Jedro

Za odločitev o pravdnih stroških v primeru, ko se postopek konča z umikom tožbe, ki ni posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, ni pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, saj se šteje, da tožeča stranka s tožbo ni uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod I. točko izreka ustavilo pravdni postopek zaradi umika tožbe in pod II. točko izreka tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.480,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na naključje, ki naj bi se ji primerilo s tem, ko je bila s strani sodišča zmotno napotena na vložitev tožbe zoper toženo stranko, zmotno, saj po Slovarju slovenskega knjižnega jezika naključje pomeni tisto kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj ali dejstev. Naključje je torej splet več nepredvidljivih vzrokov, ki jih vrednostno ni mogoče pripisati kot prvino odškodninske odgovornosti. V stečajnem postopku, ko stečajno sodišče izda sklep ob napačnem tolmačenju materialnega prava in je potem po uspešni pritožbi razveljavljen, ni mogoče govoriti o dejanjih ali dejstvih, kot je zgoraj opisano. V sodnem postopku odločanja sodišč, vlaganja pravnih sredstev ter odločanja o teh sredstvih ne gre enačiti z izjemnimi, nepredvidljivimi, nepričakovanimi okoliščinami, ki so nastale neodvisno od udeležencev stečajnega postopka. Ravno tožena stranka je preko stečajnega upravitelja neutemeljeno prerekala priglašeno terjatev kot prednostno in zaradi tožene stranke je prišlo do te pravde. Stečajnega dolžnika namreč v stečajnem postopku predstavlja stečajni upravitelj, ki vodi vse posle, zato je šteti, da je tožena stranka povzročila stroške te pravde in jih je tudi dolžna nositi oziroma povrniti nastale stroške tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka v soglasju s toženo stranko v predmetni zadevi umaknila tožbo, obe pravdni strani pa sta v svojih vlogah tudi pravočasno priglasili pravdne stroške.

5. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v vlogi, s katero je umaknila tožbo, ni zatrjevala, da je umik tožbe v predmetni zadevi posledica izpolnitve tožbenega zahtevka s strani tožene stranke. Iz vloge, s katero je tožeča stranka umaknila tožbo, namreč izhaja, da je tožeča stranka tožbo vložila na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 2350/2014 z dne 23. 12. 2014, s katerim je bila kot upnica napotena na pot pravde, ta sklep pa je bil razveljavljen na podlagi pritožbe tožeče stranke s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 134/2015 z dne 4. 3. 2015, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi upnice oziroma tožeče stranke ugodilo ter razveljavilo sklep o napotitvi tožeče stranke na vložitev tožbe v izpodbijanem delu, s tem pa je odpadel pravni interes tožeče stranke za nadaljevanje te pravde. Naknadno odpadli pravni interes pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče smiselno šteti kot izpolnitev tožbenega zahtevka. Umik tožbe je ne glede na razlog, ki je do tega pripeljal (razen če je ta razlog izpolnitev zahtevka), šteti kot neuspeh tožeče stranke s tožbo, zaradi česar je tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške.

6. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve sklicevalo sicer tudi na prvi odstavek 156. člena ZP-1, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je naključje, ki se je primerilo tožeči stranki, bilo dejstvo, da je sodišče tožečo stranko napotilo na predmetno pravdo, kasneje (po vložitvi tožbe) pa je bila odločitev sodišča razveljavljena, zaradi česar mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka, tožena stranka pa tožeči stranki stroškov postopka ni dolžna povrniti. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepih I Cpg 515/2000 z dne 18. 5. 2000, I Cp 38/2011 z dne 11. 5. 2011 ter III Ip 1229/2014 z dne 5. 5. 2014. 7. Čeprav se je načeloma mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je tolmačenje, da gre pri napačni napotitvi tožeče stranke na pravdo s strani nekega sodišča, šteti kot naključje, vprašljivo, je odločitev o obveznosti tožeče stranke, da mora povrniti toženi stranki stroške tega pravdnega postopka, pravilna. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč v predmetni zadevi odločilna uporaba prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je jasno naložena obveznost tožeče stranke, da mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, če umakne tožbo. Izjema od tega pravila je podana le, če je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določba prvega odstavka 158. člena ZPP tako po mnenju pritožbenega sodišča temelji na splošnem načelu za odmero stroškov, to je načelu uspeha v postopku. Umik tožbe se v splošnem šteje kot neuspeh tožeče stranke, zaradi česar je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki. Nasprotno pa pravila iz 156. člena ZPP temeljijo na načelu krivdno povzročenih stroškov in po mnenju pritožbenega sodišča določba 156. člena ZPP v danem primeru ni uporabljiva. Ta določba se ne nanaša na razloge, zaradi katerih je bila tožba vložena oziroma na neutemeljenost in potrebnost vložene tožbe, temveč na stroške, ki nastanejo zaradi krivdnega ravnanja oziroma določenih dogodkov, ki se stranki pripetijo tekom postopka in zaradi katerih je dolžna nasprotni stranki, ne glede na uspeh v postopku, povrniti tako nastale stroške. Za odločitev o pravdnih stroških v primeru, ko se postopek konča z umikom tožbe, ki ni posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, pa ni pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen, saj se glede na zgoraj pojasnjeno šteje, da tožeča stranka s tožbo ni uspela.

8. Pritožbene navedbe o zmotni uporabi oziroma razlagi pojma naključja iz prvega odstavka 156. člena ZPP so tako neutemeljene. Prav tako pa je glede na dejstvo, da je v predmetnem postopku potrebno uporabiti določbo 158. člena ZPP za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, to je o naložitvi dolžnosti, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške, nerelevantno, ali je krivdo za izdajo napačnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju, na podlagi katerega je bila tožeča stranka neutemeljeno napotena na vložitev tožbe zoper toženo stranko, mogoče pripisati krivdnemu ravnanju stečajnega upravitelja, ki naj bi tožeči stranki neutemeljeno prerekal pravico do prednostnega poplačila terjatev, ki jo uveljavlja v stečajnem postopku zoper toženo stranko, ali ne. Pri tem pa je potrebno poudariti, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju ni ugodilo zato, ker naj bi tožena stranka preko stečajnega upravitelja neutemeljeno prerekala priglašeno terjatev kot prednostno, temveč zato, ker ta pravica ne more biti predmet posebne pravde, temveč o njej odloča stečajno sodišče v okviru razdelitve stečajne mase.

9. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni zasledilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločitev pod 2. točko izreka izpodbijanega sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. ter prvim odstavkom 366. člena ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom prvim odstavkom ZPP odločilo, da je tožeča stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.