Jedro

Po razvezni sodbi je preživninski zahtevek mogoče uveljaviti le, če ga zakonec v razveznem postopku iz upravičenih razlogov ni uveljavil; vendar le takoj potem, ko je bil razvezni postopek končan, in ob pogoju, da so okoliščine, na katere se opira zahtevek, obstajale že v času sodbe o razvezi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora od vložitve tožbe do 30.3.1993 plačevati tožnici mesečno preživnino v znesku 10.000,00 SIT, od 31.3.1993 v znesku 15.000,00 SIT in od 31.3.1994 dalje v znesku 20.000,00 SIT. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženec dolžan plačevati tožnici preživnino za čas od vložitve tožbe dalje v višini 10.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V ostalem je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlogom, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenita, da bo tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen. Napadeni sodbi nista odgovorili na navedbe toženca, zaradi česar ju ni mogoče preizkusiti. Storjena je bila huda napaka, ker nižji sodišči nista vpogledali spisa sodišča prve stopnje o razvezi zakonske zveze med pravdnima strankama. Zato je prišlo do napačne uporabe določbe 81. člena ZZZDR o krivdi za razvezo zakonske zveze, saj bi pravilno ugotovljeno dejansko stanje v tej smeri imelo za posledico odločitev, da tožnici preživnina ne pripada. Poleg tega v izpodbijani sodbi ni razlogov o utemeljenosti preživninskih zneskov po posameznih mesecih oziroma obdobjih plačevanja. Če bi bil znesek 10.000,00 SIT morda primeren za razmere v času sojenja, je povsem neprimeren za razmere v letu 1993. V tem pogledu torej sodba sodišča druge stopnje nima potrebnih razlogov. Sicer pa bi tožnica morala svoj preživninski zahtevek postaviti v okviru pravde za razvezo zakonske zveze. Uveljavljanje zahtevka na plačevanje preživnine po razvezi zakonske zveze nima podlage v ZZZDR.

Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vsebinsko zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP naj bi po revizijskih navedbah imel svojo utemeljitev v neobrazloženi ali pomanjkljivo obrazloženi odločitvi o uporabi določbe 81. člena ZZZDR, ki se nanaša na vprašanje krivde za razvezo zakonske zveze pravdnih strank in na problem višine preživninskega zneska za posamezna obdobja (tožnica naj bi za eno obdobje bila upravičena do realno višje preživnine kot za drugo obdobje). Vendar pa revizijsko sodišče teh pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ne najde. Sodišče druge stopnje je presojalo pritožbene navedbe in je sprejelo razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje krivde za razvezo tako, da je izhajalo iz ocene, da so razlogi za razvezo bili na strani obeh zakoncev. S tem se je očitno oprlo na dokazno oceno prvega sodišča, ki je primerno obrazložena, temelji pa tudi na podatkih pravdnega spisa o razvezi zakonske zveze (izrecna navedba v 2. odstavku 2. strani sodbe sodišča prve stopnje). Takšno sklepanje pa je imelo za posledico stališče, da "toženec ni dolžan tožnici zagotavljati takšne preživnine, ki bi ji omogočala višji standard, temveč le dopolnilno vzdrževanje do višine, ki je potrebna za kritje nujnih življenjskih potreb". S tem in z nadaljnjimi razlogi, da so splošno znana dejstva o potrebnih sredstvih za najnujnejše preživetje na podeželju, pa je izpodbijana sodba zadovoljivo obrazložila, zakaj je toženčevi pritožbi ugodila in na prvi stopnji dosojeno preživnino znižala na 10.000,00 SIT mesečno za ves čas, od vložitve tožbe dalje. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka - ne glede na to, da toženec v bistvu terja obširnejšo obrazložitev o tem, zakaj je na pritožbeni stopnji bilo njegovi pritožbi ugodeno - v postopku na nižjih stopnjah zato revizijsko sodišče ne najde. Z opisanimi razlogi je vsebinsko že podan odgovor na revizijsko trditev o zmotni uporabi materialnega prava pri odločanju o višini preživnine. Premoženjske razmere pravdnih strank, vključno s solastninsko pravico tožnice na nepremičnini v D., so bile v zadostni meri upoštevane, z že opisano rezervo pa tudi tožničine potrebe. Preživnina v znesku 10.000,00 SIT mesečno je torej primerna.

Določba 81. člena ZZZDR je bila pravilno uporabljena tudi glede toženčevega ugovora, da tožnica v nasprotju z zakonom že po razvezi zakonske zveze naknadno uveljavlja preživnino. Po razvezni sodbi je preživninski zahtevek mogoče uveljaviti le, če ga zakonec v razveznem postopku iz upravičenih razlogov ni uveljavil; vendar le takoj potem, ko je bil razvezni postopek končan, in ob pogoju, da so okoliščine, na katere se opira zahtevek, obstajale že v času sodbe o razvezi. V tem pogledu so na nižjih stopnjah ugotovljene dejanske okoliščine (zakonska zveza je bila razvezana 6.10.1992, preživninska tožba vložena 10.11.1992, socialne in ostale razmere, odločilne za utemeljenost uveljavljenega preživninskega zahtevka pa so obstojale že ob razvezi), ki ob dodatnem dejstvu, da tožnica ob razvezi v tej smeri ni bila pravno poučena, omogočajo odločitev o preživnini, ki jo mora plačevati toženec razvezani ženi, tudi po razvezi zakonske zveze.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP) je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).