Jedro

Pogodbena stranka je bil prvi toženec, ki pa v času sklepanja pogodbe ni bil poslovno sposoben, zato ga je zastopala druga toženka – njegova mati in zato zakonita zastopnica. Materialnopravno pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nastopala v imenu in za račun prvega toženca, zato sklenjena pogodba zavezuje njega in nasprotno pogodbeno stranko – tožnika. Druga toženka ni zavezanka za plačilo kupnine, torej ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Dejstvi, kdo je dejansko izročal denar in čigav denar (posojilo, dano drugi toženki), na poslovno razmerje med tožnikom in prvim tožencem ne vplivata.

Tudi če je pravdna stranka oproščena plačila stroškov postopka z odločbo o brezplačni pravni pomoči, mora pravdno sodišče stroške odmeriti glede na uspeh v pravdi skladno s 154. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek proti prvotoženi stranki (točka 4. izreka), in glede stroškov postopka (točka 6. izreka) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1., 2., 3. in 5. izreka potrdi.

Odločitev v pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V točki 1. izreka izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika zoper prvega toženca v višini 6.566,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2007 dalje do plačila; v točki 2., da ne obstoji terjatev tožencev do tožnika v višini 7.511,27 EUR s pripadki; v točki 3. naložilo prvemu tožencu, da je dolžan tožniku plačati 6.566,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2007 dalje do plačila; zavrnilo višji tožbeni zahtevek (točka 4. izreka); ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (5. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžan tožencema povrniti tožnik.

V laični pritožbi tožnik navaja, da odločitev izpodbija v celoti. Ne drži, da bi mu druga toženka 15.3.2006 izročila 1.500.000,00 tedanjih SIT. Prav dobro se spominja, da je tega dne cel dan preležal doma, saj je dan prej ob praznovanju svojega rojstnega dne pregloboko pogledal v kozarec. To lahko potrdijo tudi priče, za katere je povedal odvetniku, ko pa je to hotel povedati tudi na sodišču, mu je bilo rečeno, da je zamudil rok. Sprašuje se zakaj odvetnik, ki mu ga je dodelila država, ni pravočasno ukrepal. Da je to, kar so trdili v zvezi s plačilom 1.500.000,00 SIT druga toženka in njene priče, laž, kaže tudi izpovedba policista B. K., da tistega dne policija ni bila klicana in ni prišla pred banko v Škofji Loki. Prosi, da se ga oprosti plačila pravdnih stroškov, ker je invalid prve kategorije, prejema le 280,00 EUR na mesec in še za preživetje nima.

Tožnik je pritožbo vložil tudi po pooblaščencu, in sicer zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških. Uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z dejanskimi zaključki sodišča glede plačil 1.220.000,00 SIT ter 1.500.000,00 SIT. Sodišču očita, da ni upoštevalo dokazov v korist tožnika, niti glede njih ni napravilo dokazne ocene. Izpovedbo notarke B. in njenega namestnika S. je interpretiralo preširoko in napačno, po drugi strani pa ni opravilo dokazne ocene, zakaj ne verjeti izpovedbi tožnika ter priče M. Š., iz katerih jasno izhaja namen potrdila z dne 31.8.2005, ki je bil saniranje napake prodajne pogodbe v sestavi zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa tudi delno plačilo kupnine. Na dan sestave potrdila tretji del kupnine še zdaleč ni zapadel v plačilo, zato je očitno, da je podpis potrdila rezultat izsiljevanja druge toženke. Neresnično izpovedbo druge toženke, da tožnika ni izsiljevala, ovrže tudi izpovedba M. Š., da je toženka prodajala tožnikovo stanovanje. Prvostopenjsko sodišče tudi ni imelo prav nobene dejanske podlage za zaključek, da je notarka B. tožnika in drugotoženko napotila k namestniku S., pred katerim naj bi druga toženka tožniku izročila 1.220.000,00 SIT. Poleg tega druga toženka ni z ničemer dokazala, da naj bi istega dne pri odvetnici S. prejela odškodnino. Ker sodba ne vsebuje razlogov v zvezi z izpovedbo M. Š. ter v zvezi z nelogičnostjo, da bi tožena stranka svojo obveznost izpolnila leto in pol pred njeno zapadlostjo, je sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi zaključke glede plačila 1.500.000,00 SIT je naredilo na podlagi neprepričljivih in neverodostojnih posrednih dokazov, katerih sklenjen krog nikakor ne dokazuje navedb tožene stranke. Že navedbe tožene stranke v zvezi z zatrjevano predajo denarja so si medsebojno nasprotujoče, za zaključke, kakršne je sprejelo sodišče, pa sploh ne obstaja navedbena podlaga. Ne drži niti kraj, kjer naj bi bil tožniku izročen denar, tudi priči, ki naj bi bili po navedbah druge toženke ob predaji denarja navzoči, po lastnih izjavah tega nista videli. Priča R. P. je pri toženki preveč „domač“, da bi bilo ob izpovedanih protislovjih mogoče zaključiti, da je nepristranski in verodostojen. Opozarja, da je tožena stranka opis dejanskega stanja prilagajala sproti potrebam te pravde, ter na posamezne nedoslednosti in nejasnosti v izpovedbah druge toženke in prič, ki jih je predlagala ona, zlasti R. P.. Na neresničnost njihovih izpovedb kaže tudi dejstvo, da dogodek ni bil prijavljen na policiji, kot zatrjujejo. Na nasprotja dokaznega postopka je tožeča stranka opozorila že v pripravljalni vlogi, vendar sodišče na njene pomisleke ni odgovorilo. Glede izpostavljenih dokazov pa tudi ni naredilo take dokazne ocene, h kakršni ga zavezuje 8. člen ZPP. Dokazov v korist tožeče stranke ni upoštevalo in takšne svoje odločitve tudi ni obrazložilo. Razen tega prihaja samo s seboj v nasprotje pri zaključkih o lokaciji predaje denarja. Tudi v zvezi z zatrjevanim plačilom 1.500.000,00 SIT se pojavi vprašanje, na katerega sodišče ne odgovori, zakaj bi tožena stranka obrok kupnine, ki naj bi zapadel šele januarja 2007, plačala skoraj leto prej. Vztraja pri stališču, da je pasivno legitimirana tudi druga toženka, ki je vedno in izključno sama nastopala tako pri sklepanju prodajne pogodbe, kot pri plačilu prvih obrokov kupnine. Prvi toženec je samo formalno prikazan kot kupec stanovanja. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka.

Tudi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, izpodbija pa odločitev prvostopenjskega sodišča v 1., 2., 3. in 6. točki sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v izpodbijanih točkah in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Tožeča stranka pobotnega ugovora sploh ni določno prerekala, pavšalnega prerekanja pa sodišče ne bi smelo upoštevati. Zaradi ravnanj tožnika je moral prvi toženec po svoji zakoniti zastopnici – drugi toženki - kupiti in namestiti novo ogrevalno napravo, za kar je preko zakonite zastopnice plačal 1.280.000,00 SIT, kot je navedeno v priloženem računu in je tako višina škode izkazana. Škoda je dejansko nastala prvemu tožencu kot lastniku stanovanja, drugo tožena stranka pa ima do prvega toženca zahtevek za povračilo vlaganj v njegovo stanovanje. Vzajemnost terjatev in obveznosti zato obstoji. V dokaz, da je tožnik nasprotoval montaži odštevalnega števca, sta toženca predlagala vse potrebne dokaze, tudi zaslišanje priče Š.B.. Temu dokaznemu predlogu pa sodišče ni sledilo, zakaj ne, pa ni obrazložilo. Ker obstaja njuna terjatev do tožnika, bi jima moral tožnik glede na neuspeh v pravdi povrniti stroške. Podredno pa stroškovno odločitev izpodbija, ker sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnikov zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrnjen.

Tožena stranka na vročeni pritožbi tožeče stranke ni odgovorila.

Tožeča stranka pa je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Prereka pritožbene navedbe in pritrjuje stališčem prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti obstoja terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Pritožbi tožeče stranke sta delno utemeljeni, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbah tožeče stranke: Utemeljena je pritožbena kritika, da sodišče ni napravilo 8. členu ZPP skladne dokazne ocene ter da v sodbi ni navedlo razlogov glede vseh odločilnih dejstev.

Prvostopenjsko sodišče je sicer izvedlo dokaz z zaslišanjem priče M. Š., pri dokazni oceni pa je njeno pričanje, da je druga toženka ponujala v nakup tožnikovo stanovanje, prezrlo. Prezrlo je tudi izpovedbo policista B. K., ki je pričal v zvezi s trditvami tožene stranke, da je bila o okoliščinah predaje 1,5 mio SIT obveščena policija. Tudi tožbe zaradi kršenja pogodbe in motenja posesti, ki jo je zoper tožnika vložil prvi toženec marca leta 2006, sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo, pa čeprav iz navedb v navedeni tožbi izhajajo tudi dejstva v zvezi z v tej pravdi zatrjevanimi plačili kupnine. Zato ni napravilo takšne dokazne ocene, kot jo zahteva 8. člen ZPP: vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ob upoštevanju uspeha celotnega postopka. Ker je neupoštevanje navedenega lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP.

Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje razlogov o vseh zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih. Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da če bi bil na račun kupnine ob nesporno plačanih zneskih, plačan tudi znesek 1.220.000,00 SIT, druga toženka gotovo ne bi podpisala, da znaša dolg po kupoprodajni pogodbi 224.600,00 SIT več, kot bi znašal, če bi bil navedeni znesek plačan (gl. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 11.6.2008, list. št. 29 do 31 spisa). Opozarjala je tudi na nasprotja med navedbami tožene stranke in izpovedbo druge toženke ter prič in na nejasnosti in nasprotja v izpovedbah prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Z vprašanjem, zakaj bi tožena stranka kar 2.720.000,00 SIT plačala precej pred zapadlostjo zadnjega obroka kupnine, se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo, čeprav je, kot opozarja pritožba, relevantno za odločitev. Tako sodba ne vsebuje razlogov o dejstvih, na katere je tožeča stranka opozarjala in so pravno relevantna, zato se je ne da preizkusiti. Utemeljena so tudi pritožbena opozorila o nasprotjih v zaključkih prvostopenjskega sodišča glede točnega mesta izročitve 1,5 mio SIT. Podana je procesna kršitev absolutne narave po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Zaradi opisanih kršitev je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti v zavrnilnem delu glede plačila 1.220.000,00 SIT in 1.500.000,00 SIT v razmerju do prvega toženca. Narava procesnih kršitev je namreč taka, da jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (354. člen ZPP), saj ne more dopolnjevati razlogov prvostopenjske sodbe o pravno odločilnih dejstvih, ki so jih stranke zatrjevale, prvostopenjsko sodišče pa jih je prezrlo. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen URS).

V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče, ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage, opraviti 8. členu ZPP skladno celostno dokazno oceno in upoštevati vse navedbe pravdnih strank v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Pri tem naj upošteva, da je zaslišanje strank in prič zgolj dokazno sredstvo, namenjeno ugotavljanju resničnosti predhodno zatrjevanih dejstev, torej ne more nadomeščati trditvene podlage, ter to, da mora biti neko dejstvo, da ga lahko sodišče vzame kot podlago svoje odločbe, dokazano s stopnjo gotovosti. Dokazno breme zatrjevane izročitve kupnine je na toženi stranki. Negativnih dejstev (da kupnina ni bila izročena) namreč ni mogoče dokazovati. Pravilno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora tožnik glede na podpisano izjavo o sprejemu kupnine 1.220.000,00 SIT dokazati, da je to podpisal pod pritiskom. Za uspeh s svojima ugovoroma o plačilih 1.220.000,00 SIT in 1.500.000,00 SIT kupnine mora torej tožena stranka s stopnjo gotovosti dokazati svoje trditve o izročitvi kupnine, kar dejansko pomeni, da se morajo za resnične izkazati vse navedbe o okoliščinah izročitve denarja, vključno z zatrjevanim mestom izročitve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da če sodišče ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Neutemeljena pa so pritožbena izvajanja glede pasivne legitimacije druge toženke. Pogodbena stranka je bil prvi toženec, ki pa v času sklepanja pogodbe ni bil poslovno sposoben, zato ga je zastopala druga toženka – njegova mati in zato zakonita zastopnica (107. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Materialnopravno pravilen je tako zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nastopala v imenu in za račun prvega toženca, zato sklenjena pogodba zavezuje njega in nasprotno pogodbeno stranko – tožnika. Druga toženka ni zavezanka za plačilo kupnine, torej ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Dejstvi, kdo je dejansko izročal denar in čigav denar (posojilo, dano drugi toženki), na poslovno razmerje med tožnikom in prvim tožencem ne vplivata.

Zoper drugo toženko je tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen, glede tega dela tožbenega zahtevka tudi ni bila storjena nobena uradoma upoštevna kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP), pa tudi pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je potrebno v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v 5. točki izreka (353. člen ZPP).

Tožniku pa višje sodišče v zvezi s pritožbo, ki jo je podal sam, pojasnjuje: Pravdni postopek poteka po v zakonu določenih pravilih in zakon časovno omejuje možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Njegove pritožbene navedbe o tem, kje in s kom je bil 15.3.2006 ter kaj je počel, zato v tem postopku niso več upoštevne. Kakšni so bili pogovori in dogovori med njim in odvetnikom, pa ni stvar sodišča. Tudi če je pravdna stranka oproščena plačila stroškov postopka z odločbo o brezplačni pravni pomoči, mora pravdno sodišče stroške odmeriti glede na uspeh v pravdi skladno s 154. členom ZPP. Kako je potem s povračilom stroškov, pa je pojasnjeno že v odločbi o brezplačni pravni pomoči. O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka obrazloženo izpodbija le zavrnitev tistega dela pobotnega ugovora, ki se nanaša na škodo, ki naj bi nastala zaradi nakupa in namestitve nove ogrevalne naprave. Drugostopenjsko sodišče se je zato pri preizkusu odločitve prvega sodišča omejilo na navedeni del pobotnega ugovora (1. odst. 350. člena ZPP).

Trditve pritožbe o zgolj pavšalnem prerekanju pobotnega ugovora so protispisne. Trditve, na katerih je tožena stranka temeljila svoje pobotne ugovore, je tožeča stranka konkretizirano prerekala v prvi in tretji pripravljalni vlogi ter predlagala tudi dokaze za svoje trditve, katere je sodišče izvedlo in ugotovilo, da toženi stranki svojih trditev v zvezi s pobotnimi ugovori v pretežni meri ni uspelo dokazati. Vendar pa nedokazanost pobotnih ugovorov ni bil edini razlog za zavrnitev pobotnega ugovora. Materialnopravno pravilno je stališče prvega sodišča, da za utemeljenost pobotnega ugovora manjka pogoj vzajemnosti. Druga toženka je pri sklepanju kupoprodajne pogodbe s tožnikom nastopala kot zakonita zastopnica prvega toženca, kot je bilo pojasnjeno zgoraj. V zvezi s pobotnimi ugovori pa tožena stranka ni zatrjevala, da je druga toženka nastopala kot zakonita zastopnica prvega toženca, temveč iz njenih navedb izhaja, da je škoda, ki jo uveljavlja v pobot, vsaj v tistem delu, ki je izpodbijan s pritožbo, nastala drugi toženki. Šele v pritožbi je tožena stranka prvič zatrdila, da je druga toženka kupila in namestila novo ogrevalno napravo kot zakonita zastopnica lastnika stanovanja. Prej iz njenih navedb kaj takega ni izhajalo niti smiselno. Ker pobotni ugovor že glede na navedbeno podlago ni utemeljen, sodišče s tem, ko ni zaslišalo priče Š. B., ni zagrešilo nobene kršitve.

Ker je odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora pravilna, ni utemeljena primarna pritožbena graja stroškovne odločitve. Sicer pa je višje sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo že na pritožbo tožeče stranke.

V pritožbi uveljavljani razlogi tožene stranke torej niso utemeljeni, odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora je materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu te odločitve z vidika uradoma upoštevnih procesnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) teh ni zasledilo, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede neobstoja v pobot uveljavljene terjatve 7.511,27 EUR s pp (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 4. odst. 165. člena ZPP. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno odločiti o vseh stroških postopka.