Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko je toženec bil seznanjen, da tožeča stranka sodbe ni prejela in posledično temu o njenih ukrepih (zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in vročitev sodbe, pritožba zoper sodbo), je vsekakor moral postati dvomljiv v pravnomočnost sodbe, v kolikor pa je bil v dvomu, ni bil več pošten prejemnik izplačanemu odškodnine v smislu 195. člena OZ, katere vračilo se vtožuje v tej pravdi.
I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati 51.444,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2010 dalje do plačila in pod II. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 3.064,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v tej pravdi vtoževano plačilo ne temelji na verziji po 195. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), nakar je opozorilo že višje sodišče v svoji prvi odločbi v tej pravdni zadevi. Ker je bila izterjava vtoževanega plačila izvršena v izvršilnem postopku, ni možno govoriti, da gre za neutemeljeno plačilo v smislu 195. člena OZ. Pritožba oporeka avtentični razlagi v zvezi z neutemeljenostjo plačil, v kolikor je bilo takšno plačilo realizirano v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni utemeljilo svoje ugotovitve, „da tožnica v izvršbi ni ugovarjala“, niti ni pojasnjeno, na kaj naj bi se ta ugovor nanašal. Če sodišče prve stopnje misli na ugovor zoper sklep o izvršbi, zanj tožeča stranka ni imela podlage v 55. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Poleg tega predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ne vpliva na obstoj terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko, ker je ta prenehala šele s spremembo sodbe sodišča prve stopnje po višjem sodišču v pritožbenem postopku. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka seznanjena o zmotnosti klavzule pravnomočnosti šele s prejemom dopisa o pritožbi zoper sodbo dne 23. 7. 2010, kar je tudi v nasprotju s prvo odločbo višjega sodišča v tej pravdni zadevi v 4. točki, ko to pojasni preozko in zmotno razlago sodišča prve stopnje, da je šele pravno sredstvo mejnik za izgubo dobrovernosti prejemnika plačila. Izpodbijana sodba zgolj pavšalno ugotovi, da ni dokazano, da bi toženec pred 23. 7. 2010 ne bi bil seznanjen o pravnem sredstvu zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem (v nadaljevanju ZPP). Toženec bi se moral zavedati, da z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti na sodbi lahko pride do spremembe sodbe. Pritožba opozarja na neskladnost izpovedb toženca in njegove žene glede dopisa pooblaščenke tožeče stranke tožencu z dne 16. 12. 2009 (priloga A5), ko toženec izrecno ne zanika prejema tega dopisa, njegova žena pa prejem zanika. Pošiljanje dopisa iz priloge A5 tožencu v svoji izpovedbi potrdi tudi priča M. Ž., odvetniški sodelavec pooblaščenke tožeče stranke, ki potrdi obveščanje in kontaktiranje s tožencem. Pritožba nadalje opozarja na odgovor na pritožbo toženca v zvezi s sklepom o razveljaviti klavzule z dne 9. 3. 2010, katerega je tožena stranka podala še pred izplačilom v tej pravdi v povračilo zahtevane odškodnine tožencu dne 23. 3. 2010 in se v spisu nahaja v prilogi B 5. Pritožba trdi, da toženec ni dokazal niti porabe denarja v času, ko naj bi bil po prepričanju sodišča prve stopnje v dobri veri glede prejema te odškodnine. Vse navedbe tožene stranke o porabi tega denarja so pavšalne, tudi prekludirane, poleg tega pa večji del tega denarja ni bil porabljen v zvezi ali zaradi odprave posledic poškodb, za katere je bila tožencu izplačana tu obravnavana odškodnina. To velja zlasti za izdelavo fasade in zamenjavo strehe.
3. Pritožba je utemeljena.
4. V svoji prvi odločbi v tem pravdnem postopku (sklep II Cp 644/2014 z dne 23. 4. 2014) je pritožbeno sodišče že dalo pojasnilo, da ko je toženec bil seznanjen, da tožeča stranka sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1513/2005 (priloga A2) ni prejela in posledično temu o njenih ukrepih (zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in vročitev sodbe, pritožba zoper sodbo), je vsekakor moral postati dvomljiv v pravnomočnost prej citirane sodbe iz priloge A2, v kolikor pa je bil v dvomu, ni bil več pošten prejemnik izplačanemu odškodnine v smislu 195. člena OZ, katere vračilo se vtožuje v tej pravdi. To svoje pojasnilo je v razlogih pod 4. točko tudi obširno utemeljilo in teh svojih navedb, v izogib ponavljanju, tu ne podaja ponovno, ampak se nanje sklicuje.
5. Sodišče prve stopnje svoj zaključek, da je trenutek, od katerega dalje je mogoče toženi stranki očitati nepoštenost v smislu določbe 195. člena OZ, nastopil z dnem 23. 7. 2010, vezalo na dejstvo, da je bila pooblaščenka tožene stranke z dopisom pooblaščenke tožeče stranke z dne 22. 7. 2010 (priloga A10) dokazano prvič obveščena, da je tožeča stranka vložila pritožbo zoper sodbo opr. št. I Pd 1513/2005. Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do odgovora na pritožbo tožene stranke z dne 9. 3. 2013, in takrat tudi vloženega na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, v zadevi I Pd 1513/2005 (priloga B5), kateri je bil predlagan in izveden v dokazne namene v tej pravdi in kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodbe se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o pravno pomembnem dejstvu). Ta odgovor na pritožbo tožene stranke bi namreč lahko potrjeval vedenje tožene stranke o izpodbijanju klavzule pravnomočnosti po tožeči stranki na sodbi v zadevi I Pd 1513/2005 in s tem na prenehanje njene poštenosti kot prejemnika plačila v smislu 195. člena OZ, oziroma celo, da tožena stranka ni bila pošteni prejemnik izplačila, ker je bilo izplačilo izvršeno pozneje, kar je nedvomno takšno dejstvo, ki bi ali bi lahko vplivalo na odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi.
6. Pritožbeno sodišče je moralo pritožbi ugoditi, z njo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje že iz razloga zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj je ta kršitev takšnega pomena, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob ponovnem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča, po potrebi pa naj se opredeli tudi o po prepričanju pritožbenega sodišča tehtnih pritožbenih trditvah glede nedokazanosti porabe spornega denarja v času poštenosti toženca v smislu 195. člena OZ in porabe tega denarja za restitucijo v povezavi s poškodbo in varstvom poškodbe toženca.
7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.