Jedro

Vprašanje običajnosti načina izpolnitve stečajnega dolžnika lahko predstavlja zgolj relevantno dejansko okoliščino v zvezi z dejansko bazo zakonske domneve o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP in ne v zvezi z objektivnim elementom izpodbojnosti. Običaj kot ustaljena oblika poslovne prakse je v zvezi z objektivnim elementom izpodbojnosti relevanten le v povezavi z opredelitvijo roka, v katerem je stečajni dolžnik izpolnil svoje obveznosti, kot dejanska podlaga, s katero lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbija domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka v razmerju med tožnikom in tožencem uveljavljala razveljavitev učinka nakazila denarnega zneska tožnika tožencu v znesku 5.000,00 EUR z dne 13. 08. 2008 in razveljavitev učinkov petih verižnih kompenzacij, s katerimi je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do tožnika. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo 15.156,00 EUR tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 do plačila. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.122,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje oz. da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela dokazati niti objektivnega niti subjektivnega elementa izpodbojnosti izpodbijanih dejanj tožeče stranke.

6. Pritožnica v pritožbi utemeljeno izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča glede neizkazanosti objektivnega elementa izpodbojnosti izpodbijanih dejanj. Tožeča stranka je ta element izpodbojnosti primarno utemeljevala na trditvah, da je z izpodbijanimi dejanji tožeča stranka poravnala dolgovane obveznosti po računih, ki niso bili plačani v roku zapadlosti. Z izpodbijanimi dejanji naj bi zato prišlo do zmanjšanja čistega premoženja stečajnega dolžnika v smislu 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 s spremembami – v nadaljevanju ZFPPIPP).

7. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovali pri dveh vrstah poslov, pri čemer je tožeča stranka posle manjše vrednosti poravnavala z denarnimi nakazili, posli večje vrednosti pa so bili plačani z verižnimi kompenzacijami. S tem v zvezi pa je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopenjskega sodišča, ko je obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti povezovalo z načinom izpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Vprašanje običajnosti načina izpolnitve stečajnega dolžnika lahko predstavlja zgolj relevantno dejansko okoliščino v zvezi z dejansko bazo zakonske domneve o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP in ne v zvezi z objektivnim elementom izpodbojnosti. Običaj kot ustaljena oblika poslovne prakse je v zvezi z objektivnim elementom izpodbojnosti relevanten le v povezavi z opredelitvijo roka, v katerem je stečajni dolžnik izpolnil svoje obveznosti, kot dejanska podlaga, s katero lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbija domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

8. Običajni rok izpolnitve obveznosti v smislu uveljavljene prakse med stečajnim dolžnikom in upnikom je potrebno razumeti zgolj kot rok, ki se je med strankama uveljavil na podlagi izrecno dogovorjenega ali s konkludentnim ravnanjem obeh pogodbenih strank usklajenega načina poslovanja med strankama. Na običajen rok izpolnitve zato ni mogoče sklepati zgolj iz enostranskega ravnanja dolžnika pri izpolnjevanju svoje obveznosti. Povečevanje časovnega zamika izpolnitve stečajnega dolžnika od opravljene storitve upnika je zato mogoče razumeti v smislu običajnega roka izpolnitve le kadar je tudi upnik izrecno ali na konkludenten način soglašal z daljšim rokom izpolnitve s strani stečajnega dolžnika. Če bi hotela tožena stranka ovreči objektivni element izpodbojnosti s sklicevanjem na 2. odstavek 272. člena ZFPPIPP, bi morala ponuditi ustrezno trditveno podlago v zgoraj navedenem smislu. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo s tem v zvezi podala zgolj trditev, da je bilo izpodbijano plačilo za znesek 5.000,00 EUR izvedeno v enakem roku kot do tedaj. Ob tako pomanjkljivih trditvah je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je iz podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka (listina A 14) sklepalo na običajne roke plačila s strani tožeče stranke. V posledici navedenega je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka uspela izpodbiti predpostavko o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti.

9. Kar se tiče utemeljitve prvostopenjskega sodišča o nedokazanem obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti pa je utemeljen pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je obstoju tega elementa izpodbojnosti nasprotovala predvsem s trditvijo, da glede na dejavnost, s katero se ukvarja, ni mogla vedeti za insolventnost tožnika v času izpodbijanih dejanj, saj ni bilo zunanjih znakov insolventnosti v smislu blokade računov tožeče stranke. Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na nerazumljivost tega dela sodbe, saj ni jasno razvidno na čem je sodišče utemeljilo ugotovitev, da toženec ni bil dolžan vedeti za insolventnost dolžnika. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo trditve tožeče stranke in izpoved zaslišane priče, da je sama uprava tožeče stranke verjela v sanacijo, ker jo je v letu 2008 dokapitalizirala, kakor tudi, da iz bilanc stanja insolventnosti ne bi mogel ugotoviti drug kot specialist finančni analitik. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi tako ni opredelilo do trditev obeh pravdnih strank, s katerimi sta utemeljevali oz. izpodbijali dolžnost vedenja tožene stranke za insolventnost tožnika. Sodišče prve stopnje bi odgovor na to vprašanje lahko podalo le ob predhodni opredelitvi skrbnosti, ki jo je glede na ugotovljene dejanske okoliščine potrebno pripisati tožencu pri nastopanju v poslovnem prometu. Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do podane trditvene podlage pravdnih strank, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. To pomanjkljivost bo moralo prvostopenjsko sodišče odpraviti v ponovljenem postopku.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.