. 2008 je tožnica ponovno obiskala ordinacijo prve toženke. Rana se je celila, kot je bilo treba. Tožnica je prišla čez dva tedna na izdelavo odtisa za nov mostiček, izbrala je barvo in obliko, kar je potrdila s podpisom na kartoteki. 20. 2. 2008 je bil na novo izdelan mostiček cementiran in tožnica je bila naročena na pregled za 27. 2. 2008, vendar na kontrolo ni prišla, v ordinacijo pa se tudi ni več oglasila. Iz ekspertnega mnenja Z. z. nikjer ne piše, da je mostiček odstopal za 1,5 mm, kot je to v svojem izvidu navajal dr. T., ki je nato izdelal novi mostiček, temveč, da zobje marginalno ne tesnijo. Tožnica je imela v ustih začasno cementiran mostiček, temu pa bi sledilo trajno cementiranje. Tožnici je bilo predstavljeno, da začasni cement ne drži in tesni tako dolgo kot redni cement, saj sčasoma popusti. Toženec je po pravilih stroke izdelal mostiček, tožnica pa ni prišla na naročeni pregled, kot je bilo dogovorjeno in so jo tudi večkrat klicali. Ni res, da je niso hoteli sprejeti, kar zmotno ugotavlja tudi sodišče. Sodišče bi tudi moralo izvesti toženčev dokazni predlog z zaslišanjem predlaganih prič L., A., F., ki so kot tehniki izdelali mostiček, ki je bil tožnici vgrajen. Izvedbo teh dokazov je sodišče neargumentirano zavrnilo. Ne drži, da bi priče izpovedovale le o tem, da je bila tožnica zadovoljna z barvo in obliko. Podana je kršitev pravice do obrambe. Neizvedba zaslišanja prič pa pomeni tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Toženec res ni nasprotoval izvedenskem mnenju dr. K., vendar izvedenec mnenja ni izdelal po pravilih stroke. Izvedenec je mnenje izdelal na podlagi zdravniške dokumentacije iz predhodnih namestitev mostička. Ugotovitev sodnega izvedenca, da naj bi keramična konstrukcija marginalno slabo tesnila, kar naj bi kazalo na premajhno natančnost prilagajanja protetičnega izdelka, ne more držati, ker izvedenskega mnenja ni izdelal na osnovi izsledkov izdelave mostička, ki so ga izdelali pri prvi toženki. Zmotna je tudi presoja sodišča, ki povzema navedbo tožnice, da je bila škoda povzročena naklepno. To je zelo huda obtožba. Sodišče ne bi smelo golo slediti tožničini trditvi, da je bila škoda povzročena naklepno, saj morajo biti za tak zaključek podane določene okoliščine, ki pa v tem primeru niso bile. Med zatrjevanim škodnim dogodkom in škodo tudi ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je tudi tožnici nekritično prisodilo potrebne stroške zdravljenja in strošek nastanitve v hotelu. Tožnici bi šel največ polovični delež teh stroškov. Odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je očitno previsoka, glede na to, da je šlo za srednje močne občasne bolečine. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila največ 1.500,00 EUR. Odškodnina za strah je tudi pretirana. Tožnici bi šlo iz tega naslova maksimalno 500,00 EUR.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva od drugega toženca plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nekvalitetno izvedene zobozdravstvene storitve s sanacijo zgornjih zob z namestitvijo fiksnih keramičnih prevlek. Ni sporno, da je tožnica izvedbo te storitve naročila pri prvi toženki, ki je bila delodajalec drugega toženca, ki je kot njen delavec pri delu pri njej opravil konkretni poseg na zobovju tožnice.

6. V skladu s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. OZ torej ureja odgovornost delodajalca, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila, da vsakdo odgovarja za svoja ravnanja. Gre za t. i. odgovornost za drugega. Delodajalec odgovarja namesto delavca. Praviloma torej povzročitelj/delavec ni odgovoren za škodo, ki jo je povzročil oškodovancu. Po posebnem pravilu, določenem v drugem odstavku 147. člena OZ, lahko oškodovanec izjemoma zahteva povračilo škode tudi neposredno od delavca, pod pogojem, da je bila škoda povzročena namenoma. Namen je najtežja oblika krivde, glede katere je, v nasprotju z določbo prvega odstavka 154. člena OZ, v skladu s katero se domneva le običajna, navadna malomarnost, trditveno in dokazno breme na oškodovancu, torej tožnici. Najtežja oblika krivde je podana, če se povzročitelj zaveda posledic, ki nastanejo zaradi njegovega ravnanja, pa jih hoče oziroma dopusti.

7. Po podatkih spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnica v okviru opravljenega materialnega procesnega vodstva prvega sodišča (285. člena ZPP) (šele) na prvem naroku za glavno obravnavo 8. 3. 2011 navajala (le), da je temelj odškodninske odgovornosti toženca kot delavca prve toženke v tem, da je zatrjevano škodo povzročil naklepoma (list. št. 32). Ker toženec temu ni konkretno nasprotoval, je sodišče prve stopnje štelo trditev o naklepni povzročitvi škode s strani drugega toženca za dokazano. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno stališče o toženčevi namerni povzročitvi škode pravno zmotno, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Trditveno in dokazno breme glede namernega ravnanja toženca je na tožnici, pri čimer zgolj abstraktno zatrjevanje naklepa, ki je pravni zaključek oziroma zakonski pojem, ne zadošča. Pravni sklep o namerni povzročitvi škode je odvisen od konkretnih trditev o dejstvih glede zavedanja protipravnega ravnanja in volje doseči prepovedano posledico(1). Tožnica je tista, ki mora najprej navesti vsa pravotvorna dejstva, ki so odločilna za presojo o obstoju najtežje oblike krivde. Šele nato je mogoče prevaliti trditveno in dokazno breme o nasprotnem na toženca. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava(2), zato mora stranka zatrjevati takšna dejstva, da sodišču omogoči (pravilno) uporabo materialnega prava. Tožnica je podala le gol pravno-abstrakten izraz, dejstvena podlaga, ki bi omogočala takšen pravni sklep, pa je bila povsem prazna. Brez zatrjevanih konkretnih dejstev, ki bi takšen pravni pojem utemeljevali, tako ni bilo podlage za pravno presojo o namerni povzročitvi škode s strani drugega toženca, čeprav ji toženec konkretno ni nasprotoval. 8. Ne glede na navedeno je tudi sicer že iz same (v izpodbijani sodbi povzete) trditvene podlage tožnice, s katero je opisovala, v čem naj bi bilo protipravno/nedopustno ravnanje drugega toženca kot delavca prvo toženke, in ugotovitev sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je bilo toženčevo ravnanje pri sanaciji tožničinih šestih zgornji zob (ki je trajala slaba dva meseca) z namestitvijo mostička, ki slabo tesni in ne ustreza funkcionalnosti, v nasprotju s pravili stroke in profesionalne skrbnosti, za kar je imelo oporo v izvedenskem mnenju doc. dr. M. K., dr. dent. med., razbrati, da je bilo toženčevo (sicer protipravno) ravnanje posledica kvečjemu (hude) malomarnosti, nikakor pa ne namerno - torej da bi bilo toženčevo ravnanje usmerjeno k temu, da bi s svojim ravnanjem tožnici povzročil škodo. Že sam tožničin opis poteka namestitve mostička izključuje namerno povzročitev škode s strani toženca. Ugotovljeno dejstvo, da drugi toženec sanacije zobovja ni opravil tako, kot je v danih okoliščinah treba, potrjuje ravno malomarno izvršitev dela. Zanemarjanje skrbnosti, ki se od strokovnjaka na področju zobozdravstva zahteva, samo po sebi tudi ne pomeni kvalificirane oblike krivde v škodnem ravnanju.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, da je toženec neustrezno izvedel sanacijo zobovja. Za sklep, da bi to storil z namenom, da bi tožnici povzročil določeno škodo, podani dejstveni substrat tožnice ne daje podlage. Čim je tako, pa toženec, ki je svoje dejanje povzročil kot delavec, ni odškodninsko odgovoren.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.709,42 EUR s pripadajočimi obrestmi in posledično povrnitev pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, zavrnilo (peti odstavek 358. člena ZPP).

11. Toženec povrnitve pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka ni zahteval, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

12. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožnica dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvt) in Zakonom o sodnih taksah. Stroški predstavljajo nagrado za pritožbeni postopek (312,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT), 20 % DDV in 240,00 EUR sodne takse za pritožbeni postopek, kar znaša 614,40 EUR. Tožnica jih mora tožencu plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

13. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdne stroške v zvezi z njim krije sama (165. člen ZPP).

(1) Glej: Matej Čujovič, Oblike krivde in njihov pomen v Obligacijskem zakoniku: magistrska naloga, 2007, str. 27 in nasl.; dr. Nina Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, str. 528; odločbi VSL II Cp 3323/2006 dne 13. 12. 2006, VSK I Cp 1536/2005 z dne 13. 2. 2007. (2) Prim.: odl. VSL I Cpg 566/2011, I Cpg 975/2006.