Jedro

CZ je pred novelo (Ur.l. RS, št. 32/99) obveznosti, ki se nanašajo na zaključek carinskega postopka z ekonomskim učinkom, res nalagal carinskemu deklarantu (5. odstavek 71. člena CZ), vendar je treba v obravnavanem primeru upoštevati tudi tista določila CZ in ustreznih podzakonskih predpisov, ki urejajo postopek uvoza zaradi izvoza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.9.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice L. z dne 11.2.1999, s katero je bilo tožeči stranki kot carinskemu dolžniku naloženo plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 1.452.247,00 SIT za blago, uvoženo po postopku izvoza zaradi izvoza po ECL z dne 5.10.1998. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik uvozil 20.000 kg sladkorja v vrečah po 50 kg po postopku uvoza zaradi proizvodnje za izvoz v skladu z določbo 2. točke 89. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ). Navedeno blago je bilo na podlagi izvozne tranzitne deklaracije z dne 9.10.1998 CI T.S., vneseno v Prosto carinsko prodajalno (v nadaljevanju PCP). Sporno je, ali je bil postopek uvoza zaradi proizvodnje končan v skladu z določbami CZ. Postopek uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz je eden izmed carinskih postopkov z ekonomskim učinkom, zato je pri zaključku le-tega treba upoštevati določbo 1. odstavka 71. člena CZ. Ta določa, da se carinski postopek konča, ko carinski organ dovoli drugo obliko carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, ki je bilo deklarirano za postopek z ekonomskim učinkom ali za nadomestno blago, proizvedeno v času trajanja postopka z ekonomskim učinkom. CZ uvršča PCP med carinske postopke z ekonomskim učinkom. Za skladiščenje blaga v PCP se uporabljajo določbe o postopku carinskega skladiščenja blaga, zato se lahko v carinskem skladišču (PCP), v skladu z določbami postopka o carinskem skladiščenju blaga pod carinskim nadzorom, skladišči carinsko blago, ne da bi bilo pri tem zavezano plačilu carine in predmet drugih ukrepov trgovinske politike. Ker se je v obravnavanem primeru za carinsko blago (sladkor) že izvajal eden od carinskih postopkov z ekonomskim učinkom (postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz), bi se moral po presoji sodišča prve stopnje ta postopek najprej končati na enega od predpisanih načinov iz 71. člena CZ. Tožnik je za obravnavano blago vložil izvozno carinsko deklaracijo, s tem pa se je začela druga oblika carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, in sicer izvozni carinski postopek, ki se zaključi, ko blago zapusti carinsko območje. Tedaj nad blagom tudi preneha carinski nadzor. Iz upravnih spisov izhaja, da je v izvozni carinski deklaraciji navedeno, da je blago namenjeno v Italijo, vendar pa carinskega območja ni zapustilo, ker je bilo vneseno v PCP. Sodišče prve stopnje je presodilo, da s takim postopkom nad obravnavanim carinskim blagom slovenski carinski nadzor ni prenehal. Blago ni zapustilo carinskega območja, zato carinski postopek ni bil zaključen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da je bilo v upravnem postopku kršeno načelo kontradiktornosti. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je bil tožniku vročen zapisnik o naknadnem preverjanju deklaracij za vnos blaga v PCP S. c. z dne 3.11.1998. S tem mu je bila dana možnost, da se o zadevi izjavi in glede ugotovitev vloži svoje pripombe ter dokaze, kar je tudi storil dne 12.1.1999, ko je podal pripombe na omenjeni zapisnik.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče retroaktivno uporabilo določbe Zakona o spremembah carinskega zakona (Uradni list RS. št. 32/99), s katerim je bil noveliran 5. odstavek 71. člena CZ. Z novelo, ki je začela veljati dne 21.5.1999 (uporabljati se je začela 1.7.1999), je bila odgovornost za končanje carinskih postopkov prenesena z deklaranta na imetnika dovoljenja. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o njegovi navedbi, da ni stranka postopka. CZ je poslovno sposobnost dovolil zgolj deklarantom. Pri tem se sklicuje na določilo 47. člena CZ ter navaja, da v konkretnem carinskem postopku ni imel pravne, poslovne in krivdne odgovornosti. Namesto njega je nastopil kot skrbnik-deklarant špediter, kar pomeni, da je špedicija pravno, poslovno in deliktno zavezana. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je prišlo do nasprotja med tem, kar se nava-ja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. V rubriki 14 ECL z dne 5.10.1998, je razvidno, da je stranka špedicija P. d.o.o., v razlogih sodbe pa tožnik. Špedicija P. je namreč carinsko deklaracijo vložila v lastnem imenu in se sama določila za stranko. Sodišče se v izpodbijani sodbi sploh ni ukvarjalo s stranko v postopku, čeprav je tožnik to izrecno uveljavljal, zaradi česar mu je onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. S tem sta mu bili kršeni pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS. Opozarja tudi na pomembnost načela kontradiktornosti, ki ima svoj temelj v pravici do enakega varstva pravic, ki ga predpisuje 22. člen Ustave, in ki ga ni mogoče uveljaviti brez glavne obravnave.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz (v nadaljevanju uvoz zaradi izvoza), ki je bil dovoljen na podlagi 2. točke 89. člena CZ kot carinski postopek z ekonomskim učinkom (2. točka 1. odstavka 68. člena CZ). Po določbi 2. točke 89. člena navedenega zakona se lahko v skladu z navedenim postopkom na carinskem območju uporablja carinsko blago, ki je v lasti domače osebe, namenjeno pa je za ponoven izvoz v obliki pridobljenih proizvodov, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu carine in ne da bi se zanj izvajali ukrepi trgovinske politike (sistem odloga plačila carine). Sistem odloga plačila carine v skladu z 2. točko 89. člena bo carinski organ odobril, če bo upravičenec izkazal namen, da večino pridobljenega blaga po opravljenih proizvodnih operacijah tudi dejansko izvozi in bodo izpolnjeni vsi ostali pogoji za postopek uvoza zaradi izvoza. V tem primeru carinski organ odobri odlog plačila carine za vse blago, ki je namenjeno proizvodnji za izvoz (1. odstavek 90. člena CZ). Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95-popr., 33/96, 70/96-odl. US, Uredba) v 61. členu določa, da se postopek uvoza zaradi izvoza iz 2. in 3. točke 89. člena CZ zaključi, ko je sprejeta carinska deklaracija oziroma prijava za začetek druge carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v skladu z 71. členom CZ. Po navedenem členu se carinski postopek z ekonomskim učinkom konča, ko carinski organ dovoli drugo obliko carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, ki je bilo deklarirano za postopek z ekonomskim učinkom ali za nadomestno blago ali za blago, proizvedeno v času trajanja postopka z ekonomskim učinkom.

Med strankama ni spora o tem, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da je tožnik na podlagi uvozne carinske deklaracije ECL z dne 5.10.1998, po navedenem carinskem postopku uvozil 20.000 kg sladkorja v vrečah po 50 kg ter se zavezal, da bo do 31.10.1998 izvozil pridobljene proizvode (št. dovoljenja ... z dne 6.10.1998). Nato je na podlagi izvozne carinske deklaracije z dne 9.10.1998, v kateri je kot namembna država navedena Italija, prijavil izvoz pridobljenih proizvodov. Ti so bili dne 12.10.1998 vneseni v PCP S.c. N.G. d.o.o. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene dejanske okoliščine ne dajejo podlage za sklepanje, da je bil v obravnavanem primeru postopek uvoza zaradi izvoza pravilno zaključen v skladu z določilom 71. člena CZ. Glede na določbo 120. člena CZ, po katerem je blago, deklarirano za izvoz, pod carinskim nadzorom od sprejema izvozne carinske deklaracije do zapustitve carinskega območja, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nad obravnavanim blagom carinski nadzor ni prenehal. Blago ni zapustilo carinskega območja Republike Slovenije, temveč je bilo vneseno v PCP, ki je po carinskih predpisih opredeljena kot carinsko skladišče (87. člen CZ), v katerem se lahko v skladu z določbami postopka o carinskem skladiščenju blaga skladišči blago, ki je pod carinskim nadzorom (73. člen CZ).

Pritožbeno sodišče zato meni, da je pravilen sklep sodišča prve stopnje in upravnih organov, da postopek uvoza zaradi izvoza ni bil pravilno končan, saj blago ni prešlo mejne črte, zato je naknadni obračun carinskih dajatev za obravnavano blago na podlagi določila 154. člena v povezavi s 146. členom CZ utemeljen.

Tožnik se moti, ko meni, da je sodišče prve stopnje retroaktivno uporabilo novelo CZ (Uradni list RS, št. 32/99). Plačilo carine je bilo pravilno naloženo tožniku. Res je, da je CZ pred novelo obveznosti, ki se nanašajo na zaključek carinskega postopka z ekonomskim učinkom, nalagal carinskemu deklarantu (5. odstavek 71. člena CZ), vendar je treba po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru upoštevati tudi tista določila CZ in ustreznih podzakonskih predpisov, ki urejajo postopek uvoza zaradi izvoza. Po določbi 1. odstavka 90. člena CZ carinski organ dovoli sistem odloga plačila carine v skladu z 2. točko prejšnjega člena, če bo upravičenec izkazal namen, da večino pridobljenega blaga po opravljenih proizvodnih operacijah tudi dejansko izvozi, in bodo izpolnjeni vsi ostali predpisani pogoji za postopek uvoza zaradi izvoza. V tem primeru carinski organ odobri odlog plačila carine za vse blago, ki je namenjeno proizvodnji za izvoz. Dovoljenje za uvoz zaradi izvoza iz 1. do 3. točke 89. člena CZ izda carinski organ na podlagi zahtevka osebe, ki izvaja proizvodne operacije ali osebe, ki organizira njihovo izvajanje (1. odstavek 92. člena CZ). Tožnik je v carinski deklaraciji z dne 5.10.1998 naveden kot prejemnik blaga. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da je bilo dovoljenje z dne 6.10.1998, s katerim je bil dovoljen uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz, izdano tožniku, ki je bil tudi vložnik zahtevka. Slednji je kot imetnik dovoljenja v skladu z 49. členom Uredbe tudi odgovoren za predpisano izvajanje celotnega postopka, ne glede na to, ali sam izvaja proizvodne operacije ali pa jih le organizira. S tem je v skladu s carinskimi predpisi zavezan, da bo v primeru, če postopek uvoza zaradi izvoza ne bo pravilno izveden, plačal carino in druge uvozne dajatve. Upravni organ je tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnal pravilno, ko je plačilo carine naložil tožniku, ki mu je bila na podlagi 2. točke 89. člena CZ priznana ugodnost odloga plačila carine. Ugovor nepravilne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnik ugovarjal, da v obravnavanem postopku nima položaja stranke. Zato sodišče prve stopnje teh navedb ni presojalo. Neizkazana in pavšalna pa so tudi pritožbena zatrjevanja o kršitvi ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS). Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je presodilo, da je obračun carine utemeljen, iz česar je razvidno, da je vsebinsko obravnavalo ter se opredelilo do vseh bistvenih tožbenih navedb.

Pritožbeno sodišče le pripominja, da sodišču ni treba odgovarjati na tiste tožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne, saj je lahko tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti in ugovori stranke in da jih je obravnavalo.

Predlogu tožnika v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj meni, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odstavek 77. člena ZUS. Po tej določbi pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja (tožnik v tožbi niti ni predlagal, da prvostopno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi), zato ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi na pritožbeni stopnji ni izpolnjen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.