Jedro

Ustreznost nadomestnih zemljišč v konkretnem primeru je podana, če so za 78% več vredna ta zemljišča, kot so bila vredna podržavljena zemljišča. Sicer je pravilno stališče, da je ustrezno tisto zemljišče, ki po vrednosti dosega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča ob analogni uporabi 2. odstavka 90. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo (1. točka izreka) zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote V. št. ... z dne 29.5.1995 (s popravnim sklepom z dne 13.6.1995, ki ostane v veljavi - 2. točka izreka izpodbijane odločbe), s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevek za vrnitev podržavljenih zemljišč, in sicer: parc. št. ... , vpisanih pri k. o. B., pri vl. št. 1665; ter parc. št. ... , vpisanih pri k. o. V., pri vl. št. 421, v last in posest pok. I.T., na podlagi 202. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na podlagi 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker je dobil arondiranec (I.T.) ob podržavljanju ustrezna nadomestna zemljišča in ker ni pravnega temelja po 3. členu ZDen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ pri svoji odločitvi upošteval procesne določbe in materialni predpis ter da je pravilno in popolno ugotovil dejstva, pomembna za odločitev.

Tožena stranka ugotavlja, kar izhaja iz upravnih spisov, da so bile parc. št. ... , vpisane pri k. o. B., parc. št. ... , vpisane pri k. o. V. , podržavljene z odločbo arondacijske komisije OLO Ljubljana št. ... z dne 6.11.1959 v zvezi z odločbo Sekretariata Izvršnega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo Ljubljana št. ... z dne 10.5.1961, na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/59). ZDen v 29. točki 1. odstavka 3. člena določa, da ni upravičenec za denacionalizacijo tista oseba, ki ji je bilo odvzeto zemljišče na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, pa je v zameno dobila druga ustrezna nadomestna zemljišča. Iz navedenih odločb o arondaciji pa izhaja, da je arondiranec dobil nadomestna zemljišča, in sicer: parc. št. ... , vpisane pri k. o. B., parc. št. ... vpisano pri k. o. V.. Upravni organ prve stopnje je pred odločitvijo v postopku ugotovil, katere parcele so bile podržavljene dejansko arondirancu, ter da je arondiranec dejansko prejel v zameno za podržavljena zemljišča ustrezna nadomestna zemljišča. Navedeno je bilo pomembno za pravilno in popolno odločitev o glavni stvari oziroma zahtevku. Upravni organ prve stopnje je pribavil po uradni dolžnosti potrdilo pristojne geodetske uprave o zemljiško-katastrskem stanju parcel, ki so bile dane kot nadomestna zemljišča v času podržavljanja. Nikjer v zakonu ni določeno, kaj naj bi pomenil termin ustrezna nadomestna zemljišča, niti kako se ustreznost ugotavlja, vendar tožena stranka meni, da je ustrezno tisto zemljišče, ki po vrednosti dosega 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča, ob analogni uporabi 90. člena ZDen.

Navedene okoliščine iz pritožbe je vlagateljica uveljavljala tudi v postopku pred upravnim organom prve stopnje, vendar jih upravni organ ni upošteval, ker ne bi bistveno vplivale na drugačno odločitev v tej zadevi glede na dejansko vrednost ustreznih nadomestnih zemljišč. Upravni organ prve stopnje je pravilno na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) izračunal vrednost podržavljenih zemljišč in vrednost nadomestnih zemljišč po katastrskem stanju v času podržavljanja. Na podlagi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja v tej zadevi, je upravni organ prve stopnje ugotovil, da so bila dana arondirancu ustrezna nadomestna zemljišča ob podržavljanju, ter je glede na to pravilno in popolno odločil o predmetnem zahtevku, ter zahtevo po vsebini kot neutemeljeno zavrnil, kajti ni pravnega temelja za vračanje predmetnih parcel glede na 29. točko 1. odstavka 3. člena ZDen. Ker ne gre za zavrženje zahteve (po 25. členu Navodila za poslovanje z zahtevami za denacionalizacijo - Uradni list RS, št. 32/91), je pristojni upravni organ prve stopnje zahtevo poslal in posredoval zavezancu (23. člen navodila), izpeljal ugotovitveni postopek (26. člen navodila) v skladu z določbami ZUP, pripravil poročilo (27. člen navodila, 65. člen ZDen), ter izdal odločbo v skladu s 66. členom ZDen. Vrednost v naravi dane odškodnine znaša 178 % vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč ter pomeni, da je arondiranec za podržavljena kmetijska zemljišča oziroma premoženje dobil druga več kot ustrezna nadomestna zemljišča, zato ni upravičenec do denacionalizacije, kar je pravilno ugotovil v ugotovitvenem postopku upravni organ prve stopnje. Vrednost ustreznih nadomestnih zemljišč kot oblike odškodnine presega 30 % vrednosti podržavljenega zemljišča, zato je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, da je bilo premoženje podržavljeno odplačno. Glede na navedeno arondiranec pok. T.I., po 29. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji ni upravičenec do denacionalizacije, zato ni izpolnjen osnovni pogoj za priznanje položaja upravičenca in ne za vrnitev navedenih podržavljenih zemljišč v naravi v last in posest. Zaradi vsega navedenega je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna, ker je zahtevo vlagateljice za denacionalizacijo po vsebini zavrnil kot neutemeljeno po ugotovljenem dejanskem stanju v ugotovitvenem postopku v skladu z določbami ZUP in ZDen. Tožena stranka je pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnila kot neutemeljeno ter odločila na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP.

Tožnica v tožbi navaja, da je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotno, v posledici česar je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, pa tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Kmetijsko zemljišče je po njenem mnenju prvenstveno namenjeno specifični kmetijski dejavnosti zemljiškega posestnika - lastnika. Kmetijska zemljišča, ki so v lasti kmeta, praviloma tvorijo zaokroženo celoto, ki pomeni harmonično celoto glede možnosti pridelovanja vseh kultur, ki so potrebne za gospodarjenje, prehrano in živinorejo konkretne kmetije. Njena kmetija v vsem ustreza takšnemu stereotipu, ki je hkrati tudi skupni imenovalec domala vseh slovenskih kmetij, ki le redko ustvarjajo znatne tržne viške oziroma so le izjemoma usmerjene v pridelavo za trg ali tržne kulture.

Upoštevajoč navedeno splošno znano dejstvo, je nevzdržna trditev tožene stranke o tem, da naj bi se za merilo ustreznosti zemljišča uporabilo le vrednostno merilo. To je seveda za upravnega delavca najlažje, ker mu ni treba ugotavljati nobenih konkretnih okoliščin, ampak zgolj opraviti primerjavo in valorizacijo zneskov. Nikakor pa z vrednostnim merilom ne more biti dosežen zakonski smoter denacionalizacije, namreč vzpostavitev pravičnosti. V postopku je navedla dovolj podatkov o tem, da na zemljiščih, ki so bila dana v zameno, ni bilo mogoče pridelovati živinske krme za govejo živino, ker je na nadomestnih zemljiščih rastla le kisla trava, ki ustreza kvečjemo konjem, s konjerejo pa se niti ona niti njeni predniki niso ukvarjali. Vztraja pri tem, da ob podržavljanju ni prejela ustreznih nadomestnih zemljišč. Zato meni, da je njen denacionalizacijski zahtevek utemeljen. Meni tudi, da je tožena stranka zmotno uporabila določbo 29. točke 3. člena ZDen. Nekatera dejstva so bila tudi zmotno ugotovljena, in sicer glede primernosti nadomestnih zemljišč, dejstva, v zvezi s kmetovanjem in pridelavo kmetijskih kultur na njeni kmetiji, pa sploh niso bila ugotavljana. Kmetiji namreč, vse od arondacije naprej, primanjkuje krme za govejo živino, ki jo mora kupovati oziroma pridelovati na zakupljenih zemljiščih, medtem, ko so zemljišča, pridobljena z arondacijo, zanjo nekoristna oziroma neuporabna. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica nima prav. Upravičenec do denacionalizacije je tudi tista oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen, če ni ob podržavljanju dobila ustreznih nadomestnih zemljišč. Nikjer v ZDen ni določeno, kaj naj bi pomenil izraz: "ustrezna nadomestna zemljišča", zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da je ustrezno tisto zemljišče, ki po vrednosti dosega 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča, ob analogni uporabi 2. odstavka 90. člena ZDen (za neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena tega zakona je šteti tudi premoženje, za katero je bila dana odškodnina, pa ta ni presegla 30 % njegove vrednosti). Vrednost v naravi dane odškodnine (v nadomestnih zemljiščih) je po podatkih in listinah v upravnih spisih (glej tudi popravni sklep z dne 13.6.1995) znašala 178 % vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč, kar pomeni, da je arondiranec (pok. I.T.) za podržavljena kmetijska zemljišča oziroma premoženje dobil druga več kot ustrezna nadomestna zemljišča, zato ni upravičenec do denacionalizacije, kar pravilno ugotavljata prvostopni organ in tožena stranka. Po presoji sodišča sta s tem odstotkom (78 % več vrednosti za nadomestna zemljišča, kot so bila vredna podržavljena zemljišča oziroma vrednostno označeno 30.313 DEM za podržavljena zemljišča in 53.983 DEM za nadomestna zemljišča) prvostopni organ in tožena stranka tudi ugotovila ustreznost nadomestnih zemljišč.

Upravni organ v postopku denacionalizacije odloča o zahtevi stranke za vrnitev podržavljenega premoženja po določbah ZDen, ne more in ne sme pa odločati o zakonitosti in pravilnosti konkretne odločbe o podržavljenju. Zato tožničine navedbe o kvalitetni neustreznosti nadomestnih nepremičnin (zaradi krme za konje in ne za govedo) niso predmet postopka o denacionalizaciji in tudi ne morejo vplivati na odločitev o tem.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).