Jedro

Toženec v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez nadaljnjih pravdnih dejanj) po tem, ko ta med pravdo izpolni svojo obveznost. Tudi kadar do umika pride pozneje, pa takšna „zamuda“ nima stroškovnih učinkov, kot ji jih pripisuje izpodbijana sodba (ne povzroči situacije, kot da do umika sploh ne bi prišlo, ampak bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen). Takšna „zamuda“ v primeru delnega umika tožbe pomeni le, da mora tožeča stranka toženi povrniti t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi prepoznega umika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči povrniti 501,83 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka mora tožeči povrniti 175,55 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 72741/2015 z dne 16. 6. 2015 v 1. odstavku izreka razveljavilo za glavnico 220,63 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 807,17 EUR od 16. 5. 2015 do 27. 10. 2015 in je v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu 1. odstavka izreka (torej za glavnico 586,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2015) je citirani sklep obdržalo v veljavi (II. točka izreka), v 3. odstavku izreka pa ga je razveljavilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 261,12 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper IV. točko izreka (sklep o stroških) se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo celotne nastale stroške tožeče stranke (501,83 EUR), podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek. S prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne (takoj) po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, se skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Toženec tako v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez nadaljnjih pravdnih dejanj) po tem, ko ta med pravdo izpolni svojo obveznost. Tudi kadar do umika pride pozneje, pa takšna „zamuda“ nima stroškovnih učinkov, kot ji jih pripisuje izpodbijana sodba (ne povzroči situacije, kot da do umika sploh ne bi prišlo, ampak bi bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen). Takšna „zamuda“ v primeru delnega umika tožbe pomeni le, da mora tožeča stranka toženi povrniti t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške ki so toženi stranki nastali zaradi prepoznega umika.(1)

5. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka zahtevek delno umaknila šele na naroku, 9. 5. 2016, kljub temu, da je tožena stranka delno plačilo izvedla že 27. 11. 2015, torej pred vložitvijo svoje prve pripravljalne vloge. Umik več kot 5 mesecev po izvedenem plačilu in po tem, ko sta obe stranki vlagali pripravljalne vloge, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza standardu „takoj“, zajetem v prvem odstavku 158. člena ZPP.(2) To pa, glede na zgoraj obrazloženo, pomeni, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške, ki so ji nastali zaradi zamude z umikom.

6. V predmetnem sporu (v katerem se stroški obračunavajo po Odvetniški tarifi – v nadaljevanju OT, po kateri je višina nagrade odvisna od vrednosti spornega predmeta) je bilo že po vložitvi prve pripravljalne vloge tožene stranke jasno, da je slednja del tožbenega zahtevka plačala. Pravočasen umik v tem delu bi tako tožeča stranka lahko podala v svoji drugi pripravljalni vlogi. Tega nesporno ni storila. Tožena stranka je nato vložila še drugo pripravljalno vlogo, sledil pa je še narok za glavno obravnavo. Ob pravilni uporabi pravil o povračilu pravdnih stroškov (in ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka s preostalim delom zahtevka v celoti uspela), bi bilo v takšni situaciji tožeči stranki treba priznati stroške nagrade za prvo pripravljalno vlogo po tarifi, ki bi ustrezala prvotni vrednosti spornega predmeta. Za drugo pripravljalno vlogo in zastopanje na naroku, pa bi bila upravičena do povračila stroškov po tarifi, ki ustreza zmanjšani vrednosti predmeta. Zaradi zamude z umikom tožbe bi morala obenem toženi stranki povrniti stroške, ki so ji s tem nastali. Za drugo pripravljalno vlogo in udeležbo na naroku, bi ji torej morala povrniti razliko med stroški odvetnika, zaračunanimi po tarifi, ki ustreza prvotni vrednosti spornega predmeta in stroški, izračunanimi po tarifi, ki ustreza znižani vrednosti spornega predmeta.

7. Specifika obravnavanega primera je, da Odvetniška tarifa določa enako višino nagrade tako za prvotno vrednost predmeta (807,17 EUR) kot za vrednost predmeta po izvedenem plačilu tožene stranke (586,54 EUR). To pomeni, da zaradi znižanja vrednosti predmeta ni prišlo do zmanjšanja stroškov tožeče stranke, prav tako pa se niso povečali stroški tožene stranke. Z drugimi besedami to pomeni, da bi stroški obeh pravdnih strank ostali enaki, tudi če bi tožeča stranka tožbo pravočasno delno umaknila.

8. V konkretnih okoliščinah so torej utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka upravičena do povračila celotnih (potrebnih) pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji. Po izračunu sodišča prve stopnje, ki mu pritožnica ne oporeka, ti znašajo 501,83 EUR. Sodišče prve stopnje je drugačno odločitev sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Ker je višje sodišče takšno napako lahko samo odpravilo, je pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (355. člen ZPP).

9. Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške. Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju OT in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je priznalo: 250 točk nagrade za postopek, 2% materialnih stroškov (5 točk) in 22% DDV, kar ob upoštevanju, da je vrednost točke 0,495 EUR znese 153,95 EUR ter sodno takso v višini 21,60 EUR. Tožena stranka ji mora tako povrniti 175,55 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sklepa VSL I Cpg 1173/2011 in II Cp 1707/2015 ter N. Betetto in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 41 in 46. Op. št. (2): Da umik ni takojšen, če tožeča stranka po plačilu, a pred umikom vloži še kakšno pripravljalno vlogo, tudi VSL v odločbah I Cpg 909/2012 in I Cpg 578/2013