Jedro

Tudi če izvedenec pravdnih strank ne bi povabil na ogled, ki ga je opravil pred izdelavo pisnega mnenja, to v obravnavanem primeru ne bi predstavljalo zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti. Pri presoji, ali je bila kršena pravica stranke do sodelovanja pri dokazovanju, je namreč treba iskati pravo mero. Potrebno je upoštevati, da ni splošnega pravila, da bi stranki moralo biti zagotovljeno sodelovanje pri vseh opravilih v zvezi z izvedbo dokaza. Sodelovanje strank se po ZPP namreč ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca, temveč se njuna prisotnost zahteva ob samem izvajanju dokazov - tj. ob izdelavi pisnega mnenja (in morebitnem zaslišanju izvedenca). Stankina pravica do izjave se namreč udejanji s tem, da se lahko do mnenja opredeli, nanj poda pripombe in zahteva njegovo dopolnitev. Bistveno je torej, da je stranka v dokaznem postopku svoje interese lahko učinkovito varovala. To možnost je toženka imela in jo tudi izkoristila, saj je na mnenje podala pripombe, na katere je izvedenec odgovoril, sodišče pa se je do njenih ugovorov opredelilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 31787/2013 z 21. 8. 2013 (I. točka izreka) in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1873/2014 z 10. 1. 2014 (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 4.147,27 EUR pravdnih stroškov tožnici (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obravnavano pravdo glede računa št. 13-300-000011 s sklepom 21. 11. 2014 združilo z zadevo III Pg 1491/2014, ki se je vodila glede računa št. 13-300-000033. Tožnica je tako (po združitvi) zahtevala plačilo dveh računov, in sicer računa št. 13-300-000011 z 9. 4. 2013 v znesku 48.000 EUR (A3) ter računa št. 13-300-000033 s 7. 10. 2013 v znesku 13.152,92 EUR (A2) za opravljeno delo po ustni podjemni pogodbi1 s toženko. Oba računa sta se nanašala na isti projekt (izdelave strojev za avtomatsko sestavljanje in pakiranje ventila 1 in 2 ter stroja za avtomatsko natikanje O - tesnila), in sicer je s prvim računom zaračunala izdelavo in montažo strojev. Z drugim pa je zahtevala plačilo dodatno opravljenega dela - prilagoditve in predelave strojnih delov.

6. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožnica delo opravila (dokončala), višina plačila in rok izdelave stroja. Toženka je namreč ugovarjala, da ni bilo dogovorjeno plačilo v višini 44.000,00 EUR za izdelavo stroja, niti dodatno plačilo za prilagoditev (temveč je to sodilo v osnovni posel). Prav tako je trdila, da tožnica dela ni dokončala (stroj je bil v uporabi šele od oktobra 2013, tj. eno leto po dobavi stroja naročniku), pri čemer je bil vzrok za zamudo na strani tožnice, ki dela ni bila sposobna opraviti. Tožnica je nasprotno navajala, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo v znesku 44.000,00 EUR brez DDV za sestavo in montažo stroja. Ker je toženka že poravnala 4.000,00 EUR, je zahtevala še plačilo preostanka, kar skupaj z DDV znaša 48.000,00 EUR. Zahtevala pa je tudi plačilo dodatnega dela (prilagoditev strojnih delov), ki je bilo potrebno zaradi spreminjanja (pomanjkljivih) načrtov ter pomanjkanja materiala in sestavnih delov, ki bi jih morala zagotoviti toženka. Razlog za zastoj z delom je bil torej na strani toženke. Tožnica je stroj v grobem sestavila 2. 11. 2012 in ga dostavila naročniku (kar potrjuje dobavnica). Ker je morala tožnica določena dela končati še na lokaciji naročnika, je bila dobavnica dopolnjena 29. 4. 2013, dokončno pa je z deli zaključila 30. 5. 2013. 7. Sodišče prve stopnje je ugovora toženke (nekvalitetno opravljenega dela in zamude roka) zavrnilo kot neutemeljena (nedokazana). Opozorilo je, da toženka ni postavila zahtevkov iz tega naslova in ni imela ugovorov na kvaliteto. Nenazadnje je v sporočilu 22. 2. 2013 (A14) direktorica toženke izrazila zadovoljstvo s strojem in z izvedbo tožnice. Ker toženka ni dokazala, da bi bil dogovorjen fiksen rok dokončanja del 1. 10. 2012, se z vsebinskim in časovnim potekom posla ni ukvarjalo. Tudi sicer je toženka rok sama kršila, saj je do konca maja 2013 pošiljala material, sestavne dele in načrte. Dogovora glede plačila sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti na podlagi zaslišanj pravdnih strank in priče B. R. Zato je plačilo določilo na podlagi 642. člena OZ s pomočjo izvedenskega mnenja, tako da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za vrsto dela običajnemu plačilu. Izvedenec je predvideni čas izdelave stroja ocenil na 2.200 ur za sestavo stroja in 553,50 ur dodatnih del za prenovo - prilagajanje, popravljanje. Ker toženka ni prerekala trditve tožnice v pripombah, da je bilo dejansko opravljenih več ur, tj. 7304 ur, je sodišče zaključilo, da je tožnica nedvomno porabila najmanj toliko ur kot izhaja iz računov. Ker je že število opravljenih ur ob (s strani toženke priznani) urni postavki 20,00 EUR presegalo vtoževani znesek, se sodišče z vrednostjo vgrajenega materiala ni ukvarjalo. Ob tem je poudarilo, da sta pravdni stranki junija 2013 skoraj prišli do dogovora o plačilu računa v polnem znesku 48.000,00 EUR (glej asignacijsko pogodbo B8 in sporočilo 3. 6. 2013 v prilogi A6).

8. Zmotno je stališče toženke, da bi sodišče po združitvi zadev s pravdo III Pg 1491/2014 moralo ponoviti že izvedene dokaze z zaslišanjem zakonite zastopnice toženke in priče B. R.2 glede računa št. 13-300-000033 s 7. 10. 2013. Toženka je namreč kot dodaten ugovor zoper ta račun navedla le, da dodatno plačilo za prilagoditev in predelavo stroja ni bilo dogovorjeno3. Nasprotovala je torej tožničinim trditvam o dogovorjeni višini plačila za opravljeno delo. Ker je dokaze glede ustnega dogovora o višini plačila sodišče prve stopnje že izvedlo in ugotovilo, da dogovora glede plačila ni mogoče zanesljivo ugotoviti, prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga za ponovno izvedbo dokazov zgolj zaradi združitve zadev. Toženka namreč ni podala drugačnih ugovorov glede drugega vtoževanega računa, ki bi narekovali ponovitev izvedenih dokazov. Pritožnica sodišču nadalje neutemeljeno očita opustitev izvedbe dokaza s predložitvijo izvirnika dobavnice. Res je sicer toženka v pripravljalni vlogi 16. 6. 2014 predlagala, da sodišče tožnici naloži predložitev original dobavnice št. 48/2012 z 2. 11. 2012, dopolnjene 29. 4. 2014. Vendar je ta dokazni predlog podala šele po tem, ko je tožnica (smiselno) navedla (v pripravljalni vlogi 7. 5. 2013), da z izvirnikom dobavnice ne razpolaga (list. št. 65). Pojasnila je namreč, da je originalni izvod dobavnice prejel voznik tovornjaka za predajo stroja naročniku, pravdni stranki pa sta prejeli le kopijo. Zato sodišče utemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu toženke, naj tožnico pozove k predložitvi izvirnika dobavnice, saj je tožnica že pred tem obrazložila, zakaj z originalom dobavnice ne razpolaga.

9. Ne držijo pritožbene navedbe, da dokazni sklep ni razumljiv. Iz njega namreč jasno izhaja, da je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na vse predložene listinske dokaze, medtem ko je kot nepotrebne zavrnilo preostale dokazne predloge za zaslišanje prič (tj. prič F. D. in B. J.). Ob tem je sodišče tudi obrazložilo, da preostalih prič glede višine plačila ni zaslišalo, saj sta se o plačilu dogovarjala le zakonita zastopnika pravdnih strank. Poudariti velja, da pritožba graja zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič le v zvezi z dejstvom, da je tožnica vedela za rok dobave stroja 1. 10. 2012. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil vzrok za zamudo na strani toženke, ki ni pravočasno zagotovila materiala (sestavnih delov) ter načrtov (temveč je te spreminjala (in dobavljala material) še do maja 2013), vprašanje, ali je tožnica vedela za rok dokončanja del ni relevantno. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F. D. (glavnega tehnologa pri naročniku stroja - Herz d.d.) in B. J. kot nepotrebna, saj sta bila predlagana v dokaz nerelevantnih dejstev.

10. Pritožnica neutemeljeno nasprotuje izvedenskemu mnenju, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Tudi če izvedenec pravdnih strank ne bi povabil na ogled, ki ga je opravil pred izdelavo pisnega mnenja, to v obravnavanem primeru ne bi predstavljalo zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti. Pri presoji, ali je bila kršena pravica stranke do sodelovanja pri dokazovanju, je namreč treba iskati pravo mero. Potrebno je upoštevati, da ni splošnega pravila, da bi stranki moralo biti zagotovljeno sodelovanje pri vseh opravilih v zvezi z izvedbo dokaza. Sodelovanje strank se po ZPP namreč ne zahteva v fazi ogleda, opravljenega s strani izvedenca4, temveč se njuna prisotnost zahteva ob samem izvajanju dokazov - tj. ob izdelavi pisnega mnenja (in morebitnem zaslišanju izvedenca). Stankina pravica do izjave se namreč udejanji s tem, da se lahko do mnenja opredeli, nanj poda pripombe in zahteva njegovo dopolnitev. Bistveno je torej, da je stranka v dokaznem postopku svoje interese lahko učinkovito varovala. To možnost je toženka imela in jo tudi izkoristila, saj je na mnenje podala pripombe, na katere je izvedenec odgovoril, sodišče pa se je do njenih ugovorov opredelilo5. 11. Pritožbeni očitek, da izvedenec v svojem mnenju ni specificiral vgrajenega materiala, ni relevanten. Sodišče prve stopnje je namreč tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo že na podlagi ugotovljenih opravljenih ur dela in vrednosti vgrajenega materiala ni upoštevalo. Ker je že število opravljenih ur ob (priznani) urni postavki 20,00 EUR6 presegalo vtoževani znesek, se sodišče z vrednostjo vgrajenega materiala ni ukvarjalo. Prav tako toženka ne more izpodbiti izvedenskega mnenja s sklicevanjem, da se slednji ni opredelil do zatrjevanega roka za izdelavo stroja. Dogovorjeni rok izdelave namreč ne predstavlja strokovnega vprašanja, na katerega bi moral odgovarjati izvedenec, temveč gre za dejstvo, ki ga na podlagi dokaznega postopka ugotavlja sodišče. Slednje se je v 18. točki obrazložitve opredelilo do zatrjevane zamude tožnice. Pojasnilo je, da četudi je obstajal fiksen rok dokončanja del, je tega toženka sama kršila, ko je do konca maja 2013 pošiljala material, sestavne dele in načrte. Tožnica je namreč nepravočasno dobavo materiala in načrtov izkazala z listinsko dokumentacijo načrtov, ki jih je toženka pošiljala še do maja 2013 (glej CD v prilogi A15) ter dobavnic za material (sestavne dele). Prva je bila namreč datirana 1. 10. 2012, zadnja pa 21. 5. 2013 (priloga A9). Vzrok za zamudo je bil torej lahko le na strani toženke. Pritožnica drugačne odločitve ne more doseči z navajanjem, da je izvedenec ocenil čas potreben za izdelavo stroja (in ne zgolj za montažo). Iz trditev pravdnih strank namreč jasno izhaja, da je toženka tožnici zaupala sestavo in montažo stroja (trditve tožnice na list. št. 42), torej njegovo izdelavo. Da je toženka s pogodbo prevzela sestavo (izdelavo) stroja nenazadnje potrjujejo tudi predloženi načrti in risbe za sestavo stroja. Dodati velja, da toženka v prvostopenjskem postopku v pripombah izvedenskemu mnenju ni opozorila, da je za sestavo stroja potrebno manj ur dela, niti da bi se ocenjeno število ur nanašalo na proizvodnjo stroja. To pomeni, da gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP), saj pritožnica ne pojasni, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni podala pravočasno.

12. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec ni pojasnil, katera dokumentacija je bila nepopolna in kakšna prilagajanja in spremembe so bile zaradi tega potrebne. Izvedenec se je v izvedenskem mnenju skliceval na podatke obravnavanega spisa, tj. na pripravljalni vlogi tožnice s 13. 1. 2014 in 8. 12. 2014, v katerih je slednja navedeno izčrpno obrazložila. Tožnica je namreč natančno specificirala delo, ki ga je bilo treba dodatno opraviti zaradi zamud z dobavo materiala (sestavnih delov) in zaradi spremembe načrtov ter opredelila ure, porabljene za dodatno delo. Pri tem je konkretizirala tako spremenjene risbe in načrte kakor tudi dobavnice, ki dokazujejo, da se je postopek zavlekel zaradi prepoznega (dodatnega) naročanja ustreznih delov (list. št. 46). Prav tako je predložila elektronska sporočila, ki potrjujejo, da je skice in načrte tožnica prejemala tudi po zatrjevanem datumu za dokončanje projekta (list. št. 44, priloga A15 - A17) ter specificirala material, ki ga je zagotovila sama iz svojih zalog (list. št. 103 in 104).

13. Toženka zatrjevanemu obsegu opravljenega dela ni ugovarjala - ni trdila, da bi tožnica potrebovala manj ur za delo, ki ga je dodatno opravila. Prav tako ni (obrazloženo) nasprotovala trditvam, da so se načrti dostavljali postopoma (trdila je le, da je do tega prišla na prošnjo tožnice, ki pa naj bi do konca aprila 2012 prejela vso projektno dokumentacijo - list. št. 75). Le pavšalno je tudi navajala, da je bil material dobavljen pravočasno ter da tožnica ni določno navedla spremenjenih načrtov in sestavnih delov, ki so prišli z zamudo ali so bili neustrezni. Vendar to ne ne drži. Tožnica je namreč opredelila material, ki ga je zagotovila iz svojih zalog (list. št. 103, 104) ter specificirale spremenjene načrte, ki so povzročili zastoj pri izdelavi stroja (v prvi pripravljalni vlogi). Toženka torej ni konkretizirano nasprotovala trditvam tožnice, da so bila dodatna dela potrebna zaradi zamude z dobavo materiala (ki ga je tožnica specificirala v pripravljalni vlogi 8. 12. 2014 in naj bi ga dobavila iz svojih zalog, list. št. 103) in zaradi spremembe načrtov (navedenih v prvi pripravljalni vlogi tožnice). Tožnici je očitala le, da so bile vzrok za dodatna dela napake tožnice, zaradi katerih so se postaje zatikale, drgnile in povzročale težave na vsaki postaji (list. št. 79). Vendar pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča (v 18. točki obrazložitve), da toženka nekvalitetno opravljenega dela (nedokončanja dela) tožnice ni dokazala. V sporočilu 22. 2. 2013 (A14) je namreč direktorica toženke izrazila zadovoljstvo s strojem in z izvedbo tožnice. Nenazadnje toženka ni postavila zahtevkov iz tega naslova in ni imela ugovorov na kvaliteto. Toženka od pogodbe tudi nikoli ni odstopila (na podlagi 627. člena, 638. člena ali 648. člena OZ), čeprav je v postopku trdila, da tožnica že od samega začetka dela ni bila sposobna opraviti.

14. Pritožbeni očitki, da toženka ni bila pripravljena skleniti asignacijske pogodbe, ki je vsebovala znesek računa za stroj 48.000,00 EUR, niso relevantni. Prvostopenjsko sodišče je namreč namero skleniti pogodbo omenilo le kot dodaten argument, da je primerno plačilo za opravljeno delo tožnice 48.000,00 EUR. Tudi sicer pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega v 12. točki obrazložitve, da je bila toženka pripravljena podpisati asignacijsko pogodbo pod določenimi pogoji, tj. če tožnica izpelje tehnični prevzem in pripravi specifikacijo opravljenih del (glej sporočilo 3. 6. 2013 v prilogi A6, kateremu je pripet s Poslovni dogovor o dokončanju del). Nenazadnje znesek 44.000,00 EUR vsebuje tudi dobavnica z 2. 11. 2012 (A3), ki jo je podpisala zakonita zastopnica toženke7. 15. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Večino materiala je namreč zagotovila toženka. 2 Ki sta bila edina dokazna predloga glede drugega vtoževanega računa. 3 Prav tako je ponovila ugovore, ki jih je podala že zoper prvi račun, in sicer da stroj ni bil pravočasno sestavljen oziroma da tožnica ni opravila vseh del. 4 ZPP ne predpisuje, da mora izvedenec na ogled, ki ga opravi zato, da lahko odgovori na vprašanja sodišča, vabiti tudi stranke. 5 Primerjaj VSL sodba II Cpg 1555/2014 in VSL sodba II Cp 3290/2016. 6 Neizpodbijana ugotovitev prvostopenjskega sodišča (12. točka obrazložitev). Toženka sama je na list. št. 74 navedla, da je cena strojne montaže splošno znana, giblje se okoli 20 EUR na uro. Iz naročila toženke družbi P. d.o.o. 15. 5. 2012 (A13) izhaja, da toženka priznava uro monterja po 20 EUR. 7 Toženka je sicer ugovarjala, da višina ni bila dogovorjena, temveč je tožnica znesek samovoljno pripisala na dobavnico.