Jedro

Silobran je tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec od sebe ali od koga drugega odvrne istočasen protipraven napad, ti pogoji pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je v tej zadevi najprej odločilo temelju odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo je tožnik utrpel 18.8.2002 na balinišču pri gostilni J., ko naj bi ga toženec fizično napadel in s fizično silo povzročil, da je padel po tleh tako,da se je telesno poškodoval. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da znaša toženčeva odgovornost 30%, tožnikova pa 70%.Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik ogromno prispeval k temu, da je prišlo do odriva s strani toženca (v posledici odriva je tožnik padel na tla in se poškodoval), na kar kaže to, da je tožnik začel prepir , pristopil do toženca in ga zmerjal in šel na njega „kot petelin“, kot njegovo agresivno ravnaje ,to je zamah z balinarsko kroglo proti tožencu in zmerjanje toženca z lopovom, kradljivcem koruze in tako dalje. Toženec je po oceni sodišča ravnal malomarno, saj je vedel za tožnikovo visoko starost (okoli 80 let), in bi se moral zavedati, da njegovo ravnanje, kljub nedopustnemu predhodnemu napadu tožnika z grožnjami in zamahom z balo proti njemu, lahko privede do škodljive posledice, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in in ugotovi 100% odgovornost tožene stranke oz. naj sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi prereka navedbe prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo ravnaje tožene stranke storjeno v silobranu in je zato prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo 138.čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Že iz ugotovitve policista T.M., izhaja da je tožnik tožencu izrekel nekaj žaljivk, na katere je toženec odgovoril, nato pa je tožena stranka zoper tožnika uporabila fizično silo in ga s tem telesno poškodovala. Tudi tožnik je na naroku z dne 21.6.2006 izjavil, da v trenutku fizičnega napada nanj v svojih rokah ni imel ničesar, prav tako naj ne bi dvigoval svojih rok proti tožencu, saj naj bi jih imel v žepih, s tožencem naj bi si izmenjal nekaj kletvic, nakar ga je toženec fizično napadel. Iz izpovedi toženca na naroku z dne 22.3.06 celo zahaja,da je z zmerljivkami začel le ta in sicer naj bi tožniku rekel, da je le temu bog ukradel pamet. Tudi iz pričanja M.L. izhaja, da je toženec, ki je skoraj 20 let mlajši od tožnika, le tega fizično napadel in da pri tem dogodku ni šlo za silobran, saj ni bilo istočasnega protipravnega napada s strani tožnika v trenutku fizičnega napada toženca. Po mnenju tožnika je podana 100% odgovornost toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik, saj je na podlagi policijskega zapisnika in izpovedi priče L. mogoče zaključiti, da je do telesnih poškodb tožnika prišlo zaradi uporabe fizične sile toženca. Iz izpovedi prič M., V., T. in D. pa izhaja da je med strankama prišlo do besednega obračunavanja, fizično silo pa je uporabil le toženec. Tožnik še navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka,saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih ne da preizkusiti, ker iz obrazložitve ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo tožnikov soprispevek v višini 70%.

Tožena stranka, ki se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožniku ni verjeti, ker je izpovedal drugače kot so izpovedale vse zaslišane priče, ki so potrdile navedbe in izpoved toženca. Vse zaslišane priče so povedale, da je bil tožnik tisti, ki je začel verbalno napadi toženca in mu izrekel celo vrsto žaljivk. Tudi v primeru, če bi ostalo le pri verbalnem napadu, je imel toženec pravico odriniti tožnika in bi bil ta odriv obrambno dejanje, ki izključuje odškodninsko odgovornost. Vendar ni ostalo le pri tem, saj je priča M. povedala, da je šel tožnik na toženca kot petelin. Večina zaslišanih prič je izpovedala, da je tožnik imel pri tem v rokah balinarsko kroglo in da je z njo zamahnil proti tožencu, z grožnjo, da ga bo ubil. Tako je priča P.M. izpovedala, da je želel tožnik to kroglo vreči v toženca, priča T.J. pa je izpovedal, da je videl kako je tožnik zamahnil z roko proti tožencu. Tudi priča L.M. je potrdil, da je tožnik zamahnil z roko, v kateri je imel balinarsko kroglo, proti tožencu rekoč, da ga bo ubil. Zaradi tega je tožniku to kroglo vzel iz roke. Pri tem je zanimivo, da je tej priči tožnik rekel,da ga je toženec udaril in poškodoval, ne pa odrinil, kot so potrdili vsi ostali. Če je toženec v taki situaciji odrinil tožnika, je to očitno čisti in nesporni silobran. Trditev v napadeni sodbi, da je toženec odrinil tožnika potem, ko je tožniku kroglo odvzel iz roke L., nima podlage v izvedenih dokazih. Nihče od zaslišanih v tej pravdi kaj takega ni povedal, niti L., čeprav se sodba sklicuje prav na njega. Ne drži trditev v napadeni sodbi, da je toženec priznal, daj je tožnika odrinil v trenutku, ko le ta ni imel več krogle v roki. Če se pazljivo prebere izpoved tožene se ugotovi, da je povedal toženec, da je odrinil tožnika v trenutku, ko je z kroglo v roki zamahnil proti njemu, istočasno pa mu je L. vzel kroglo iz roke. Obrambno dejanje toženca je torej istočasno z napadom tožnika na njega. A tudi v primeru,če bi res toženec odrinil tožnika v trenutku, ko tožnik ni imel več krogle v roki, je bilo ravnanje toženca samoobrambno v dani situaciji. Odriv od sebe osebe, ki ravna agresivno je jasna in dopustna obramba pred tako agresijo.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki v odgovoru navaja, da ni mogoče govoriti o toženčevi obrambi, ki naj bi bila sorazmerna agresiji, tožnikovo zmerjanje toženca ne more biti opravičilo za fizični napad. Tožnik je zato mnenja, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in je za nastanek škode izključno odgovoren toženec.

Pritožbi tožeče in tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo skupaj in hkrati,saj se oba pritožnika pritožujeta zoper temelj iz razlogov, ki so diametralno nasprotni,odgovor na te navedbe pa je glede na vsebino spora nujno enoten.

Sodišče prve stopnje je vse dokaze, ki jih je izvedlo glede okoliščin, kako je prišlo do škodnega dogodka,skrbno analiziralo in korektno ocenilo ter prišlo tudi po mnenju pritožbenega sodišča do prepričljivih zaključkov. Izpovedi obeh pravdnih strank je kritično ocenilo in v povezavi z drugimi dokazi prepričljivo zaključilo, da je poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, ta utrpel v fizičnem spopadu , do katerega je prišlo med pravdnima strankama po predhodnem verbalnem zmerjanju. V zvezi s pritožbo tožeče stranke, ki prereka ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo ravnaje tožene stranke storjeno v silobranu, je potrebno najprej povedati, da tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Na tretji strani izpodbijane sodbe namreč prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja,da je za silobran oz. samoobrambo potreben istočasen protipraven napad. Po oceni prvostopenjskega sodišča pa je bil odriv v jezi s strani toženca narejen nekoliko kasneje,kar je prvostopenjsko sodišče zaključilo na podlagi izpovedi priče L., ki je bil najbližje pravdnima strankama, z njima komuniciral med prepirom in tudi sam izročil in odvzel balo tožniku. Drži pritožbena trditev tožene stranke, da so skoraj vse zaslišane priče povedale, da je bil tožnik tisti, ki je začel verbalno napadati toženca, kar pa je prvostopenjsko sodišče , na podlagi izpovedi prič, ki so bile na kraju dogodka, tudi zanesljivo zaključilo, ko ugotavlja, da je bil ravno tožnik tisti, ki je začel s svojim zmerjanjem toženca, češ da je lopov tat, tat in da mu je ukradel koruzo. Ni pa mogoče pritrditi nadaljnjim pritožbenim navedbam tožene stranke, da bi tudi v primeru, če bi ostalo le pri tem verbalnem napadu imel toženec pravico odriniti tožnika od sebe in bi bil ta odriv obrambno dejanje, ki izključuje odškodninsko odgovornost. Prepiri in medsebojni očitki v nobenem primeru ne morejo biti opravičilo za odriv, v posledici katerega je tožnik padel po tleh in dobil telesne poškodbe, še posebej ne, ker je toženec vedel za tožnikovo visoko starost. Na podlagi izpovedi priče L. je prvostopenjsko sodišče tudi prepričljivo zaključilo, da je do odriva prišlo potem, ko je L. tožniku vzel kroglo z rok. Priča L. je namreč izpovedala, da sta bili pravdni stranki oddaljeni druga od druge cca 2 do 3 metre, ko ga je tožnik prosil ,da naj mu da balo, ki mu jo je tudi izročil, nakar je tožnik z njo zamahal proti tožencu. Priča je izpovedala še, da je tožniku nato vzela balo in ko je balo že pospravljal, je bil od strank oddaljen cca v 3 metre. Kdaj in kako sta stranki prišli skupaj, pa ni vedel povedati. Na podlagi navedenega pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zaključilo, da tožnik ni imel več v rokah bale, ko je prišlo do odriva.

Silobran

je tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec od sebe ali od koga drugega odvrne istočasen protipraven napad, ti pogoji pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj ni bila podana sočasnost napada in obrambe, ki zato ni bila neogibno potrebna. Oba dogodka (tožnikov zamah z balinarsko kroglo in toženčev odriv tožnika) sta si sledila v časovnem zaporedju, zato o izpolnitvi vseh pogojev, potrebnih za definicijo silobrana (zlasti o sočasnosti napada in obrambe), ni mogoče govoriti.

Če se torej upošteva vzrok za ravnanje udeležencev, škodo, ki je grozila in tudi dejansko nastala in predvsem tudi okoliščino, da je prepir in fizični napad začel tožnik, je materialnopravno pravilen zaključek, da je toženec za škodo odgovoren le v obsegu 30%, do 70% pa tožnik. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, kako je sodišče ugotovilo tožnikov so prispevek v višini 70%, saj je tako odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik začel prepir, pristopil do toženca in ga zmerjal z lopovom in kradljivcem koruze; kakor tudi njegovo agresivno ravnaje, to je zamah z balinarsko kroglo proti tožencu in je zato neutemeljena tudi pritožbena navedba, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katere se je ne da preizkusiti.

Iz vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo, saj je, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ugotovilo, da so vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovljene, na ugotovljeno dejansko stanje pa je materialno pravo pravilno uporabljeno in v postopku na prvi stopnji ni bila zagrešena kakšna absolutna bistvena kršitev. Sodbo sodišča prve stopnje je zato pritožbeno sodišče potrdilo na podlagi določbe 353.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.