Jedro

Sodišče izpovedbe izvedencev presoja po načelu proste presoje dokazov. Pri tej presoji sodišče preizkusi, ali je izvedenec upošteval meje, določene v odredbi glede obsega izvedenstva in postavljenih vprašanj, nalog ter, ali ni mogoče posegel na področje pravne presoje, ali se izpovedba izvedenca giblje v mejah njegove strokovne specialnosti in, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje raziskave in zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Pri dokazni oceni izvedenskega mnenja so odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Izvedenec je pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo, katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja, zato sta izvid in mnenje izvedenca, kot pravilno v odgovoru na zahtevo navaja vrhovni državni tožilec, relevantna samo za presojo tistih okoliščin, glede katerih je bilo izvedenstvo nujno potrebno. Kontradiktorna ocena dokazov pa je pridržana sodišču in ne izvedencu.

Izpovedbo izvedenca sestavljata njegov izvid (visum repertum) in mnenje (parere), pri čemer mora biti izvedensko delo, ki je strokovni elaborat, obrazloženo, saj ga v nasprotnem sodnik in stranke ne morejo razumeti in o njem razpravljati. Obrazložitev mora biti jasna, razumljiva in popolna. Dogaja se, da izvedenci v anamnezi povzemajo tudi tisti del obtoženčevih navedb, ko ta v razgovoru z izvedencem govori o obravnavanem kaznivem dejanju. Zapisovanje takih navedb, danih brez ustreznih procesnih garancij, v izvidu ni dovoljeno, saj se v nasprotnem z njimi seznani sodnik, kar nujno sproži tudi vprašanje njegove nepristranskosti, povzroča pa tudi težave z izločanjem posameznih delov izvedenčevega izvida ali mnenja. S tega vidika vložnik pravnomočne sodbe ne problematizira. Tak položaj pa ni identičen tistemu, ko obdolženec pri navajanju okoliščin iz svojega življenja, opiše tudi življenjski primer, ki je relevanten pri podaji izvedenskega mnenja, in vsebuje, tako kot v konkretnem primeru, tudi znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zapiski o teh obsojenčevih navedbah, za katere bi bilo primerneje, če bi jih izvedenec shranil v lastni dokumentaciji, ne temeljijo na izpisku iz kazenske evidence, kot to zatrjuje vložnik, ampak kot je razvidno iz izvedenčevega zapisa izvida, na podatkih, ki jih je izvedencu ob pregledu v Centru za mentalno zdravje 25. 8. 2014 posredoval obsojenec. Zato ni bilo nobenih zadržkov, da bi na tako pridobljen podatek, ki ga je izvedencu posredoval obsojenec, slednji oprl svoje mnenje. Na tej podlagi pa je treba ugotoviti, da niso utemeljene vložnikove navedbe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do zakonske rehabilitacije iz izbrisa obsodbe, posledično pa se izkaže, da vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da je podana postopkovna kršitev, ki je določneje niti ne opredeli, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo III K 65361/2012 z dne 6. 5. 2015 obsojenega B. J. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena v zvezi s 34. in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1, mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen devet mesecev zapora, za drugo osem mesecev zapora ter mu nato po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko T. R. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ob reševanju pritožb obsojenca in njegovega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za prvo kaznivo dejanje kazen znižalo na osem mesecev zapora, za drugo na šest mesecev zapora, ter mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta zapora. Sicer pa je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih, ki jih ni določneje opredelil. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obsojenega B. J. oprosti obtožbe, podredno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo odločanje. Predlagal je tudi, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, obrazloženo navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

4. Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede poskusa kaznivega dejanja posilstva trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon, saj obsojenec zoper oškodovanko T. R. ni uporabil sile, da bi zlomil njen odpor in proti njeni volji z njo spolno občeval, ampak da bi jo pomiril. Takšne vložnikove navedbe je po vsebini treba razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, zaradi pomanjkanja subjektivnih zakonskih znakov, sploh ni kaznivo dejanje.

6. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona, je temeljno izhodišče dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Če vložnik kršitev kazenskega zakona opira na lastno dokazno interpretacijo, ki se glede presoje o odločilnih dejstev razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi, ne uveljavlja razloga kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v napadeni odločbi ugotovljeno dejansko stanje.

7. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložnik na podlagi selektivnega navajanja dejstev trdi, da so v obravnavanem primeru podani kvečjemu nekateri objektivni znaki kaznivega dejanja, da pa je obsojenec oškodovanko za roki prijel zato, da bi jo, ko je začela divjati zaradi izjalovljenega pričakovanja prejema denarja, pomiril, ne pa z namenom, da bi z oškodovanko nasilno spolno občeval. Izpostavlja, da obsojenec oškodovanke ob prijemu ni skušal slačiti, jo otipavati, niti ni slačil sebe, prav tako ji ni sledil, potem ko ga je ugriznila in odšla iz ute ter mimogrede še silovito zbrcala njegov avtomobil. Temeljni poudarek zahteve v tem delu je, da je obsojenec sicer zoper oškodovanko uporabil silo, vendar ne z namenom, da bi zlomil njen odpor in z njo na silo spolno občeval. S temi navedbami vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak ponuja lastno videnje obravnavanega življenjskega primera, ki pa se bistveno razlikuje od tistega, sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Objektivni zakonski znak poskusa kaznivega dejanja posilstva je v opisu dejanja namreč opredeljen z besedami, da je obsojeni oškodovanko „z obema rokama zgrabil za nadlahti“, jo še bolj trdno prijel in „z rokama tiščal proti tlom in jo spravil na kolena“. Obsojenčev namen pa je razviden iz tistega dela opisa, kjer je navedeno, da je obsojenec oškodovanki dejal: „Tk zdej boš pa dala seksat“ in „Ja, posilo te bom, kurba mala“. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo obstoj v opisu kaznivega dejanja zatrjevanih dejstev, zato vložnik, ki takšno dokazno presojo zavrača, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

8. Vložnik v zahtevi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je določneje ne opredeli. Utemeljuje jo s sklicevanjem na to, da se je oškodovanka po odhodu iz ute znesla nad obsojenčevim avtomobilom, da je svojo izpovedbo spreminjala, da je tudi sama povedala, da je obsojenec, potem ko jo je prijel za nadlahti, ni skušal slačiti ali slačiti sebe, pa tudi lovil je ni, da je iz obsojenčevih navedb razvidno, da je oškodovanko prijel za roki, da bi pomiril njeno besnenje, na oškodovankino obnašanje, ko je pri kriminalistu L. poizvedovala, kaj bi bilo, če bi jo J. hotel posiliti, da iz izpovedbe priče M. izhaja, da oškodovanka na cesto ni pribežala, ampak se je najprej sprehajala in ga šele nato ustavljala, ter na izpovedbo izvedenca psihiatrične stroke, ki je na vprašanje sodišča odgovoril, da se ne more znebiti dvoma, da vse skupaj ni potekalo tako, kot obsojencu očita obtožba, kar vse da vzbuja upravičen dvom v očitek iz obtožbe. Zato bi po vložnikovem mnenju sodišče moralo obsojenca oprostiti poskusa kaznivega dejanja posilstva. Vse te navedbe po vsebini ne pomenijo uveljavljanja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. To nedvoumno izhaja tudi iz navedb v zahtevi, da bi moralo sodišče v dvomu obsojenca oprostiti.

9. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da sta izvedenec psihiatrične stroke doc. dr. M. K., dr. medicine, specialist psihiatrije in izvedenec klinične psihologije dr. T. R. navedla, prvi, da se mu poraja dvom v obtožbo, drugi, pa da ni mogel potrditi, ali je obsojeni očitano kaznivo dejanje storil, ampak je podal oceno z vidika manjše ali večje verjetnosti, zaradi česar pa bi ju po vložnikovem mnenju sodišče, ki je njuni izpovedbi sprejelo kot popolni in pravilni, moralo upoštevati tako, da bi v dvomu obsojenca oprostilo. Glede na to, da je sprejelo odločitev, ki je v nasprotju z izvedenskima mnenjema, je po stališču vložnika storilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, sprejelo izvida in mnenji izvedencev psihološke in psihiatrične stroke glede obsojenčevega duševnega stanja in osebnosti, ne pomeni, da bi samodejno moralo slediti tudi pogledom obeh, ko sta govorila o verjetnosti, da je obsojenec storil poskus kaznivega dejanja posilstva. Sodišče tudi izpovedbe izvedencev presoja po načelu proste presoje dokazov. Pri tej presoji sodišče preizkusi, ali je izvedenec upošteval meje, določene v odredbi glede obsega izvedenstva in postavljenih vprašanj, nalog ter, ali ni mogoče posegel na področje pravne presoje, ali se izpovedba izvedenca giblje v mejah njegove strokovne specialnosti in, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje raziskave in zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Pri dokazni oceni izvedenskega mnenja so odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Izvedenec je pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo, katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja, zato sta izvid in mnenje izvedenca, kot pravilno v odgovoru na zahtevo navaja vrhovni državni tožilec, relevantna samo za presojo tistih okoliščin, glede katerih je bilo izvedenstvo nujno potrebno. Kontradiktorna ocena dokazov pa je pridržana sodišču in ne izvedencu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbi obeh izvedencev in ju nato v skladu z načelom proste dokazne presoje brez vsebinskih odstopanj upoštevalo pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Zato je treba tudi v tem obsegu ugotoviti, da vložnik s temi navedbami po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak zavrača dokazno oceno, ki jo je na podlagi izvidov in mnenj obeh navedenih izvedencev sprejelo sodišče glede obsojenčevega duševnega stanja in osebnosti.

11. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je glede izvedenskega mnenja dr. T. R. brez uspeha opozarjal, da je izvedenec osebnost obsojenega ocenjeval tudi na podlagi njegovih preteklih dejanj, razvidnih iz izpiska kazenske evidence v spisu. V tem izpisku je navedeno tudi kaznivo dejanje, ki bi moralo biti po zakonu izbrisano, obsojenec pa bi moral biti obravnavan kot nekaznovan. Po mnenju zagovornika je sodišče s tem kršilo obsojenčevo pravico do zakonske rehabilitacije in izbrisa obsodbe, ker je tudi po izrecnem zapisu izvedenca dr. R. vplivalo na njegovo mnenje in s tem tudi na sodbo.

12. Izpovedbo izvedenca sestavljata njegov izvid (visum repertum) in mnenje (parere), pri čemer mora biti izvedensko delo, ki je strokovni elaborat, obrazloženo, saj ga v nasprotnem sodnik in stranke ne morejo razumeti in o njem razpravljati. Obrazložitev mora biti jasna, razumljiva in popolna. Dogaja se, da izvedenci v anamnezi povzemajo tudi tisti del obtoženčevih navedb, ko ta v razgovoru z izvedencem govori o obravnavanem kaznivem dejanju. Zapisovanje takih navedb, danih brez ustreznih procesnih garancij, v izvidu ni dovoljeno, saj se v nasprotnem z njimi seznani sodnik, kar nujno sproži tudi vprašanje njegove nepristranskosti, povzroča pa tudi težave z izločanjem posameznih delov izvedenčevega izvida ali mnenja. S tega vidika vložnik pravnomočne sodbe ne problematizira. Tak položaj pa ni identičen tistemu, ko obdolženec pri navajanju okoliščin iz svojega življenja, opiše tudi življenjski primer, ki je relevanten pri podaji izvedenskega mnenja, in vsebuje, tako kot v konkretnem primeru, tudi znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zapiski o teh obsojenčevih navedbah, za katere bi bilo primerneje, če bi jih izvedenec dr. R. shranil v lastni dokumentaciji, ne temeljijo na izpisku iz kazenske evidence, kot to zatrjuje vložnik, ampak kot je razvidno iz izvedenčevega zapisa izvida, na podatkih, ki jih je izvedencu ob pregledu v Centru za mentalno zdravje dne 25. 8. 2014 posredoval obsojenec. Zato ni bilo nobenih zadržkov, da bi na tako pridobljen podatek, ki ga je izvedencu posredoval obsojenec, slednji oprl svoje mnenje. Na tej podlagi pa je treba ugotoviti, da niso utemeljene vložnikove navedbe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do zakonske rehabilitacije iz izbrisa obsodbe, posledično pa se izkaže, da vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da je podana postopkovna kršitev, ki je določneje niti ne opredeli, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

13. Z navedbami, da so bile izpovedbe oškodovanke in prič L. in M., ki da kažejo na dvom v resničnost obtožbe, v sodbi prezrte, kar pomeni bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa vložnik prav tako ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

14. Glede kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1 vložnik navaja, da je bil v postopku kršen obsojenčev privilegij zoper samoobtožbo in da je izključno ta kršitev privedla do obsojenčeve obsodbe za to kaznivo dejanje. Poudarja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se je obsojenec za to kaznivo dejanje samoovadil, medtem ko so ga policisti aretirali, mu za šest ur odvzeli prostost in pri njem opravili hišno preiskavo, zaradi ugotavljanja okoliščin, povezanih s poskusom kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. v zvezi s 34. členom KZ-1. Izpostavlja, da je bil obsojenec v hudi osebnostni stiski, saj ga je oškodovanka s svojim špekulativnim ravnanjem izigrala in opeharila, pravni pouk pa je razumel tako, da se nanaša sámo na kaznivo dejanje poskusa posilstva. Pri tem po mnenju vložnika ni nepomembno, da je obsojenec preprost človek, neizobražen kmet in drvar. Sodišče je po vložnikovem mnenju nekritično verjelo policistom, da je obsojenec samoobtožbo podal prostovoljno, pri čemer je že pojmovno izključeno, da je bilo tako, saj se na policijski postaji ni nahajal po svoji volji, ampak po volji policistov. Če mu prostost ne bi bila odvzeta, se zagotovo ne bi samoovadil za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil. 15. Iz uradnega zaznamka policije z dne 22. 12. 2012 (listovna št. 60 do 62) je razvidno, da je obsojenec podal izjavo o okoliščinah kaznivega dejanja, povezanega z zlorabo mamil med pridržanjem, ki je bilo odrejeno v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa posilstva. Obsojenec je bil pred začetkom zbiranja obvestil poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde, ter da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabljeno zoper njega. Izjava, ki jo je policija pridobila od obsojenca na podlagi 148. a člena ZKP, da je oškodovanki omogočil uživanje mamila v svojem vozilu, je predstavljala podlago za poznejše zaslišanje oškodovanke, na izpovedbo katere se je sodišče oprlo pri ugotavljanju dejanskega stanja za to kaznivo dejanje.

16. Privilegij zoper samoobtožbo po četrti alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije je kršen, kadar se za to, da bi se dosegla kakšna obremenjujoča izjava zoper obdolženca uporabijo sila, grožnja, zvijača ali kakšna druga sredstva, ki vplivajo na njegovo voljo pri izpovedovanju. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je ta privilegij razpoložljivo procesno jamstvo, ki se mu lahko obdolženec odpove, če je odpoved prostovoljna. V obravnavanem incommunicado položaju, v katerem se je znašel obsojenec v času pridržanja brez navzočnosti zagovornika, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, tako oceno pa sprejema tudi Vrhovno sodišče, ni bilo nobenih dejanj protipravne prisile z namenom vplivati na obsojenčevo voljo. Pravni pouk, ki ga je dobil pred začetkom jemanja izjave na policijski postaji deležen obsojenec, je nedvoumen in ga vložnik s sklicevanjem na izjemnost situacije, kot posledice pridržanja, in dejstva, da je obsojenec neizobražen in preprost človek, ne more spodnesti. Neutemeljene so tudi navedbe, ko vložnik na podlagi dejstva, da je bil obsojenec na policijski postaji pridržan, torej je bil tam neprostovoljno, zaključuje, da je že na podlagi tega jasno, da izjave po 148. a členu ZKP ni podal prostovoljno. Glede na v pravnomočni sodbi ugotovljena dejstva vložnik zato ni uspel izkazati, da je bil v tem delu postopka glede kaznivega dejanja, povezanega z zlorabo mamil, obsojencu kršen privilegij zoper samoobtožbo.

C.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da o zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je v pretežni meri zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18. V skladu z 98. a členom ZKP je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene kot sodno takso v znesku 600,00 EUR (tarifna številka 7113 in 7152).